Jedro

Podobno kot pri presoji o trajanju ukrepa je tudi pri odločanju o njegovem podaljšanju treba ovrednotiti tako okoliščine na strani žrtve kot tudi na strani povzročitelja nasilja. Presoja o tem, ali žrtev še potrebuje varstvo, temelji tako na oceni o verjetnosti ponavljanja nasilnih ravnanj kot tudi na ovrednotenju vpliva že izvršenih nasilnih ravnanj na žrtev. Pomembne so torej tako okoliščine, ki so bile podlaga za prvi izrek ukrepa, kot tudi ravnanja povzročitelja nasilja in žrtve med izvrševanjem ukrepa. Še posebej v primerih, ko je bil s prvim sklepom ukrep izrečen za najdaljši možni čas, je odločitev o potrebnosti podaljšanja osredotočena na presojo, ali je prvo obdobje zadostovalo za zaščito žrtve. Pri tem ne more biti odločilno, ali je bilo storjeno novo nasilno ravnanje, in še manj, ali je bilo storjeno v šestih mesecih pred iztekom obdobja, za katerega so bili ukrepi izrečeni. Taka razlaga bi iz presoje izločila vse druge okoliščine na strani žrtve in povzročitelja nasilja in bi bila zato preveč omejujoča do žrtve. Ker ni nujna niti zaradi varovanja položaja povzročitelja nasilja, ni sprejemljiva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagateljičin predlog, da se ukrepi, izrečeni nasprotnemu udeležencu s sklepom Okrožnega sodišča v ... VN 866/2019 z dne 3. 9. 2019 podaljšajo za dvanajst mesecev, in da se nasprotnemu udeležencu za primer njihove kršitve izreče denarna kazen 700 EUR. Odločilo je, da je predlagateljica dolžna povrniti stroške nasprotnega udeleženca na račun Okrožnega sodišča v ...

2. Predlagateljica v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zmotno je stališče v izpodbijanem sklepu, da je bil predlog vložen prepozno. Po tretjem odstavku 19. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) se predlog za podaljšanje ukrepov vloži pred iztekom roka, za katerega so bili ukrepi izrečeni. Ker so bili po sklepu z dne 3. 9. 2019 izrečeni za dvanajst mesecev, je bil predlog, vložen 31. 8. 2020, pravočasen. Za vložitev predloga za podaljšanje ukrepov namreč ne velja rok šest mesecev, določen v prvem odstavku 22.b člena ZPND.

Poleg tega je nasprotni udeleženec poleti letos kršil izrečene ukrepe. Predlagateljici je poslal več pisem, s katerimi je pri njej povzročil občutek ogroženosti. Navedeno potrjuje dejstvo, da jih ni odprla, ampak odnesla k svoji svetovalki A. A. na Društvo za nenasilno komunikacijo. Duševno stisko ji je povzročila tudi zahteva nasprotnega udeleženca, naj umakne tožbo. Zaradi zavrnitve dokaza z zaslišanjem B. B., ki bi potrdila, da se predlagateljica nasprotnega udeleženca še vedno boji, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. S pismi, ki so bili namenjeni otrokom, je občutek ogroženosti ponovno vzbudil tudi pri njih. Na strani nasprotnega udeleženca se tako ni nič spremenilo. Z nasilnimi ravnanji je nadaljeval in jih stopnjeval (streljanje v februarju 2020 in pisma poleti 2020), kar kaže na njegovo vztrajnost pri izvrševanju nasilja nad predlagateljico in otroki.

V sklepu niso navedeni razlogi, ki bi utemeljevali odločitev o stroških postopka.

3. Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. S sklepom z dne 3. 9. 2019, ki je postal pravnomočen 16. 7. 2020, so bili nasprotnemu udeležencu za dvanajst mesecev izrečeni dolžnost prepustitve stanovanja v izključno rabo predlagateljici in otrokom, prepoved približevanja stanovanju, kraju predlagateljičine zaposlitve in šoli, prepoved navezovanja stikov s predlagateljico in otroki ter prepoved objave osebnih podatkov in dokumentov iz spisov. Dne 1. 9. 2020 je predlagateljica predlagala podaljšanje navedenih ukrepov za dvanajst mesecev. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da je bilo zadnje nasilno ravnanje storjeno 14. 2. 2020. Odločitev o zavrnitvi predloga temelji na stališču, da zakon tudi za podaljšanje ukrepov določa prekluzivni rok šestih mesecev, znotraj katerega mora biti storjeno nasilno dejanje.

6. Utemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti navedenega stališča. Podpira ga sicer besedilo prvega odstavka 22.b člena ZPND, po katerem mora biti predlog za izrek ukrepov podan najpozneje v šestih mesecih, odkar je žrtev zadnjič utrpela telesno poškodbo, ali ji je povzročitelj nasilja prizadejal škodo na zdravju, ali je drugače posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice. Drugačno pravilo narekujeta upoštevanje tretjega odstavka 19. člena ZPND, ki določa podlago za podaljšanje ukrepov, in namena instituta.

7. ZPND v tretjem odstavku 19. člena določa, da se ukrepi (ki so bili izrečeni v obravnavanem primeru) izrečejo za največ dvanajst mesecev in da se lahko na predlog, ki je vložen pred njihovim iztekom, večkrat podaljšajo. Drugače kot za prvi izrek ukrepa za njegovo podaljšanje niso izrecno določene predpostavke, ki morajo biti podane za odločitev o podaljšanju ukrepov. Pri presoji, katere od predpostavk, ki so določene za izrek ukrepa, morajo biti podane tudi za njegovo podaljšanje, je zato treba upoštevati namen instituta.

8. Ker ukrepi po ZPND omejujejo pomembne osebne dobrine povzročitelja nasilja, mora biti za njihov izrek izkazano njegovo nasilno ravnanje. Tudi odločitev o obsegu izrečenih ukrepov (njihovem naboru in trajanju) ne sme prekomerno posegati v njegov pravni položaj. Ne glede na to pa morajo biti ukrepi zadostni, da žrtev zaščitijo v obdobju, ki ga potrebuje, da si zagotovi trajnejše varstvo.1 Podobno kot pri presoji o trajanju ukrepa je tudi pri odločanju o njegovem podaljšanju treba ovrednotiti tako okoliščine na strani žrtve kot tudi na strani povzročitelja nasilja. Presoja o tem, ali žrtev še potrebuje varstvo, temelji tako na oceni o verjetnosti ponavljanja nasilnih ravnanj kot tudi na ovrednotenju vpliva že izvršenih nasilnih ravnanj na žrtev. Pomembne so torej tako okoliščine, ki so bile podlaga za prvi izrek ukrepa, kot tudi ravnanja povzročitelja nasilja in žrtve med izvrševanjem ukrepa.2 Še posebej v primerih, ko je bil s prvim sklepom ukrep izrečen za najdaljši možni čas, je odločitev o potrebnosti podaljšanja osredotočena na presojo, ali je prvo obdobje zadostovalo za zaščito žrtve.3 Pri tem ne more biti odločilno, ali je bilo storjeno novo nasilno ravnanje, in še manj, ali je bilo storjeno v šestih mesecih pred iztekom obdobja, za katerega so bili ukrepi izrečeni. Taka razlaga bi iz presoje izločila vse druge okoliščine na strani žrtve in povzročitelja nasilja in bi bila zato preveč omejujoča do žrtve. Ker ni nujna niti zaradi varovanja položaja povzročitelja nasilja, ni sprejemljiva.4

9. Zaradi zmotnega stališča, da je podaljšanje ukrepov utemeljeno le ob predpostavki, da je bilo v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo predloga storjeno nasilno dejanje, se sodišče prve stopnje ni opredelilo niti do predlagateljičinih navedb niti do navedb nasprotnega udeleženca o okoliščinah, pomembnih za odločitev o potrebnosti podaljšanja ukrepov, izrečenih s sklepom z dne 3. 9. 2019. 10. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče predlagateljičini pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22.a člena ZPND in 42. členom ZNP-1). Sodišče naj v novem postopku izvede predlagane dokaze, ki so potrebni za odločitev, dopolni dokaz z zaslišanjem udeležencev, če bo to ocenilo za potrebno, vse izvedene dokaze v novi odločitvi oceni in ovrednoti dejstva, pomembna za presojo o utemeljenosti podaljšanja pred letom dni izrečenih ukrepov ali posameznih od njih. Ker se sodišče še ni opredelilo do dejstev, pomembnih za odločitev, bi bilo sprejetje odločitve pred pritožbenim sodiščem dopustno le, če bi bila z razveljavitvijo izpodbijanega sklepa povzročena hujša kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena v zvezi s 366. členom ZPP ter prvim odstavkom 22.a člena ZPND in 42. členom ZNP-1). Za tak primer ne gre. Postopek je sicer nujen, vendar ob dejstvu, da je nasprotni udeleženec po podatkih spisa v priporu, verjetnost takojšnjih nasilnih ravnanj ni visoka.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22.a člena ZPND in 42. členom ZNP-1).

1 Glej npr. sklepa VSL IV Cp 679/2019 in IV Cp 1997/2019. 2 Ker so bili ukrepi v obravnavanem primeru izrečeni za najdaljši možni čas, za odločitev ni pomembno, kako na odločitev o podaljšanju ukrepa vplivajo časovne meje pravnomočnosti prvega sklepa. 3 Glej npr. sklepe VSL IV Cp 2259/2017, IV Cp 1383/2019 in IV Cp 2412/2019. 4 Navedeno stališče ne odstopa od stališča v sklepih VSL IV Cp 338/2017 in IV Cp 915/2018, v katerih je bilo navedeno, da morajo biti za podaljšanje ukrepov podani enaki pogoji kot za njihov izrek in da mora biti poleg tega izkazano, da izrečeni ukrepi niso zalegli. V nobeni od odločitev se sodišče ni izreklo o uporabljivosti prvega ostavka 22.b člena ZPND v postopku za podaljšanje ukrepa, niti ni razvidno, da bi bilo za odločitev pomembno, ali je povzročitelj nasilja ponovil nasilno ravnanje v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo predloga za podaljšanje.