Jedro

V zvezi z ugovorom obdolženčeve obrambe, da je bil v pravni zmoti, je sodišče upoštevalo tudi dejstvo, da obdolženec že dolga leta živi in dela v Avstriji, v kateri je rastlina Khat na seznamu prepovedanih drog. Navedene okoliščine po presoji Vrhovnega sodišča v tej fazi postopka z zadostno verjetnostjo utemeljujejo presojo, da se je obdolženec zavedal, da je prenašanje rastline Khat na območju Slovenije prepovedano.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom I Kpd 1081/2015 z dne 12. 1. 2015 zoper obdolženega M. H. odredila pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom I Ks 1081/2015 z dne 14. 1. 2015 pritožbi obdolženčevega zagovornika delno ugodil ter izpodbijani sklep o odreditvi pripora razveljavil glede pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Obdolženčev zagovornik je dne 22. 1. 2015 zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, iz vseh razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve trdi, da je bila pri obdolžencu podana pravna zmota, ker mu ni bilo znano in mu tudi ni moglo biti znano, da je rastlina Khat v Sloveniji prepovedana, da iz izpodbijanih odločb ni moč razbrati, kje naj bi obdolženec prodajal oziroma omogočil uživanje rastline, da je v izpodbijanem sklepu zunajobravnavnega senata podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker zunajobravnavni senat ni ponovno presojal kriterijev za odreditev pripora, temveč se je zgolj skliceval na obrazložitev preiskovalne sodnice, da v obravnavanem primeru ni podlage za sklepanje o obstoju pripornega razloga begosumnosti, ter da je obdolžencu izrečeni ukrep v nesorazmerju s posledicami, ki iz njega izvirajo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in odrejeni pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 13. 2. 2015, predlagal zavrnitev zahteve. Navedel je, da razlogi, ki naj bi dokazovali, da osumljenec ni izpolnil subjektivne strani kaznivega dejanja, niso utemeljeni, sicer pa predstavljajo le razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je ustrezno ocenilo razloge, ki utemeljujejo sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, ter utemeljeno ocenilo, da je pri njem podan priporni razlog begosumnosti.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je v obravnavanem primeru podana kršitev kazenskega zakona. Kršitev utemeljuje z navedbo, da je bil obdolženec v pravni zmoti, ker naj bi mu ne bilo znano, da so rastline Khat v Sloveniji prepovedane.

6. Dežurna preiskovalna sodnica v sklepu o odreditvi pripora ni sledila obdolženčevemu zagovoru, da ni vedel, da je Khat v Sloveniji prepovedan. Sodišče je pri takšnem zaključku upoštevalo obdolženčev zagovor, iz katerega izhaja, da je vedel, da se v rastlini Khat nahajajo opojne sestavine, zagovor pa je sodišče ocenilo za nelogičen, saj je nemogoče, da bi z letališča pravočasno prišel na poroko na Dunaju, kamor naj bi bil namenjen s prepovedano drogo. Na podlagi posnetkov video nadzora na Letališču Brnik je sodišče ocenilo tudi obdolženčevo obnašanje ob transportu prepovedane droge, ko je najprej, očitno z namenom, da bi bil čim manj sumljiv, pobral dva kovčka in ju spravil v avto, nato pa se je vrnil po tretji kovček, ob tem pa carinikom dejal, da ga je pozabil na letališču. Sodišče je v fazi odreditve pripora v zvezi z ugovorom obdolženčeve obrambe, da je bil v pravni zmoti, upoštevalo tudi dejstvo, da obdolženec že dolga leta živi in dela v Avstriji, v kateri je rastlina Khat na seznamu prepovedanih drog, zato je sodišče sklepalo, da je bil seznanjen z njeno prepovedanostjo tudi v Sloveniji. Navedene okoliščine po presoji Vrhovnega sodišča v tej fazi postopka z zadostno verjetnostjo utemeljujejo presojo, da se je obdolženec zavedal, da je prenašanje rastline Khat na območju Slovenije prepovedano. Obstoja utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v povezavi z njegovo zavestjo o prepovedanosti njegovega ravnanja ne morejo omajati trditve zahteve, da je obdolženec bil prvič v Sloveniji, da mu ni bilo poznano, da je rastlina Khat v Avstriji prepovedana, da prav tako ni prepovedana v Somaliji, kjer se redno uporablja na tradicionalnih porokah, da je obdolženec v Sloveniji pristal izključno zaradi ugodnejših letalskih povezav, ter da obdolženec, če bi vedel, da je rastlina v Sloveniji prepovedana, le-te ne bi prevažal na vidnem mestu v torbah. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočnim sklepom ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

7. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da se obdolžencu očita, da je rastline pripeljal v Slovenijo z namenom prodaje ali omogočanja uživanja, pri tem pa „iz izreka obtožb“ ni mogoče razbrati, kje naj bi obdolženec te rastline prodajal oziroma omogočal njihovo uživanje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obdolženčeva obramba v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora (listovna št. 52 spisa) te kršitve ni uveljavljala, zato se v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more sklicevati nanjo. Določba petega odstavka 420. člena ZKP namreč nalaga vložniku zahteve formalno in materialno izčrpanje pravnega sredstva. To pomeni, da mora biti redno pravno sredstvo izčrpano ne le formalno z njegovo vložitvijo, temveč tudi vsebinsko, kar pomeni, da mora vložnik kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo, po vsebini uveljavljati že v postopku s pritožbo.

8. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je v sklepu zunajobravnavnega senata podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da se je zunajobravnavni senat v celoti skliceval le na obrazložitev preiskovalne sodnice, oziroma jo je celo dobesedno prepisal, ob tem pa ni niti vedel, da obdolženec prihaja iz Somalije.

9. Obdolženčev zagovornik s takšnimi trditvami po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč zunajobravnavnemu senatu očita kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, po kateri mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Obveznost sodišča druge stopnje je, da svojo odločitev ustrezno obrazloži. Vendar pa je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje. Ni nujno, da se pritožbeno sodišče vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma jih ni prezrlo. Zunajobravnavni senat je v obravnavanem primeru zavzel stališče do vseh pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika, ob tem pa se je utemeljeno oprl na razloge sklepa o odreditvi pripora, ki jih je presodil in z njimi soglašal. V nasprotju z razlogi sklepa zunajobravnavnega senata je trditev, da sodišču ni bilo znano, da obdolženec prihaja iz Somalije, kjer rastlina Khat ni prepovedana, na kar vložnik sklepa po napačnem zapisu imena te države. Zunajobravnavni senat se je do v pritožbi zatrjevane pravne zmote obdolženca opredelil ter navedel obdolženčev zagovor, iz katerega izhaja, da se v njegovih etničnih krogih rastlina Khat tradicionalno uporablja, prav tako pa je bilo seznanjeno, da obdolženec prihaja iz Somalije, v katero lahko tudi potuje (7. točka sklepa zunajobravnavnega senata).

10. Vrhovno sodišče prav tako sprejema oceno sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je v obravnavanem primeru izkazan priporni razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa (6. točka sklepa dežurne preiskovalne sodnice, 7. točka sklepa zunajobravnavnega senata) izhaja, da je za obdolžencu očitano kaznivo dejanje predpisana visoka zaporna kazen, da je obdolženec tuj državljan, ki je bil v Sloveniji samo v tranzitu, da v Sloveniji nima sorodnikov in znancev, torej ga na Slovenijo nič ne veže, da je državljan Avstrije, ter da očitno brez težav potuje v afriške države. Glede na navedene okoliščine ter upoštevaje težo kaznivega dejanja in predpisano kazen, je sodišče napravilo razumen sklep o obstoju realne nevarnosti, da bo osumljenec v primeru izpustitve na prostost pobegnil v tujino in se s tem izognil kazenskemu postopku. Pravilno je ocenilo tudi, da nemotenega poteka kazenskega postopka ni mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom, kakor s priporom.

C.

11. Kršitve zakona, na katere se sklicuje obdolžencev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je v veliki meri vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.