Jedro

Pred izplačilom sredstev po 56. členu ZKme-1 je (ne glede na pred tem izdano odločbo o pravici do sredstev) treba ponovno preveriti, ali je zahtevek v skladu s pogoji iz predpisov in javnega razpisa.

Nepovratna sredstva za izvedene dejavnosti informiranja in pospeševanja prodaje za proizvode iz shem kakovosti hrane so namenjena le skupinam proizvajalcev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) zavrnila zahtevek tožnika za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33140-15/2013/16 z dne 2. 7. 2013. 2. V obrazložitvi odločbe Agencija pojasnjuje, da so bila z odločbo o pravici do sredstev tožniku odobrena nepovratna sredstva v višini do 200.000,00 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 133, in sicer pod pogoji, navedenimi v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP) in pod pogoji, določenimi v V. Javnem razpisu za ukrep 133 – Podpora skupinam proizvajalcev pri dejavnostih informiranja in pospeševanja prodaje za proizvode, ki so vključeni v sheme kakovosti hrane (v nadaljevanju Javni razpis).

3. Po vložitvi zahtevka za izplačilo nepovratnih sredstev je Agencija tožnika dne 12. 10. 2015 pozvala, naj pojasni, kako je bil izveden projekt „Kakovostna in vrhunska vina ZGP Ljutomersko-ormoškega vinorodnega okoliša„ (v nadaljevanju projekt). Med drugim je Agencijo zanimalo, kako so posamezni člani Skupine proizvajalcev A. d.o.o. (v nadaljevanju skupina proizvajalcev vin) delovali pri izvedbi projekta, zanimalo pa jo je tudi, zakaj se priloženi računi in ostala dokazila za projekt ne glasijo na skupino proizvajalcev.

4. S pozivom z dne 21. 10. 2015 je Agencija tožnika seznanila z ugotovitvami v postopku. Po pregledu zahtevka za izplačilo sredstev je namreč ugotovila, da se na gradivu, namenjenem informiranju, oglaševanju in pospeševanju prodaje ni pojavilo izključno le ime proizvodov iz shem kakovosti, naziv sheme kakovosti in zaščitni znak oziroma simbol kakovosti proizvoda, kot to določata 2. točka IV/2. podpoglavja Javnega razpisa in drugi odstavek 53. člena Uredbe PRP. V ospredju so bile namreč tožnikove blagovne znamke: X., Y. in Z.. Kot na podlagi priloženih dokazil k zahtevku za izplačilo sredstev ugotavlja Agencija, je tožnik - čeprav je bil namen projekta promovirati kakovostna in vrhunska vina ZGP Štajerske - promoviral izključno le vina iz vinske kleti podjetij B.B. d.o.o. in C.C. d.o.o., ki sta sedaj združeni in poslujeta v okviru tožnikovega podjetja. Skupina proizvajalcev vin je bila sestavljena iz šestih članov - člana te skupine sta bila tudi D. in E., vina katerih pa se po ugotovitvi Agencije tekom izvajanja projekta niso oglaševala, na podlagi česar Agencija zaključuje, da omenjena člana skupine pri projektu nista sodelovala. Na podlagi navedenih ugotovitev je Agencija tožnika v dopisu opozorila, da se v skladu z drugim odstavkom V. poglavja Javnega razpisa in 23. člena Uredbe št. 1974/2006/ES podpore ne dodelijo za dejavnosti v zvezi s promocijo blagovnih znamk.

5. V odgovoru z dne 4. 11. 2015 je tožnik navedel, da je bila skupina proizvajalcev vin ustanovljena z namenom promocije kakovostnih vin z oznako ZGP. Na vprašanje Agencije, zakaj se računu glasijo nanj in ne na skupino proizvajalcev vin, je pojasnil, da sta imeni skupine in njega kot nosilca projekta izjemno podobni. Zaradi splošne razpoznavnosti nosilca projekta so se zato računi glasili nanj. Tožnik je še pojasnil, da so člani skupine sprejeli okvirni program projekta, ki so ga prilagodili potrebam sodelujočih. Kot je navedel tožnik, obseg sodelovanja posameznih članov skupine pri projektu ni bil enak, nekateri člani skupine tudi niso imeli želje in potrebe sodelovati pri posameznih aktivnostih projekta. Tožnik je še pojasnil, da se je med izvajanjem projekta ena od kmetijskih zadrug znašla v postopku stečaja, drugi član skupine, E., pa je tekom izvajanja projekta odjavil dejavnost in ni več tržno usmerjen. Kot je navedel tožnik v odgovorih, pri izvedbi aktivnosti ni bila izpostavljena nobena od njegovih blagovnih znamk in tudi ne njegovo ime - pri promociji so bile uporabljene izključno le steklenice vina. Ker so bili vsi promocijski materiali predhodno odobreni s strani Agencije, je tožnik štel, da vsebina materiala za promocijo vsebinsko ni sporna.

6. Na podlagi predloženih dokazil in navedb tožnika v postopku Agencija v obrazložitvi izpodbijane odločbe zaključuje, da izveden projekt ni upravičen do sofinanciranja. Kot pojasnjuje, mora stranka, kadar pride do kakršnihkoli časovnih, vsebinskih ali finančnih sprememb projekta, Agenciji sporočiti spremembo. V obravnavanem primeru tožnik Agenciji ni sporočil sprememb, ki so vplivale na izpolnjevanje obveznosti (član skupine – E. - je bil dne 7. 6. 2014 izbrisan iz registra AJPES, drugi član – F. z.o.o. - pa je od dne 11. 8. 2014 v stečaju). Navedena dejstva je tožnik, čeprav je zanje vedel, zamolčal in s tem skušal Agencijo postaviti v zmoto. Ker dva člana skupine nista več aktivna, tudi ne držijo podatki tožnika o številu članov skupine v času vlaganja zahtevka za izplačilo, v katerem je tožnik navedel, da je število vseh članov skupine 6. Tožnik je tako po ugotovitvi Agencije kršil določilo prvega odstavka 54. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), namerno pa je vložil tudi napačno prijavo.

7. Projekt bi morala po mnenju Agencije izvesti skupina proizvajalcev vin in ne tožnik, ki ni bil nosilec projekta. Iz ustanovnega zapisnika skupine z dne 18. 2. 2012 namreč izhaja, da je bil za nosilca projekta določen G.G.. Kolikor pa je prišlo po tem do spremembe nosilca, bi navedeno spremembo tožnik moral sporočiti Agenciji. Tudi računi in druga dokazila bi se v skladu s šestim odstavkom IV/3 podpoglavja Javnega razpisa in v skladu z dvanajstim odstavkom 121. člena Uredbe PRP morala po mnenju Agencije glasiti na skupino in ne na ime tožnika.

8. Kot še dodaja Agencija, predpisi ne določajo, da morajo pri izvedenih aktivnostih sodelovati vsi člani skupine. Kljub navedenemu pa ni mogoče spregledati dejstva, da je bil ves promocijski material namenjen promociji tožnika in njegovih blagovnih znamk. Oglaševalsko gradivo, ki ga je stranka posredovala Agenciji, namreč vizualno vsebuje zgolj vina tožnikovih blagovnih znamk in ne tudi vin ostalih članov skupine proizvajalcev. Zahtevku za izplačilo je stranka predložila 288 računov za izvedene aktivnosti in na nobenem izmed njih ni navedeno, da se storitve zaračunavajo za skupino. Iz predloženih fotografij, poročil, tiskanih oglasov, člankov in ostalega gradiva pa tudi ni razvidno, da je pri promociji poleg tožnika sodeloval katerikoli drug član skupine. Tudi fotografije, ki jih je tožnik priložil naknadno, ne vplivajo na drugačno odločitev, saj se stroški ne nanašajo na promocijo vin drugih članov skupine.

9. Zaradi ugotovljenih kršitev obveznosti je zato Agencija po opravljeni administrativni kontroli zahtevek tožnika za izplačilo sredstev zavrnila.

10. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo, v kateri poudarja, da pravica do izplačila sredstev temelji na pravnomočni odločbi o pravici do sredstev z dne 2. 7. 2013, ki je bila izdana tožniku kot nosilcu pravic in obveznosti. G.G. je imel le nalogo, da skrbi za delo na projektu. Ker je skupina proizvajalcev vin v celoti izpolnila obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev, je zavrnitev zahtevka za izplačilo sredstev po mnenju tožnika nezakonita. Na očitek Agencije, da so se v promocijah pretežno pojavljale blagovne znamke tožnika, ta odgovarja, da je namen ukrepa 133 ravno v promoviranju proizvodov posameznih proizvajalcev. Na aktivnost ostalih udeležencev skupine pa, kot navaja, ni imel vpliva. Kot navaja tožnik, je Agenciji med postopkom predložil dokazila, iz katerih izhaja, da so na nekaterih dogodkih aktivno sodelovali tudi drugi člani skupine. Agencija je z upravnimi akti vsakokrat posebej odobrila vsebino dejavnosti informiranja, s čimer je bila po mnenju tožnika vsebina informiranja pravnomočno določena.

11. Tožnik zanika, da bi zavajal Agencijo. Nosilec E. kot fizična oseba še zmeraj obstaja. Prav tako obstaja F. – v stečaju, ki je še zmeraj nosilec pravic in obveznosti iz projekta. Predpisi po mnenju tožnika tudi ne določajo, da bi bilo treba o izbrisu oziroma začetku stečajnega postopka obvestiti Agencijo. Prenehanje dejavnosti enega od partnerjev projekta po mnenju tožnika tudi ni razlog za zavrnitev celotnega zahtevka.

12. Tožnik nasprotuje tudi ugotovitvi Agencije, da je bilo oglaševanje namenjeno zgolj promociji njegovih blagovnih znamk vina. V promocijskem materialu se pojavlja navedba skupine proizvajalcev z navedbo ZGP Štajerska Slovenija. Firma tožnika pa je tudi ime vinske regije, ki naj bi bila promovirana.

13. Del obrazložitve izpodbijane odločbe je po mnenju tožnika v medsebojnem nasprotju, Agencija pa tudi ni navedla, na kateri pravni podlagi je zavrnila zahtevek za izplačilo. Tožnik, kot zatrjuje, pred izdajo izpodbijane odločbe ni imel možnosti predlagati dokaze. Zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo po opravljeni glavni obravnavi odpravi in vrne zadevo Agenciji v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

14. V odgovoru na tožbo toženka zavrača očitke v tožbi ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

15. Tožba ni utemeljena.

16. V obravnavani zadevi je med strankama spor o tem, ali je tožnik upravičen do izplačila sredstev iz naslova ukrepa 1. osi Programa razvoja podeželja - Podpora skupinam proizvajalcev pri dejavnostih informiranja in pospeševanja prodaje za proizvode, ki so vključeni v sheme kakovosti hrane - ukrep 133. 17. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnik v sodelovanju s petimi drugimi proizvajalci vina oziroma pridelovalci grozdja kandidiral na Javnem razpisu. Projekt, s katerim je kandidiral na javnem razpisu, je bil namenjen izvedbi promocij kakovostnih in vrhunskih vin z oznako ZGP iz Ljutomersko-ormoškega vinorodnega okoliša. Z odločbo št. 33140-15/2013/16 z dne 2. 7. 2013 je Agencija tožniku kot vlagatelju zahtevka za izvedbo omenjenega projekta odobrila nepovratna sredstva v višini do 200.000,00 EUR. Po izvedbi projekta je tožnik pri Agenciji vložil zahtevek za izplačilo sredstev, ki pa ga je Agencija z izpodbijano odločbo, sklicujoč se na določbo 56. člena ZKme-1, zavrnila z obrazložitvijo, da projekt ni bil izveden v skladu s predpisanimi zahtevami.

18. Tudi po presoji sodišča tožnik do izplačila sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, ni upravičen.

19. Kot izhaja že iz poimenovanja ukrepa 133, so nepovratna sredstva za izvedene dejavnosti informiranja in pospeševanja prodaje za proizvode iz shem kakovosti hrane, namenjena skupinam proizvajalcev. Vsebino pojma „skupina proizvajalcev“ pa določa Uredba Komisije (ES) št. 1947/2006 z dne 15. decembra 2006 o podrobnih pravilih glede uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), po kateri predstavlja „skupina proizvajalcev“ organizacijo poljubne pravne narave, ki združuje pridelovalce, ki aktivno sodelujejo v shemi kakovosti hrane iz člena 32 Uredbe (ES) št. 1698/2005 za določen kmetijski proizvod ali živilo. Omenjeni opredelitvi sledi tudi Uredba o PRP, ki določa, da so vlagatelji zahtevkov, upravičeni do podpore za izvedene aktivnosti ukrepa 133, skupine proizvajalcev, ki so pravne osebe in združujejo proizvajalce v eni od upravičenih shem kakovosti za kmetijske proizvode ali živila ter uporabljajo določene simbole kakovosti oziroma zaščitne znake (52. člen in 1. točka prvega odstavka 53. člena Uredbe o PRP). Enako opredeljuje upravičene vlagatelje zahteve tudi Javni razpis z razpisno dokumentacijo, ki je bil objavljen na podlagi določb evropskih predpisov in Uredbe o PRP.

20. V skladu z navedenimi pravnimi predpisi je torej do (izplačila) sredstev za ukrep 133 upravičena le skupina proizvajalcev, ki je organizirana v eni od možnih pravnoorganizacijskih oblik s priznano pravno subjektiviteto. Da je lahko le skupina proizvajalcev s pridobljeno pravno subjektiviteto nosilka pravic in obveznosti iz naslova ukrepa 133, je Upravno sodišče RS dne 3. 3. 2015 pojasnilo tudi v sodbi opr. št. I U 1722/2014. 21. Iz dokumentov je razvidno, da je v obravnavani zadevi vlogo na javni razpis za ukrep 133 vložil tožnik, ki ga je Agencija kot vlagatelja zahteve štela za stranko v postopku in mu z odločbo o pravici do sredstev v prvi fazi postopka tudi priznala pravico do nepovratnih sredstev. Ker tožnik sam ni skupina proizvajalcev in tudi ne njen zastopnik ali nosilec projekta (v vlogi, v kateri je tožnik na javnem razpisu kandidiral za nepovratna sredstva, sta bila kot zastopnika vlagatelja in nosilca projekta navedena I.I. in G.G.), tožnik po veljavnih predpisih ni upravičen do (izplačila) nepovratnih sredstev, saj nima statusa organizacije pridelovalcev, na katero se morajo po izrecni določbi Uredbe o PRP tudi glasiti vsi predračuni, računi in druga dokazila (dvanajsti odstavek 121. člena Uredbe o PRP).

22. Kot je na podlagi predloženih dokazil ugotovila Agencija v postopku izdaje izpodbijane odločbe, je tožnik projekt, za katerega je želel na javnem razpisu pridobiti sredstva, izvedel sam s promocijo svojih blagovnih znamk. Na njegovo ime se glasijo tudi vsi računi, kar po presoji sodišča dodatno utemeljuje zaključek, da projekt ni izvedla skupina proizvajalcev, ki bi lahko bila (če bi kot vlagatelj zahtevka izkazala, da predstavlja združenje proizvajalcev s priznano pravno osebnostjo) edina upravičena do podpore za ukrep 133. 23. Ker je treba pred izplačilom sredstev po 56. členu ZKme-1 (ne glede na pred tem izdano odločbo o pravici do sredstev) ponovno preveriti, ali je zahtevek v skladu s pogoji iz predpisov in javnega razpisa, v obravnavani zadevi pa je bilo ugotovljeno, da tožnik kot vlagatelj zahteve ni upravičen do sredstev javnega razpisa (ker ni združenje pridelovalcev s pravno osebnostjo), je odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za izplačilo sredstev po presoji sodišča pravilna.

24. Prav tako se sodišče strinja z zaključkom toženke o kršitvah Uredbe PRP in Javnega razpisa, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ter v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v tem delu sledi utemeljitvi toženke, saj tožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

25. Tožbo je zato sodišče kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1. 26. O tožbi je sodišče odločilo brez glavne obravnave. Tožniku je bila namreč pred izdajo izpodbijane odločbe dana možnost sodelovanja v postopku, v upravnem sporu pa tožnik tudi ni navedel novih dejstev in ni predlagal novih dokazov, ki bi lahko bili po presoji sodišča pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

27. Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.