Jedro

Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi določbe prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v prvem odstavku 367. člena določa, da lahko stranke zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložijo revizijo v 15 dneh po vročitvi sklepa vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije. V sistemu upravnega spora, ki predvideva odločanje le na dveh stopnjah, navedeno pomeni revizijo zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča. Predlog za dopustitev revizije in tudi samo revizijo lahko torej stranke vložijo le zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča. Glede na določbo petega odstavka 128. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa je treba stroškovno odločitev šteti za sklep in ne za sodbo. V upravnem sporu pa revizija zoper sklep ni dovoljena, saj ne v ZUS-1 ne v katerem drugem zakonu ni določeno, da je dopustno vložiti revizijo zoper sklep Upravnega sodišča. Izjema je le sklep o ničnosti izpodbijanega upravnega akta, zoper katerega je revizija dovoljena po izrecni določbi prvega odstavka 95. člena ZUS-1.

Izrek

I. Predlog se v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških stranke z interesom (III. točka izreka sodbe), zavrže. II. V delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbe (I. točka izreka sodbe), se predlog zavrne.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo vloženo zoper odločbo Upravne enote Krško, št. 330-1198/2018/20 z dne 25. 1. 2019 (I. točka izreka) in odločilo, da se stroškovni zahtevek tožeče stranke zavrne (II. točka izreka) ter, da je tožeča stranka dolžna tam navedeni stranki z interesom povrniti stroške postopka v znesku 927,44 EUR v 15 dneh od dneva vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo vložila predlog za dopustitev revizije. V predlogu v sedmih alinejah izpostavlja več vprašanj, med drugim tudi vprašanje, ki se nanaša na odločitev o stroških upravnega spora, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti stranki z interesom, to je na III. točko izreka sodbe. Z njim sprašuje: _Ali je sodišče v predmetni zadevi pravilno odmerilo stroške postopka stranki z interesom in jih naložilo v plačilo tožeči stranki, ko je njen stroškovni zahtevek obravnavalo po določba Zakona o pravdnem postopku ter upoštevaje določila Odvetniške tarife ali pa bi moralo upoštevati določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1, na podlagi katerega se stroški določajo po pavšalu?_ **K I. točki izreka**

3. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi določbe prvega odstavka 22. člena ZUS-1,1 v prvem odstavku 367. člena določa, da lahko stranke zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložijo revizijo v 15 dneh po vročitvi sklepa vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije. V sistemu upravnega spora, ki predvideva odločanje le na dveh stopnjah, navedeno pomeni revizijo zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča.2 Predlog za dopustitev revizije in tudi samo revizijo lahko torej stranke vložijo le zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča. 4. Glede na določbo petega odstavka 128. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa je treba stroškovno odločitev šteti za sklep in ne za sodbo. V upravnem sporu pa revizija zoper sklep ni dovoljena, saj ne v ZUS-1 ne v katerem drugem zakonu ni določeno, da je dopustno vložiti revizijo zoper sklep Upravnega sodišča. Izjema je le sklep o ničnosti izpodbijanega upravnega akta, zoper katerega je revizija dovoljena po izrecni določbi prvega odstavka 95. člena ZUS-1.3

5. Ker po obrazloženem revizija zoper sklep Upravnega sodišča o stroških ni dovoljena, ni dovoljen niti predlog za njeno dopustitev, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 predlog v tem delu zavrglo.

6. Vrhovno sodišče še dodaja, da po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča zoper stroškovno odločitev Upravnega sodišča tudi pritožba ni dovoljena.4 Določbo prvega odstavka 82. člena ZUS-1 je namreč treba uporabljati tako kot se glasi, namreč, da je pritožba zoper sklep dovoljena samo, če tako določa ZUS-1. Dovoljenosti pritožbe zoper stroškovni sklep pa ZUS-1 ne določa. Zato lahko Vrhovno sodišče poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari. Da taka ureditev v ZUS-1 ni neustavna, pa smiselno izhaja tudi iz razlogov odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-188/01-6 z dne 25. 3. 2002.5 **K II. točki izreka**

7. Glede ostalih izpostavljenih vprašanj, ki se nanašajo na zavrnitev tožbe, je Vrhovno sodišče ocenilo, da pogoji iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za dopustitev revizije niso izpolnjeni, zato je predlog za dopustitev revizije v tem delu zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače. 2 O tem Vrhovno sodišče tudi že v zadevi X DoR 242/2020 in X DoR 123/2020 obe z dne 9. 9. 2020. 3 Sodba X Ips 2/2019 z dne 18. 9. 2019. 4 Tako Vrhovno sodišče v odločbah I Up 110/2016 z dne 13. 12. 2017, I Up 210/2017 z dne 10. 10. 2018, I Up 9/2019 z dne 24. 4. 2019, I Up 8/2019 z dne 29. 5. 2019, I Up 105/2019 z dne 28. 8. 2019, I Up 179/2020 z dne 13. 1. 2021. 5 O tem Vrhovno sodišče v zadevi I Up 110/2016 z dne 13. 12. 2017 v 7. točki obrazložitve in tudi v zadevi I Up 179/2020 z dne 13. 1. 2021 v 8. točki obrazložitve.