Jedro

Datuma na obvestilu, s katerim je bil tožnik obveščen o podelitvi evropskega patenta ter da bo sklep objavljen v Evropskem patentnem listu ni mogoče šteti kot dneva, ko je bil tožnik seznanjen s pravnimi posledicami zamude, kot je to ocenil organ.

Določbo drugega odstavka 67. člena ZIL-1 je treba razlagati v pomenu, da rok za vložitev zahteve za nadaljevanje postopka po zamudi teče od dneva, ko je bil prijavitelj seznanjen, da rok za izpolnitev obveznosti zamujen ter da so pravne posledice zamude že nastale.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Urada RS za intelektualno lastnino št. 31203-1157/2005 z dne 17. 1. 2011 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju urad) je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo tožnika z dne 11. 11. 2010 za nadaljevanje postopka po zamudi pri zahtevi za vpis evropskega patenta št. EP 1612160 B1 v register. Ugotovil je, da je tožnik zamudil rok za vložitev zahteve za razširitev evropskega patenta, glede na to, da je bil sklep o podelitvi evropskega patenta objavljen 23. 8. 2006, zahteva za vpis v register pa vložena 11. 11. 2010, to je po 23. 11. 2006, ko se je ta rok iztekel. Tožnik pa je zamudil tudi rok za vložitev zahteve za nadaljevanje postopka po zamudi po 67. členu Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1), saj ni bil prvič obveščen z dopisom nemškega zastopnika z dne 20. 9. 2010, kot zatrjuje, ampak je bil o pravnih posledicah zamude obveščen že s samim dopisom Evropskega patentnega urada (v nadaljevanju EPU) z dne 27. 7. 2006. V prilogi k temu dopisu EPU opozarja imetnika patenta na brošuro "National law relating to the EPC". V drugem odstavku priloge EPU imetnika (ponovno) opozarja na pogoj, da se v določenih državah članicah zahtevajo prevodi ter da se bo v primeru, če imetnik prevoda ne predloži, patent smatral kot ničen "ab initio". EPU navaja, da so v tej brošuri navedene informacije o posameznih rokih in pogojih za vse države članice Evropske patentne konvencije (v nadaljevanju EPK), vključno s Slovenijo. Pravne posledice zamude nastanejo s potekom trimesečnega roka od objave sklepa o podelitvi evropskega patenta. Posledično se zahteva za nadaljevanje postopka po zamudi lahko vloži le v roku dveh mesecev po poteku roka za vložitev zahteve za vpis evropskega patenta v register oziroma v roku dveh mesecev, odkar je zamuda nastala, to je v danem primeru do 23. 1. 2007. Tožnik v tožbi navaja, da je urad zavzel napačno stališče o tem, da je bil z zamudo seznanjen že z dopisom EPU z dne 27. 7. 2006. Urad bi moral računati rok za vložitev zahteve za nadaljevanje postopka po zamudi od dneva, ko je tožnik prejel dopis evropskega zastopnika z dne 20. 9. 2010, v katerem ga je ta obvestil o zamudi. V obvestilu EPU z dne 27. 7. 2006 ni nikakršne informacije o tem, da je potrebno za uveljavitev tega patenta v posamičnih državah storiti še kakšen dodaten korak, niti niso navedeni roki, niti ni navedeno, kakšni naj bi bili ti koraki. Za prilogo, na katero se med drugim sklicuje urad, ne iz samega obvestila in celo ne iz spisa pri tem organu ni razvidno, da je bila v resnici poslana. Pa tudi če bi bila zares poslana, se takšno obvestilo s prilogo ne more šteti za obvestilo o zamudi, saj so v taki prilogi navedene le splošne informacije, ne pa informacije o konkretnih rokih. Takega obvestila tako ni mogoče šteti za obvestilo o zamudi, saj zamuda v času pošiljanja obvestila sploh še ni nastala. Obvestilo je bilo poslano 27. 7. 2006, medtem ko je zamuda nastopila šele 23. 11. 2006. Stališče, da je bil tožnik obveščen o zamudi, še preden je začel teči rok za uveljavitev predmetnega evropskega patenta v Sloveniji, in torej še preden je zamuda sploh nastala, je absurdno in nesprejemljivo. Iz obvestila, ki ga tožnik prilaga, je razvidno, da v drugih primerih urad šteje, da je stranka obveščena o zamudi lahko le po tem, ko je zamuda dejansko nastala in ko je o zamudi konkretno obveščena. Ob stališču, ki ga je zavzel urad, bi rok za vložitev zahteve za nadaljevanje postopka po zamudi iz drugega odstavka 67. člena ZIL-1 v predmetnem primeru potekel, še preden je nastopila zamuda, to je pred 23. 11. 2006. Ker se je urad zavedal absurdnosti takega stališča, je štel, da je rok za vložitev tega pravnega sredstva potekel dva meseca po tem, ko je nastopila zamuda. Urad pa je kršil tudi pravila postopka, saj tožniku ni omogočil, da se izreče o dejstvih, okoliščinah in razlogih, ki so bili bistveni za odločitev. Kršeno je bilo tako načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Taka kršitev pa je po določbi 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP bistvena. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter njegovi zahtevi za nadaljevanje postopka po zamudi ugodi oziroma podrejeno, naj zadevo vrne uradu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja, da je urad pravilno ugotovil dejansko stanje v zadevi ter pravilno uporabil zakon. Navaja, da bi tožnik moral vedeti, še toliko bolj pa njegov pooblaščenec, da bo v zamudi oziroma da bodo nastale pravne posledice zamude že naslednji dan po poteku roka za predložitev prevoda in plačilo pristojbine. Zavrača očitek o odklonilnem stališču do uporabe instituta nadaljevanja postopka po zamudi ter navaja, da mora zagotoviti pravno varnost intelektualne lastnine in s tem tudi obstoj oziroma neobstoj patentov v Sloveniji. Glede na načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP ne more pošiljati obvestil o zamudi vsem imetnikom evropskih patentov, saj jih velika veličina sploh ne namerava svojega patenta uveljaviti v Sloveniji. Navaja podatek, da je EPU v letu 2010 podelil 58.100 patentov. Za zagotovitev pravne varnosti je po njenem mnenju nesprejemljivo dopustiti nadaljevanje postopka, če imetnik patenta več let ne opravi potrebnega dejanja po 27. člena ZIL-1. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

V naknadnem pripravljalnem spisu tožnik odgovarja na navedbe toženke ter jih prereka, in tudi njene argumente. Meni, da toženka nepravilno enači dva časovna trenutka, in sicer nastop same pravne posledice zamude ter dan, ko je bil prijavitelj seznanjen z zamudo oziroma njenimi pravnimi posledicami. Zakon pa jasno določa, da teče rok za vložitev nadaljevanja postopka po zamudi od dneva, ko je prijavitelj izvedel za zamudo, in ne od prvega dne zamude. Pri dvomesečnem roku za vložitev zahteve za nadaljevanje postopka gre za tako imenovani subjektivni rok, in ne za objektivni rok, kot ga želi interpretirati toženka. Če bi želel zakonodajalec omejiti vlaganje tega pravnega sredstva na dva meseca po zamudi, bi bilo to v zakonu tudi ustrezno opredeljeno, kot je to na primer pri institutu vrnitve v prejšnje stanje po 68. členu ZIL-1, kjer sta definirana dva roka, subjektivni in objektivni. Tudi v primerih, ko se nekdo abstraktno zaveda, da nek rok obstaja in da zamuda roka prinese negativne pravne posledice, je potrebno tako abstraktno zavedanje strogo ločiti od konkretnega zavedanja o že nastali zamudi. V obravnavanem primeru pa prijavitelj ni bil seznanjen s konkretnimi roki, s tem ko je prejel obvestilo EPU z dne 27. 7. 2006. Toženka pa v pogoje za ugoditev zahtevi za nadaljevanje postopka po zamudi tudi napačno vnaša standard malomarnosti oziroma skrbnosti, kar je razvidno iz njenega odgovora na tožbo. Vendar za nadaljevanje postopka po zamudi ni potrebno izkazovati skrbnosti, kot na primer pri vrnitvi v prejšnje stanje po 68. členu ZIL-1, temveč je bistveno le, da je do zamude prišlo in da je zahteva vložena v dveh mesecih, odkar je prijavitelj izvedel za zamudo. Vse navedeno kaže, da toženka nepravilno interpretira 67. člen ZIL-1. Vztraja pri tožbenem predlogu.

Toženka v naknadni vlogi navedbe tožnika prereka. Navaja, da časovna trenutka nastopa pravnih posledic zamude in dneva, ko je bil prijavitelj seznanjen z zamudo oziroma njenimi pravnimi posledicami, pravilno razlaga. V izpodbijanem sklepu je jasno navedeno, da je bil tožnik o pravnih posledicah zamude obveščen že z samim dopisom z dne 27. 7. 2006. Meni, da je očitek, da je v postopek uveden standard malomarnosti oziroma skrbnosti, neutemeljen. Toženka mora zagotoviti pravno varnost intelektualne lastnine in s tem tudi obstoj oziroma neobstoj patentov v Sloveniji. Zato se pričakuje določeno stopnjo skrbnosti s strani strank.

V naknadni pripravljalni vlogi tožnik ponavlja navedbe predhodnih vlog. Vztraja pri tožbenem predlogu.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna razlaga in uporaba določbe drugega odstavka 67. člena ZIL-1 glede roka, v katerem se lahko vloži zahteva za nadaljevanje postopka po zamudi.

Po prvem odstavku 67. člena ZIL-1 lahko prijavitelj, ki je zamudil rok za izpolnitev obveznosti, zahtevanih v postopku za pridobitev pravice, zahteva, da se zamujeni rok šteje kot pravočasen in da se odpravijo pravne posledice zamude ter da urad nadaljuje s postopkom pridobitve pravice. Po drugem odstavku 67. člena ZIL-1 se zahteva za nadaljevanje postopka vloži v dveh mesecih od dneva, ko je bil prijavitelj seznanjen z zamudo oziroma z njenimi pravnimi posledicami. Prijavitelj mora hkrati z zahtevo opraviti zamujeno dejanje in plačati pristojbino za nadaljevanje postopka. Če v tem roku zamujeno dejanje ni opravljeno ali če pristojbina za nadaljevanje postopka ni plačana, se šteje, da zahteva ni bila vložena.

V obravnavni zadevi je urad zaključil, da je tožnik zamudil rok za vložitev zahteve za nadaljevanje postopka po zamudi iz drugega odstavka 67. člena ZIL-1, ker jo je ta vložil 11. 11. 2010, ob tem ko je bil o pravnih posledicah zamude roka za vložitev zahteve za vpis evropskega patenta v register po 27. členu ZIL-1 obveščen z dopisom EPU z dne 27. 7. 2006, glede na informacijo v prilogi dopisa o tem, da so v posameznih državah določeni pogoji in roki za uveljavitev zahtevanega varstva, ob nespoštovanju katerih se bo patent smatral kot ničen, ter hkratno odkazilo na brošuro, v kateri so navedeni pogoji in roki za vse države članice EPK. Ker se je tromesečni rok za izpolnitev obveznosti iz drugega odstavka 27. členu ZIL-1, ki teče od datuma objave sklepa o podelitvi evropskega patenta, iztekel 23. 11. 2006, bi bilo, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, zahtevo za nadaljevanje postopka po zamudi mogoče vložiti v roku dveh mesecev, odkar je nastala zamuda, tj. do 23. 1. 2007. Sodišče se s tožnikom strinja, da taka razlaga teka roka iz drugega odstavka 67. člena ZIL-1 ni pravilna. Datuma na (vnaprejšnjem) obvestilu EPU z dne 27. 7. 2006, s katerim je bil tožnik obveščen o podelitvi evropskega patenta ter da bo sklep objavljen v Evropskem patentnem listu z dne 23. 8. 2006, ne glede na informacijo v prilogi ni mogoče šteti kot dneva, ko je bil tožnik seznanjen s pravnimi posledicami zamude, kot je to ocenil urad. Določbo drugega odstavka 67. člena ZIL-1 je tudi po mnenju sodišča treba razlagati v pomenu, da rok za vložitev zahteve za nadaljevanje postopka po zamudi teče od dneva, ko je bil prijavitelj seznanjen, da rok za izpolnitev obveznosti zamujen ter da so pravne posledice zamude že nastale. Ob tako ugotovljenem dejstvu dneva seznanitve z zamudo oziroma njenimi pravnimi posledicami (torej ob upoštevanju, da ga dokazuje dopis EPU z dne 27. 7. 2006) bi se dvomesečni rok iz drugega odstavka 67. člena ZIL-1 za vložitev zahteve za nadaljevanje postopka po zamudi v obravnavanem primeru, kot utemeljeno ugovarja tožnik, iztekel še pred 23. 11. 2006, ko je, kar ni sporno, nastopila zamuda. Urad sicer teka dvomesečnega roka ni računal od navedenega dne, ampak od dneva nastopa zamude, kar pa prav tako ni pravilno. ZIL-1 po že navedenem v drugem odstavku 67. člena namreč ne določa, da rok teče od dneva nastopa zamude, pač pa od dneva, ko je bil prijavitelj seznanjen z zamudo oziroma njenimi pravnimi posledicami. Glede na to je odločitev urada nezakonita.

Sodišče se s tožnikom strinja, da je v določbi drugega odstavka 67. člena ZIL-1 določen subjektivni rok za vložitev zahteve za nadaljevanje postopka po zamudi (po določbi rok teče od dneva, ko je bil prijavitelj seznanjen z zamudo oziroma njenimi pravnimi posledicami) in ne objektivni rok (ne določa, da teče od dneva nastopa zamude), zato bi urad določbo tako tudi moral razlagati in uporabiti. To pa pomeni, da bi moral najprej pravilno ugotoviti dan, ko je bil tožnik seznanjen z zamudo, potem ko so pravne posledice zamude že nastopile oziroma dokazno oceniti tožnikovo dokazilo, s katerim dan seznanitve dokazuje, ter če bi ugotovil, da je s tem dan seznanitve dokazan, pri odločanju na ta dan vezati pričetek teka roka za vložitev zahteve za nadaljevanje postopka po zamudi. Prav tako tožniku pritrjuje, da v zakonski določbi določenega relevantnega pravnega dejstva dneva, ko je bil prijavitelj seznanjen z zamudo oziroma z njenimi pravnimi posledicami, ni mogoče razlagati v pomenu pravnega dejstva dneva nastanka zamude oziroma njenih pravnih posledic, ob uporabi kot argumenta domneve o vedenju prijavitelja oziroma njegovega zastopnika, da nastopi zamuda oziroma nastanejo pravne posledice zamude s potekom roka za izpolnitev obveznosti oziroma ob uvedbi standarda skrbnostnega ravnanja prijavitelja. Pravilnost navedenih stališč tožnika potrjuje tudi primerjava zakonske ureditve instituta nadaljevanja postopka po zamudi z ureditvijo instituta vrnitve v prejšnje stanje v 68. členu ZIL-1, na katero se sklicuje tožnik. Toženka sicer v odgovoru na tožbo razlago zakona, kot jo zagovarja, utemeljuje s potrebo po zagotavljanju pravne varnosti intelektualne lastnine. Vendar gre za splošno trditev, ki ne ponudi konkretnih argumentov, glede na katere bi bilo mogoče preizkusiti, ali bi bilo obravnavano določbo drugega odstavka 67. člena ZIL-1 dopustno razlagati tako, kot jo je razlagal in uporabil pri odločanju urad.

Ker je sodišče ugotovilo, da v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa zakon ni bil pravilno uporabljen, je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo uradu v ponovni postopek.

O stroškovnem zahtevku tožnika je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter mu stroške postopka priznalo v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, skupaj z uveljavljanim 20 % DDV.