Jedro

Dveletni rok iz 123. čl. SZ je prekluzivni rok, kar pomeni, da ga ni mogoče podaljšati. Velja za vse upravičence in zavezance za privatizacijo enako. Okoliščine, ki posameznemu upravičencu otežijo ali celo preprečijo uveljavitev pravice, ne morejo povzročiti podaljšanja tega roka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe za garsoniero v stanovanjski hiši, L. za predpisano ceno ob upoštevanju 60 odstotnega popusta. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe za isto garsoniero za kupnino 853.841,00 Sit. Ugotovilo je, da je tožnik vložil zahtevo za odkup garsoniere dne 22.10.1993, torej tedaj, ko je že potekel prekluzivni rok, določen v 123. členu stanovanjskega zakona. V zvezi z zavrnitvijo podrednega zahtevka je zavzelo stališče, da po preteku navedenega roka tožena stranka ni dolžna prodati stanovanja, čeprav tožnik uveljavlja odkup brez popusta.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni obe sodbi in ugodi podrejenemu tožbenemu zahtevku. Navaja, da je vložil zahtevo za odkup stanovanja dne 22.10.1993. Sklicuje se na 123. čl. stanovanjskega zakona (v nadaljnjem SZ), po katerem prejšnji imetnik stanovanjske pravice lahko uveljavlja pravico do odkupa stanovanja s predvidenimi popusti v dveh letih po uveljavitvi zakona. Opozarja na vsebino 117. čl. SZ, ki določa upravičence in obveznosti lastnika stanovanja, ne določa pa nobenega roka za sklenitev pogodbe. Rok iz 123. čl. SZ pa se nanaša samo na sklenitev pogodbe s popustom. Dolžnost prodaje obstaja tudi še po preteku dveh let, vendar brez popusta. Zato je stališče o dvoletnem prekluzivnem roku zmotno.

Tožnik sam v dodatku k reviziji navaja, da je duševni bolnik in da ni vedel za pravico do odkupa stanovanja. Ni mogel ravnati kot zdravi ljudje.

Revizija in dodatek sta bila vročena toženi stranki, ki nanju ni odgovorila, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavil (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Določbe o lastninjenju in privatizaciji stanovanj (VIII. poglavje stanovanjskega zakona) so med seboj povezane. Tako o popustih ne govori samo 117. čl, ampak tudi 119. in 120. člen. Zakon v 117. členu določa obveznost prodaje, vendar ta obveznost ni absolutna. Nastane samo na zahtevo prejšnjega imetnika stanovanjske pravice ali z njegovo privolitvijo njegovega ožjega družinskega člana in mora biti podana v roku, ki ga določa zakon. Ta rok je določen kot prekluziven dveletni rok, šteto od uveljavitve zakona, razen v primerih, ki pa v tej zadevi ne pridejo v poštev. Stanovanjski zakon je začel veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, to je 19.10.1991, tako da je dveletni rok iz 123. člena potekel dne 19.10.1993. To je rok, v katerem je bilo mogoče uveljaviti privatizacijo. Po poteku tega roka je za lastnike stanovanj, določene v 117. členu, prenehala obveznost prodaje, za upravičene osebe, določene prav tako v 117. čl., pa pravica zahtevati odkup. Izven določb o privatizaciji pa za lastnike ne obstoji nobena obveznost prodaje razen v primeru uveljavljanja predkupne pravice po določbah 18. do 20. čl. SZ, kar pa v tej zadevi ni pomembno. Zato je napačna razlaga 117. in 123. čl. SZ, na katero se sklicuje revizija. Določba 123. čl. je po vsebini in po sistematiki vezana na določbe o privatizaciji (117. čl SZ in naslednji).