Jedro

Zaradi napak v obliki je oporoka neveljavna (76. člen ZD), vendar sodišče takšne neveljavnosti ne upošteva po uradni dolžnosti, ampak mora tisti, ki ima pravni interes, oporoko izpodbijati. Splošni pomisleki o veljavnosti oporoke zato niso dovolj, pač pa mora stranka že v zapuščinskem postopku navesti konkretna dejstva, ki bi lahko, če bi se izkazala za resnična, povzročila neveljavnost oporoke. Dokler stranka takšnih dejstev ne navede, niti ni mogoče presoditi, ali so ta dejstva sploh sporna, od česar je odvisna odločitev o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi na pravdo.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek, dedinjo S. C. pa napotilo, naj zoper preostale dediče v tridesetih dneh vloži tožbo z ustrezno oblikovanim zahtevkom zaradi ugotovitve, da je oporoka zapustnice z dne 9. 6. 1994 neveljavna.

2. Zoper navedeni sklep sta se pravočasno pritožila dedinja S. C. in njen dotedanji pooblaščenec, odvetnik P. F. Oba predlagata razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Prekinitev postopka ni bila potrebna. V tem primeru gre za razlago oporoke, ki je bila narejena po pravu province O. Zapuščinsko sodišče bi moralo samo, brez napotitve na pravdo, rešiti pravna vprašanja, ki se tičejo formalnih predpostavk veljavnosti oporoke in njenega pravnega tolmačenja. V nadaljevanju naj zadevo obravnava drug sodnik.

3. Preostali dediči na pritožbi niso odgovorili.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, sodišče na podlagi prvega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju (ZD) prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek. Sodišče v zapuščinskem postopku namreč ne sme ugotavljati spornih dejstev.

6. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je bila odločitev sodišča prve stopnje o prekinitvi zapuščinskega postopka prenagljena. Pritožničino nasprotovanje pristnosti in veljavnosti oporoke ni bilo dovolj substancirano za takšno odločitev, za povrh pa gre v pretežni meri za spor o uporabi prava.

7. Pritožničino stališče, da bi zapustnica morala napraviti mednarodno oporoko, je materialnopravno zgrešeno. Zapustnica je bila ob smrti državljanka Republike Slovenije, zato je treba po prvem odstavku 32. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) za dedovanje uporabiti naše pravo. Po prvem odstavku 33. člena navedenega zakona je oporoka glede oblike veljavna, če je, med drugim, veljavna po pravu države, katere državljan je bil oporočitelj, bodisi ob oporočnem razpolaganju bodisi ob smrti. Zapustnica je skladno z načelom svobode testiranja smela razpolagati s svojim premoženjem za primer smrti v katerikoli od oblik, ki jih določa ZD (tretje poglavje II. del; 62. člen ZD). Potemtakem ni pomembno, ali zapustničina oporoka glede oblike ustreza pogojem, ki so določeni za mednarodno oporoko.

8. Zapuščinsko sodišče ob razglasitvi oporoke ni ugotovilo njenih formalnih pomanjkljivosti. O tem, v kateri obliki je bila oporoka sestavljena, se doslej še ni izreklo. Glede na predloženi zapis oporoke je mogoče sklepati, da gre v tem primeru za pisno oporoko pred pričami (64. člen ZD). Pritožnica v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala nobene konkretne okoliščine, ki bi lahko vzbudila utemeljen dvom o pristnosti in veljavnosti takšne oporoke. Samo njen pomislek, da "ni mogoče preveriti oseb, ki so bile prisotna pri podpisu oporoke", ne zadošča. Pritožnica niti ne trdi, da priči nista bili navzoči pri oporoki, ali da zapustnica pred njima ni lastnoročno podpisala oporoke in hkrati izjavila, da gre za njeno poslednjo voljo.

9. Zaradi napak v obliki je oporoka neveljavna (76. člen ZD), vendar sodišče takšne neveljavnosti ne upošteva po uradni dolžnosti, ampak mora tisti, ki ima pravni interes, oporoko izpodbijati. Splošni pomisleki o veljavnosti oporoke zato niso dovolj, pač pa mora stranka že v zapuščinskem postopku navesti konkretna dejstva, ki bi lahko, če bi se izkazala za resnična, povzročila neveljavnost oporoke. Dokler stranka takšnih dejstev ne navede, niti ni mogoče presoditi, ali so ta dejstva sploh sporna, od česar je odvisna odločitev o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi na pravdo.

10. Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo obema pritožbama in na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD razveljavilo izpodbijani sklep. Doslej sporna vprašanja v zapuščinskem postopku so namreč pravne narave, o teh pa je pristojno odločati zapuščinsko sodišče (tretji odstavek 210. člena ZD).

11. Pritožničin predlog, naj v nadaljevanju postopka odloča drug sodnik, je ostal neobrazložen. Pritožbeno sodišče ob razveljavitvi odločbe prve stopnje sicer lahko odredi, da se nova obravnava opravi pred drugim sodnikom (365. člen ZPP), vendar v tem primeru ni najti nobenega tehtnega razloga za takšno odločitev.