Jedro

Ker sta obe pravdni stranki soglašali z izdajo sodbe brez izvedbe nadaljnje glavne obravnave, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo sodbo izven naroka, zaradi česar pritožbeni očitek o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 177,40 EUR nadomesti z zneskom 677,40 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 177,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku (to je glede glavnice v višini 19.322,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2011 dalje do plačila in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 177,40 EUR od 17. 7. 2011 do 11. 12. 2012) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 1.618,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, ker je sodbo izdalo izven glavne obravnave 4. 1. 2016, pri čemer se tožnik pravici do izvedbe glavne obravnave ni odpovedal. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo na glavni obravnavi ponovno izvesti predlagane dokaze ter narediti dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, zlasti pa ponovno zaslišati tožnika in njegovo mater, ki je bila s tožnikom v avtomobilu v času prometne nezgode 17. 7. 2011. Prav tako je sodišče tožniku dosodilo prenizko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

3. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni podala odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, ker je izpodbijano sodbo izdalo izven glavne obravnave dne 4. 1. 2016, ni utemeljen. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi dne 24. 11. 2015 (list. št. 141), je tožeča stranka izrecno soglašala, da sodišče izda sodbo o zadevi brez nadaljnjega obravnavanja. Zato so drugačne pritožbene navedbe protispisne. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje tudi toženo stranko pozvalo na izjasnitev, ali soglaša z izdajo sodbe brez izvedbe nadaljnje glavne obravnave, s čimer se je tudi toženka strinjala (vloga na list. št. 149). Ker sta tako obe pravdni stranki soglašali z izdajo sodbe brez izvedbe nadaljnje glavne obravnave, je sodišče prve stopnje na podlagi 279.a člena ZPP utemeljeno izdalo sodbo izven naroka, zaradi česar pritožbeni očitek o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

6. Glede uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila Konvencije o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče (3. člen), in v obravnavani zadevi kot relevantno pravo uporabilo materialno pravo Federacije BIH, to je 200. člen Zakona o obligacionim odnosima (ZOO) ter Orientacijske kriterije Vrhovnega sodišča Federacije BiH z dne 20. 2. 2006. 7. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti oškodovanca je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. A. A. ugotovilo, da je tožnik v prometni nezgodi utrpel udarnino trebuha in nateg/udarnino ledvenih mišic, pri čemer je tožnik trpel trajne bolečine srednje hude intenzitete 3 dni v času hospitalizacije, nato pa trajne bolečine lahke intenzitete in občasne bolečine srednje hude intenzitete nadaljnjih 10 dni, občasne bolečine lahke intenzitete pa do zaključenega zdravljenja dne 2. 8. 2011. Tožnik je trpel tudi naslednje nevšečnosti: prvi pregled pri kirurgu, odvzem krvi in urina za preiskave, sprejem na oddelek, 5-dnevna hospitalizacija, 2 dni je dobival tekočine v infuziji, opravil je UZ preiskavo trebuha ter bil na kontrolnem pregledu pri kirurgu in osebnem zdravniku. Glede na intenziteto in trajanje telesnih bolečin ter pretrpljene nevšečnosti je tudi po presoji pritožbenega sodišča dosojena odškodnina v višini 700,00 EUR (približno 1.370,00 KM) pravična in pravilno odmerjena, upoštevaje določilo 200. člen ZOO in Orientacijske kriterije Vrhovnega sodišča Federacije BiH z dne 20. 2. 2006. 8. Glede na to, da je izvedenec ugotovil, da tožniku nobena izmed poškodb ni pustila trajnih posledic, je sodišče prve stopnje odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno zavrnilo. Pritožbena graja zato v tem delu ni utemeljena.

9. Utemeljen je pritožbeni očitek, ki se zavzema za zvišanje denarne odškodnine iz naslova strahu. Izvedenec je ugotovil, da se je tožnik, ki je bil v času nezgode 13-letni otrok, ob nezgodi močno ustrašil in trpel primarni strah v trajanju nekaj minut. Utemeljeno je bil zaskrbljen zaradi neznanega obsega poškodb do odpusta iz bolnišnice, saj je bil tja sprejet zaradi opazovanja in dodatne diagnostike ter suma na poškodbo notranjih organov v trebuhu. Intenziven sekundarni strah je po mnenju izvedenca trpel 4 dni, do izvida UZ preiskave in izvidov kontrolnih laboratorijskih preiskav, ko so dokončno izključili težjo poškodbo. Občasen strah manjše intenzivnosti pa je tožnik trpel še 6 tednov. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri določitvi odškodnine iz tega naslova premalo upoštevalo okoliščino, da je bil tožnik v času nezgode še mladoleten, to je 13-letni otrok, ki je zato trpel intenzivnejši strah, kot bi ga doživljala odrasla oseba, kar po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje zvišanje odškodnine iz tega naslova za dodatnih 500,00 EUR, in sicer na 1.000,00 EUR (to je približno 2.000,00 KM). Zato je pritožbeno sodišče v tem delu na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je prisojeni znesek 177, 40 EUR v I. točki izreka sodbe zvišalo za 500,00 EUR in ga nadomestilo z zneskom 677,40 EUR. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker uspeh tožeče stranke po spremembi sodbe ostaja praktično nespremenjen (3,4%), stroškovna odločitev sodišča prve stopnje, ki je o pravdnih stroških odločilo na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP, ostaja pravilna. Zato pritožbeno sodišče vanjo ni posegalo.

11. Ker je pritožnik s pritožbo uspel zgolj v neznatnem delu, je pritožbeno sodišče odločilo, da je dolžan kriti svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).