Jedro

Tožena stranka s kopijo poštne oddajne knjige in poštne poizvednice ni dokazala, da je z odgovorom na tožbo oporekala tožbenemu zahtevku. Ker so bili izpolnjeni tudi ostali pogoji (sporno je bilo ali iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka in ali ta dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka), je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo sodbo zaradi izostanka.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi izostanka razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 28.817.092,40 SIT z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Navedla je, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi izostanka.

Trdi, da je z vlogo z dne 2.4.1993, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo dne 5.4.1993, oporekala tožbenemu zahtevku. Poleg tega s tožbo ni prejela prilog, s čemer ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Iz dejstev v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ta dejstva pa so v nasprotju s predloženimi dokazi.

Predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev napadene sodbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je kot dokaz za trditev, da je vložila odgovor na tožbo, ki ga je sodišče prejelo pred pripravljalnim narokom, s pritožbo predložila fotokopijo iz poštne oddajne knjige, poštno poizvednico in odgovor na tožbo z dne 2.4.1993. Iz fotokopije poštne oddajne knjige sledi, da je tožena stranka dne 2.4.1993 Temeljnemu sodišču v Ljubljani pod sprejemno številko 2295 res poslala neko pošiljko. Na podlagi poizvednice je mogoče ugotoviti, da je navedeno sodišče to pošiljko dne 5.4.1993 tudi prejelo. Vendar pa iz teh listin nikjer ni razvidno, da je pošiljka vsebovala ravno odgovor na tožbo v tej zadevi ali da bi se pošiljka sploh nanašala na to zadevo.

Čeprav je na odgovoru na tožbo navedena pravilna opravilna številka spisa, te listine v spisu ni bilo (dokler je ni s pritožbo predložila tožena stranka). Pritožbeno sodišče je pri sodišču prve stopnje opravilo poizvedbe o tem, ali je to vlogo kdaj prejelo in dobilo odgovor, da na to sodišče vloga ni prispela. Iz tega pritožbeno sodišče sklepa, da tožena stranka ni dokazala, da je pravočasno z vlogo oporekala tožbenemu zahtevku (kar bi lahko dokazala, če bi na primer vložila vlogo proti potrdilu neposredno pri sodišču ali pa bi jo poslala sodišču s povratnico). To pa pomeni, da je pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke 1. odst. 332. čl. ZPP izpolnjen.

Dejstvo, da je bila toženi stranki vročena tožba brez prilog, ne more pomeniti, da ji je bilo s tem onemogočeno obravnavanje pred sodiščem.

To bi lahko bil kvečjemu razlog za preložitev naroka. Sicer pa bi si tožena stranka listine lahko ogledala v spisu, izdajo zamudne sodbe pa bi lahko preprečila z vložitvijo odgovora na tožbo ali udeležbo na pripravljalnem naroku.

Ne držijo pritožbene trditve, da iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Dejstva so med seboj povsem skladna in je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz njih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Odločilna dejstva pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka. Če pa za kakšno dejstvo tožeča stranka ni predložila dokaza, to ni ovira za izdajo zamudne sodbe. Glede na določbo 5. točke 1. odst. 332. čl. ZPP je namreč pomembno samo to, da odločilna dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo sodbe zaradi izostanka po 332. čl. ZPP. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, izpodbijana sodba pa je tudi materialnopravno pravilna. Zaradi tega je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Na podlagi določbe 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.