Jedro

Pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti ali do poklicne invalidnosti, zato je tožbeni zahtevek, naj se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 6. 12. 2010 ter se tožnika uvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 6. 1. 2010 dalje in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Pri tožniku je od leta 2006, ko je tožena stranka nazadnje odločala o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja, prišlo do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, zaradi česar je njegova osebna zdravnica podala predlog za uveljavitev novih pravic. Tožniku so se, zaradi poškodbe pri delu v letu 2000, razvile kronične bolečine v vratni ter ledveni hrbtenici. Pojavili so se tudi stalni glavoboli ter mravljinčenje v levi spodnji okončini in vratu. Pojavljati so se mu pričele tudi psihične težave, predvsem po izgubi zaposlitve. Pojavlja se mu hitra jeza, pozabljivost, konfliktnost, nezmožnost samokontrole ter fizična agresivnost, kar se je stopnjevalo v depresivno stanje. Tožnik se zdravi s Cipralexom in Sanvalom. Pri tožniku so podane stalne hude bolečine v predelu hrbtenice. Gibljivost vratne hrbtenice je zelo blokirana, prav tako ledvene hrbtenice v ledvenem segmentu. Predklon je izvedljiv s prsti le do kolen. Zaradi stalnih bolečin tožnik ne more ne sedeti ne stati, bolečine pa se širijo tudi v roke. Pogosto se mu pojavljajo vrtoglavice. To vse je razvidno iz izvida pregleda pri specialistu ortopedu z dne 16. 4. 2009. Iz izvida je tudi razvidno, da se tožnikove težave stopnjujejo. Po stališču ortopeda tožnik za delo ni več sposoben. Tudi iz izvida psihiatra z dne 19. 5. 2009 je razvidno, da tožnik še vedno trpi za psihičnimi težavami. Tožnik ima tudi astmo, kar je razvidno iz medicinske dokumentacije. Tudi iz predloga osebne zdravnice za priznanje invalidnosti so razvidne težave, kot jih tožnik navaja. Na podlagi zbrane medicinske dokumentacije je dejstvo, da tožnik ni več zmožen opravljati dela niti v okviru omejitev na drugem delovnem mestu s polnim delovnim časom. Tožena stranka ni v celoti obravnavala vseh zdravstvenih težav, ki pestijo tožnika, zaradi česar izvedensko mnenje in posledično odločba temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnik je v tožbi zahteval postavitev izvedenca medicinske stroke, pri čemer bi bilo potrebno postaviti izvedenca s področja ortopedije, psihiatrije in pulmologije oz. interne medicine. Ker sodišče dokaza ni izvedlo, je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da psihiatrinja v izvidu z dne 15. 5. 2009 ni ugotovila, da bi bil tožnik nezmožen za delo. Vendar tožnik izpostavlja, da se psihiatrinja do tega sploh ni opredelila, zaradi česar bi sodišče moralo postaviti izvedenca s področja psihiatrije. Sodišče se do izvida pulmologa sploh ni opredelilo, prav tako ni postavilo izvedenca, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnik. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje: Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 6. 12. 2010 ter odločalo o tožnikovem tožbenem zahtevku, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu na tej podlagi prizna pravica do invalidske upokojitve. Sodišče prve stopnje je štelo, da je citirana odločba toženca pravilna in zakonita ter tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Po 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Glede na 2. odstavek citirane določbe se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen (3. alinea) in v I. kategorijo invalidnosti, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti (1. alinea).

Stanje določeno v 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 in popolna nezmožnost za delo, pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni podano, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik na podlagi odločbe toženca z dne 5. 4. 2004 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. S pravnomočno odločbo toženca z dne 12. 12. 2006 je zaradi posledic bolezni tožniku še nadalje priznana III. kategorija invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer je delo psihofizično enostavno, nenormirano, le pri tleh, ne pri nevarnih strojih, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 10 kg, brez dolgotrajnih prisilnih položajev ledvene hrbtenice in brez vožnje viličarja, s polnim delovnim časom.

Invalidska komisija prve stopnje v sestavi specialista internista, ortopeda in psihologa je tožnika dne 12. 4. 2010 osebno pregledala in ugotovila, da je pri tožniku ugotovljena bolezen pljuč, lokomotornega sistema ter psihiatrična bolezen. Iz točke 8 izvedeniškega mnenja je razvidno, da je pri tem upoštevala tudi tožnikove bolezni, ki vplivajo na delovno zmožnost, to je esencialna arterijska hipertenzija, čeprav tožnik novih izvidov v zvezi s to boleznijo ni predložil. Tožena stranka je tako v celoti obravnavala vse tožnikove zdravstvene težave, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

Invalidska komisija I. stopnje je vpogledala v izvid specialista psihiatra z dne 19. 5. 2009, iz katerega izhaja, da prejema Cipralex, da pa imajo težo pri ugotavljanju invalidnosti vendarle somatski izvidi. Nadalje je vpogledala v izvid internista - pulmologa z dne 21. 5. 2009, iz katerega izhaja, da se tožniku odsvetuje kajenje ter še naprej predpisuje medikamentozna terapija. Vpogledala pa je tudi v izvid ortopeda z dne 16. 4. 2009, iz katerega izhaja, da tožnik glede na subjektivne težave, ki jih ima, za delo ni sposoben, vendar naj mnenje o tem poda psihiater. Druge nove medicinske dokumentacije do konca postopka pri toženi stranki tožnik ni predložil. Na podlagi takšnega zdravstvenega stanja, kot je bilo razvidno iz predloženih izvidov, je invalidska komisija druge stopnje dne 11. 10. 2010 menila, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti v obliki, kot jo ima priznano od 8. 6. 2006 dalje. Na osnovi izkazanega funkcionalnega stanja gibal v edinem novem izvidu ortopeda z dne 16. 4. 2009 in ugotovljenega ob osebnem pregledu zavarovanca dne 12. 4. 2010 namreč ni bilo mogoče ugotoviti pomembnega poslabšanja funkcije gibal, zato dodatne razbremenitve gibal pri delu niso potrebne. Enako velja glede na izkazano psihiatrično stanje zavarovanca v edinem novem izvidu psihiatrinje z dne 19. 5. 2009. Glede izvida pulmologa z dne 21. 5. 2009, pa je komisija II. stopnje povzela, da je astma blage stopnje delno urejena ob terapiji, delna neurejenost pa je posledica dolgoletnega ekscesivnega kajenja in je kakršnokoli poslabšanje pljučne funkcije posledica dolgoletnega kajenja. Zavzela je stališče, da zaradi astme dodatne razbremenitve niso smiselne, dokler zavarovanec ostaja ekscesivni kadilec. Sodišče prve stopnje je takšno mnenje v celoti sprejelo, saj gre za skladno mnenje z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami specialistov, mnenje pa je bilo podano tudi v ustrezni sestavi specialistov glede na tožnikovo zdravstveno stanje tako, da je mnenje predstavljalo zadostno podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do nove invalidnosti v smislu 71. člena ZPIZ-1. Pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni prišlo ne do poslabšanja ali do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da bi bile potrebne dodatne omejitve pri delu, še manj pa do popolne nezmožnosti za delo in do I. kategorije invalidnosti v smislu 1. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Specialisti pri tožniku ne ugotavljajo poslabšanja zdravstvenega stanja, ugotavljajo enako stanje in omejitve, ki so bile pri tožniku potrebne že leta 2006. Celo tožnikova osebna zdravica je bila mnenja, da tožnikova delovna zmožnost ni popolnoma izgubljena, kar izhaja iz predloga za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja z dne 6. 1. 2010. Iz izvida ortopeda z dne 16. 4. 2009 izhaja, da tožnik glede na subjektivne težave, ki jih ima, za delo ni sposoben, ne izhaja pa, da ortoped ocenjuje, da tožnik zaradi ortopedskih težav objektivno za delo ni sposoben, kot to nepravilno skuša prikazati tožnik v pritožbi. Ravno iz tega razloga je ortoped predlagal, naj mnenje o tožnikovem stanju poda psihiater. Iz mnenja psihiatrinje z dne 19. 5. 2009 pa izhaja, da imajo težo pri ugotavljanju tožnikove invalidnosti somatski izvidi, torej podatki o tožnikovih telesnih in ne psihičnih težavah, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da psihiatrinja v tem izvidu ne ugotavlja, da bi bil tožnik s psihiatričnega vidika nezmožen za delo. Nasprotne pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je vpogledalo v izvid pulmologa z dne 21. 5. 2009, povzelo njegovo vsebino, do tega izvida pa sta se izrecno opredelili tako invalidska komisija prve stopnje pa tudi invalidska komisija druge stopnje, ki jo je sestavljal tudi internist - pulmolog. Sodišče prve stopnje je ti dve mnenji sprejelo, zato ne drži pritožbena navedba, da se sodišče do tega izvida ni opredelilo.

Dejansko stanje o tožnikovem zdravstvenem stanju je popolno in pravilno ugotovljeno že na podlagi mnenj invalidskih komisij tako, da dodatno izvajanje predlaganih dokazov in ugotavljanje delovne zmožnosti z izvedencem ni bilo potrebno, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno izvedbo teh dokazov zavrnilo, še posebej iz razloga, ker sta bili invalidski komisiji glede na zdravstveno stanje tožnika ustrezno sestavljeni. Bistvena kršitev določb postopka iz tega razloga ni podana, saj načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. To pa je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru storilo. Nenazadnje tožnik v tožbi niti ni konkretno zatrjeval, v čem je njegovo zdravstveno stanje bistveno slabše od zdravstvenega stanja, kot ga je ugotavljala invalidska komisija v letu 2006. K predlogu za priznanje novih pravic so bili predloženi zgolj trije izvidi, te pa so strokovno ocenili specialisti ustrezne stroke, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, o stroških pritožbe, pa glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.