Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da sta toženki dolžni nerazdelno plačati tožnici 2.273.760 SIT, drugotoženka pa še nadaljnjih 51.751 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da sta toženki dolžni nerazdelno povrniti tožnici odmerjene pravdne stroške. Sklenilo je tudi, da se tožnico oprosti plačila sodnih taks.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo v izreku o pravdnih stroških, v ostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da je tožnica sama dolžna nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

Zoper zavrnilni del pritožbene sodbe je tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo. Pravi, da sodišči pri odmeri odškodnine za njeno nepremoženjsko škodo nista dali ustrezne teže dejstvom, ki izhajajo iz zdravstvene dokumentacije, ekspertize in njene izpovedi. S pravilno uporabo 200. in 203. člena ZOR bi ji morali za telesne bolečine prisoditi vseh zahtevanih 3.000.000 SIT. Vso zahtevano odškodnino pa bi ji morali prisoditi tudi za strah, in sicer v znesku 500.000 SIT, in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 2.000.000 SIT. V reviziji ponovno povzema ugotovitve nižjih sodišč o obsegu njene nepremoženjske škode, višjo odškodnino pa zahteva tudi zato, ker ji toženka doslej ni plačala ničesar. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ji prisodi še nadaljnjo odškodnino v znesku 3.250.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.10.1998 do plačila ter vse zaznamovane pravdne stroške. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena. Prvostopenjsko in pritožbeno sodišče sta pri odmeri odškodnine za tožničino nepremoženjsko škodo ustrezno upoštevali merila iz 200. in 203. čl ena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in 40/2007). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Tožnica je zaradi škodnega dogodka utrpela stanje po udarcu električnega toka, reaktivno depresivno nevrozo, bolečine v vratu in rokah, glavobol in kronične bolečine v križu. Podroben dejanski obseg vseh oblik njene nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na sedmi, osmi in deveti strani sodbe prvostopenjskega sodišča ter na drugi, tretji in četrti strani sodbe pritožbenega sodišča, zato jih revizijsko sodišče ne bo ponavljalo. Za telesne bolečine in nevšečnosti sta ji sodišči prisodili odškodnino v znesku 900.000 SIT (3755,63 EUR), za strah 250.000 SIT (1043,23 EUR), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 1.100.000 SIT (4590,22 EUR). Sodišči sta pri tem upoštevali, da so glavoboli in bolečine v hrbtenici, ramenih in rokah, ki jih bo tožnica občasno trpela tudi v bodoče, in omejitve njenih življenjskih aktivnosti le deloma posledica škodnega dogodka.

Tožnici prisojena odškodnina v skupnem znesku 2.250.000 SIT (9389,08 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 13 takratnih povprečnih neto plač. Ta je ustrezno uvrščena v širši okvir s primerjavo odškodnin za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Ker prisojeni znesek tudi po oceni revizijskega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za tožnici nastalo nepremoženjsko škodo, se revizija neutemeljeno zavzema za njeno zvišanje.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3) tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.