Jedro

Povedano drugače, varščina kot obdolženčevo premoženje, ki je "zastavljeno", ne more služiti zavarovanju dveh različnih institutov, torej zagotavljanju obdolženčeve navzočnosti v tem kazenskem postopku oziroma uspešnemu dokončanju tega in zavarovanju premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca, niti pogojno, kot to predlaga pritožba.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenke oškodovanca se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje predlog oškodovanca V.C. za začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka z dne 22. 5. 2017, podan po pooblaščenki, odvetnici M.V., na podlagi člena 502a/I Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s členom 502 ZKP in členom 109/II ZKP, zavrnilo.

2. Zoper ta sklep se je pritožila pooblaščenka oškodovanca iz pritožbenega razloga po členu 374/IV ZKP, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeni sklep spremeni tako, da predlogu oškodovanca ugodi oziroma napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno in zakonito, ko je citirani predlog oškodovanca zavrnilo, odločitev pa tako tehtno in argumentirano pojasnilo, da z njo v celoti soglaša pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje, zato vsa pritožbena izvajanja pooblaščenke oškodovanca ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Še zlasti ne tista, ko pritožnica opozarja na upravičenost vložitve predloga za začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka, saj prvostopno sodišče ni predloga zavrnilo zaradi tega, temveč zaradi neprimernosti sredstva zavarovanja. Prav tako so neupoštevne pritožbene trditve o tem, da je varščina edino premoženje obdolženca, saj se njegovo premoženje, v kolikor sploh obstaja, nahaja v Republiki M., v S. pa obdolženec nima nikakršnega premoženja, zato drugačnega načina zavarovanja zahtevka oškodovanec sploh ne more predlagati in da vse do trenutka, ko ni izpolnil pogoj za prehod varščine v proračun Republike Slovenije, ta predstavlja obdolženčevo premoženje ter lahko podrejeno služi zavarovanju zahtevka. Obdolženec je namreč vplačal oziroma položil varščino na podlagi določil členov 196 in 197 ZKP in služi za zagotovitev njegove navzočnosti v tem kazenskem postopku. V kolikor bo obdolženec pobegnil, bo položena varščina pripadala proračunu Republike Slovenije, zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno presodilo, da ne gre za primerno sredstvo zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka, saj gre glede na opisano, za obdolženčevo pogojno premoženje. Povedano drugače, varščina kot obdolženčevo premoženje, ki je "zastavljeno", ne more služiti zavarovanju dveh različnih institutov, torej zagotavljanju obdolženčeve navzočnosti v tem kazenskem postopku oziroma uspešnemu dokončanju tega in zavarovanju premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca, niti pogojno, kot to predlaga pritožba. Zato je po obrazloženem pritožbeno sodišče pritožbo pooblaščenke oškodovanca zavrnilo kot neutemeljeno in s tem potrdilo pravilnost prvostopne odločitve.

5. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določilu člena 402/III ZKP.

6. Izrek o plačilu sodne takse temelji na določilih člena 94/I ZKP v zvezi s členom 98/I ZKP ter na Zakonu o sodnih taksah in taksni tarifi.