Jedro

Za presojo zahtevka za povrnitev škode, ki jo je tožnici s svojim protipravnim ravnanjem (prisvojitvijo tožničinih denarnih sredstev) povzročil toženkin zakonec, ni bistveno, da je toženkin zakonec denar porabil za svoj zdravljenje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki 746,64 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) je pravna oseba, pri kateri je bil zaposlen zakonec tožene stranke (v nadaljevanju toženke). Kot direktor, ki je imel pooblastilo za upravljanje s tožničinim bančnim računom, je iz tožničinega bančnega računa nakazal na bančni račun toženke na dne 15. 6. 2017 znesek 23.990,00 EUR ter 21.200,00 EUR na dne 20. 10. 2017. Toženkin zakonec je z denarnimi sredstvi, nakazanimi na toženkin bančni račun, plačal stroške, ki so nastali z njegovim zdravljenjem v Nemčiji. Tožnica za gornji nakazili na toženkin bančni račun ni dala niti soglasja, niti ju ni kasneje odobrila. Toženkin zakonec je umrl 27. 2. 2018. 2. S tožbo tožnica od toženke uveljavlja plačilo zneska 45.190,00 EUR s pripadajočimi obrestmi.

3. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek ter tožnici naložilo, da toženki povrne pravdne stroške.

4. V pravočasni pritožbi zoper sodbo tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge, torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica pritožbeni očitek postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) utemeljuje s trditvijo, da sodbe ni moč preizkusiti, ker je sama s seboj v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe sporna denarna sredstva hkrati označilo kot izposojena (pod 13. točko obrazložitve) in kot nakazana brez pravnega temelja (pod 21. točko). Trdi, da je sodišče prve stopnje naredilo selektivno dokazno oceno sodb Višjega sodišča v Ljubljani, saj se ni oprlo na I Cp 2288/2015 temveč le na II Cp 3168/2016. Zaradi odsotnosti opredelitve do teh sodb po mnenju pritožbe ni mogoč preizkus izpodbijane sodbe. Zatrjuje še, da zahteva plačilo vtoževanega zneska od toženke zato, ker je toženkin zakonec iz njenega bančnega računa protipravno prenesel denarna sredstva na toženkin bančni račun ter nato s temi denarnimi sredstvi plačal stroške svojega zdravljenja. Ni šlo za posojilo, pa tudi ne za obogatitev, saj se toženka s temi denarnimi sredstvi ni okoristila. Meni, da gre za obveznost, za plačilo katere odgovarja toženka po 56. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Sklicujoč se na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2298/20151 trdi, da skrb za zdravje kateregakoli od zakoncev predstavlja skupno zadevo obeh zakoncev in da zato stroški, povezani z zdravljenjem pokojnega toženkinega moža, predstavljajo tekoče potrebe družine in s tem skupni dolg zakoncev. Trdi še, da upoštevanje zadeve II Cp 3168/20162 v predmetni zadevi ne pride v poštev, saj ni bilo obravnavano niti podobno dejansko stanje, niti podobna pravna vprašanja. Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

5. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pri presoji utemeljenosti očitka o pomanjkljivosti sodbe je potrebno izhajati iz pravne kvalifikacije, na podlagi katere je sodišče prve stopnje opredelilo tožbene trditve. Sodišče prve stopnje je pod 13. do 17. točko izpodbijane sodbe izhajajoč iz 56. člena ZZZDR utemeljilo, da naj bi šlo za s strani toženkinega pokojnega zakonca izposojen denar in da ni šlo za obveznost v zvezi s skupnim premoženjem oziroma za obveznost, ki jo en zakonec prevzame za tekoče potrebe družine. Pod 21. točko pa je izhajajoč iz 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) utemeljilo, da toženka ni bila neupravičeno obogatena, saj od denarnih sredstev, ki jih je sicer prejela na svoj transakcijski račun, ni imela nobene koristi. S temi prvostopnimi razlogi je mogoče polemizirati, torej uresničiti pravico do pritožbe. Zato uveljavljana postopkovna kršitev ni podana.

8. Nadaljnji postopkovni očitki o ″selektivni dokazni oceni sodb Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2288/2015 in II Cp 3168/2016″ ter o ″onemogočanju preizkusa sodbe zaradi odsotnosti opredelitve do teh sodb″, so usmerjeni v uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bo nanje odgovorjeno v nadaljevanju.

9. Tako iz tožbene podlage, kot ugotovljenih relevantnih dejstev ter pritožbenih navedb jasno izhaja, da tožnica od toženke zahteva povrnitev premoženjske škode, ki jo je tožnici s svojim protipravnim ravnanjem (nakazilom denarnih sredstev na transakcijski račun toženke) povzročil toženkin pokojni zakonec kot direktor. Za presojo takšnega zahtevka, torej zahtevka za povrnitev škode, ki jo je tožnici povzročil toženkin zakonec, ne pa tožnica, dejstvo, v kakšen namen so bila sporna denarna sredstva porabljena, ni bistveno. Povedano še drugače, ker tožnica od toženke ne zahteva plačila obveznosti iz naslova stroškov zdravljenja, presoja, ali stroški zdravljenja enega od zakoncev v konkretnem primeru predstavljajo obveznost, za katero zakonca odgovarjata nerazdelno v smislu drugega odstavka 56. člena ZZZDR, sploh ni potrebna.

10. Zavrnitev zahtevka se ob ugotovitvi, da je škodo tožnici povzročil toženkin pokojni zakonec, in ne toženka, izkaže za materialnopravno pravilno, saj ne gre za obveznost, za katero bi toženka kot zakonec lahko odgovarjala po 56. členu ZZZDR.

11. Ob dejstvu, da tožnica v pritožbi trdi, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da se toženka z denarnimi sredstvi okoristila, ter da ni zatrjevala, da na toženkin račun nakazana denarna sredstva predstavljajo posojilo, tudi presoja z vidika možne pravne podlage po 190. členu OZ oziroma 574. členu OZ v zvezi s 56. členom ZZZDR ni potrebna.

12. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma, se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

13. Tožnica ni upravičena do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov, ker s pritožbo ni uspela. Je pa toženki, ki je na njeno pritožbo argumentirano odgovorila, dolžna povrniti potrebne pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP).

14. Potrebni pritožbeni stroški toženke znašajo 746,64 EUR (= 1.020 točk x 0,60 EUR + 22% davek na dodano vrednost). V kolikor tožnica tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnila, je od tega zneska dolžna plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega s to sodbo, dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, Načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 13. 12. 2006).

1 Višje sodišče v Ljubljani je v sodbi I Cp 2298/2015 zavzelo stališče, da je skrb za zdravje kateregakoli od zakoncev (in stroški, ki so s tem povezani) skupna zadeva obeh zakoncev in da gre zato v tem delu za skupni dolg. 2 V zadevi II Cp 3168/2016 je bilo ugotovljeno, da posojilo ni bilo pridobljeno za pridobitev skupnega premoženja ali potrebe družine.