Jedro

Ker iz ugovora dolžnika ni mogoče zaključiti, da dolžnik izpodbija sklep o izvršbi tudi v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača, je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 62. člena ZIZ in stranki napotilo na pravdo. Glede na to, da dolžnik izpodbija sklep o izvršbi samo v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo, bi moralo uporabiti določbo tretjega odstavka 62. člena ZIZ in postopek nadaljevati kot pri postopku o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova.

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi in se izpodbijani sklep z dne 6.12.1999 razveljavi.

Ugovor dolžnika, ki se obravnava kot pritožba, se zavrne in se potrdi sklep o izvršbi sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 6.12.1999 je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi, opr. št. In 99/00068 - 2, z dne 2.11.1999, razveljavilo v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba in sklenilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pri Okrajnem sodišču v Ljubljani. Odločilo je tudi, da se po pravnomočnosti sklepa pri vl. št. 262 k.o..., last dolžnika do ene polovice, odreja izbris zaznambe sklepa o izvršbi, opr. št. In 99/00068 - 2 z dne 2.11.1999, Dn. štev. 2085/99. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 338. členu. V pritožbi navaja, da je iz dolžnikovega ugovora z dne 1.12.1999 moč jasno razbrati, da dolžnik izpodbija prvostopenjski sklep le v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo. Dolžnik izrecno ugovarja le načinu vračila dolga, medtem ko samo terjatev upnika po vsebini celo priznava in ji ne oporeka. Iz ugovora torej izhaja, da je dolžnik svoj dolg pripravljen poravnati in ga je moč smiselno razumeti kot prošnjo za odložitev izvršbe. Sodišče strank zato ne bi smelo napotiti na pravdo, temveč bi moralo o dolžnikovem ugovoru odločiti kot o ugovoru zoper sklep o izvršbi, izdanem na podlagi izvršilnega naslova, vse v skladu s tretjim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba upnika je utemeljena.

Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbo, ko pravi, da je iz dolžnikovega ugovora jasno razvidno, da dolžnik izpodbija sklep o izvršbi le v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo in da samo terjatev po vsebini celo priznava. Dolžnik v svojem ugovoru namreč navaja, da se zaveda, da je dolg dolžan poravnati, prosi pa, če bi lahko dolg poravnal po obrokih, saj do zastoja pri plačilih prihaja zaradi neredne plače pri njegovem delodajalcu. Iz takšnega ugovora dolžnika torej ni mogoče zaključiti, da dolžnik izpodbija sklep o izvršbi tudi v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača, zato je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 62. člena ZIZ in stranki napotilo na pravdo. Glede na to, da dolžnik izpodbija sklep o izvršbi samo v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo, bi moralo uporabiti določbo tretjega odstavka 62. člena ZIZ in postopek nadaljevati kot pri postopku o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova. Zato je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi upnika in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Sodišče druge stopnje pa je hkrati odločilo tudi o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi. Dolžnik v ugovoru navaja, da bi zaradi nerednih izplačil plače želel dolg poravnati v obrokih in sicer tako, da bi vsak teden nakazal od 20.000,00 do 25.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje razume premoženjsko stisko dolžnika, vendar pa Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ne predvideva možnosti obročnega plačila dolga. Ker torej dolžnik v svojem ugovoru ne navaja nobenega od razlogov, ki bi preprečeval izvršbo (55. člen ZIZ), je sodišče druge stopnje dolžnikov ugovor, ki se v skladu z določbo drugega odstavka 54. člena ZIZ obravnava kot pritožba, zavrnilo in potrdilo sklep o izvršbi sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).