Jedro

Organ prve stopnje je pri svojih zaključkih upošteval podatke, ki jih je zbral v prvi polovici leta 2003, na podlagi teh podatkov naredil tudi zaključek o razmerah na Kosovu, ki pa so se v času upravnega spora in odločitve sodišča spremenile oziroma poslabšale. Zato po presoji sodišča ne obstajajo več tiste okoliščine v izvorni državi in v katero bi se tožniki vrnili, kot jih je ugotovil organ prve stopnje in kot jih je tožena stranka sprejela, zato sodišče ne more slediti zaključku tožene stranke, da pri tožnikih ne bi obstajale objektivne okoliščine ogroženosti v primeru vrnitve v matično državo. V ponovljenem postopku je potrebno, da se preveri in oceni najnovejše in aktualno stanje na Kosovu ter na podlagi aktualnih poročil o stanju v izvorni državi tožnikov ponovno odloči.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Vlade Republike Slovenije št. ... z dne 4. 12. 2003 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožečo stranko se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov in potrdila odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. ... - poz. z dne 2. 6. 2003. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da so tožniki vložili prošnjo za posebno obliko zaščite v skladu z Zakonom o azilu in navedli, da bi jim v primeru vrnitve v matično državo pretila nevarnost preganjanja. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da odločitev organa prve stopnje temelji na 3. odstavku 61. člena v zvezi s 1. odstavkom 6. člena Zakona o azilu, ko je organ prve stopnje v postopku priznanja posebne oblike zaščite dolžan ugotoviti ali bi bili tožniki v primeru vrnitve na Kosovo lahko izpostavljeni mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju, v tej zvezi pa proučiti tako objektivne kot subjektivne okoliščine. Tožena stranka navaja, da so tožniki v prošnji za azil navedli, da se ob vrnitvi v matično državo nimajo kam vrniti, saj so jim hišo porušili, v prošnji za posebno obliko zaščite pa navajajo, da so v azilnem postopku zgolj laično navajali razloge ogroženosti, ker v postopku niso imeli pravnega zastopnika. Tožniki navajajo nova dejstva, zato sta bila oba tožnika zaslišana. Tožnica AA je povsem spremenila svojo izjavo v primerjavi z azilnim postopkom, zato je nastal upravičen dvom v verodostojnost njene izjave. Tožena stranka poudarja, da samo dejstvo, da tožniki v azilnem postopku niso imeli pravnega zastopnika ne more spremeniti dejstva, da so naknadno podane izjave v popolnem nasprotju s prvotno podano izjavo. Organ prve stopnje je navedel vse dokaze, ki jih je v postopku za priznanje posebne zaščite ponovno pretehtal in na novo pridobil ter navedel razloge, zaradi katerih močno dvomi v resničnost izjav tožnikov. Prav tako je organ prve stopnje podrobno preučil dejanske razmere na Kosovu na podlagi številnih mednarodnih poročil, zato tožena stranka meni, da je organ prve stopnje pravilno zaključil, da ni razlogov, da bi se prosilcem priznala posebna oblika zaščite. Organ prve stopnje je ugotovil vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev, tožnikom je omogočil uveljavljanje njihovih pravic in zato ne more slediti pritožbenim navedbam o kršitvi Zakona o splošnem upravnem postopku, Ustave RS in Mednarodnega prava.

Tožniki v tožbi navajajo, da tožena stranka in tudi organ prve stopnje, neupravičeno vežejo odločanje v postopku posebne oblike zaščite na spise, ki so bili uporabljeni v azilnem postopku. Poudarjajo, da gre za dva ločena postopka in bi bilo vsako drugačno tolmačenje nezakonito. Tožniki so podrobno pojasnili razloge za priznanje zaščite in tožena stranka neprepričljivo zavrača njihove navedbe s tem, da jih niso uveljavili že v azilnem postopku. Tožniki so albanske nacionalnosti in prihajajo iz Kosova, s področja, kjer je večinsko srbsko prebivalstvo. V matični državi so bili podvrženi zlorabam, 86 članov družine je bilo ubitih, tožena stranke neprepričljivo in brez ustreznih argumentov oporeka navedbam tožnikov in zaključuje, da je bila tožnica v času smrti svoje sestre v Sloveniji, pri čemer pa bi čas smrti tožničine sestre najmanj lahko preverila. Tožniki po priporočilih UNHCR sodijo v kategorijo oseb, ki so kvalificirani za priznanje zaščite skladno s 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožniki opozarjajo, da bi morala tožena stranka z gotovostjo ugotoviti, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje zaščite, tako organ prve stopnje kot tudi tožena stranka sta vezana na načelo materialne resnice. Organ prve stopnje ni ugotavljal vseh dejstev in okoliščin in to obrazložil nezakonito s tem, da jih stranka ni navajala že v azilnem postopku. Tožena stranka se ni opredelila do vseh navedb, temveč zgolj navaja, da tožnikom ne verjame brez ustrezne utemeljitve. Organ prve stopnje tudi ni ugotavljal podatkov o izvorni državi s smislu obstoja humanitarnih razlogov, opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi št. U 531/93 in Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up 78/00 pri ugotavljanju obstoja humanitarnih razlogov. Opozarja tudi, da ni dovoljena prisilna odstranitev ali vrnitev oseb v državo, kjer bi bilo njihovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njihove vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju ali v državo, v kateri bi bili lahko izpostavljeni mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Opozarja tudi na kršitev načela nevračanja. Tožniki predlagajo, da se odločba tožene stranke odpravi in ugodi njihovim zahtevkom oziroma, da se zadeva vrne pristojnemu organu v ponovno obravnavo, hkrati predlagajo oprostitev plačila taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Zakon o azilu (uradno preč. bes. Uradni list RS, št. 134/2003, v nadaljevanju ZAzil) določa v 61. členu posebno obliko zaščite, ki pomeni dovoljenje tujcu, ki mu je bila s pravnomočno odločbo zavrnjena prošnja za azil, da začasno ostane v Republiki Sloveniji. Na podlagi 3. odstavka tega člena se ta zaščita prizna, če bi bila odstranitev iz države v nasprotju s 1. odstavkom 6. člena ZAzil ali če so podani pogoji za zaščito tujca v Republiki Sloveniji na podlagi drugega predpisa ali mednarodnega sporazuma.

Iz upravnih spisov izhaja, da je bila tožnikom sprva priznano začasno zatočišče, ki pa je 1. 5. 2000 prenehalo za vse prebežnike iz Kosova. Tožniki so nato zaprosili za priznanje azila, vendar je bila prošnja negativno rešena. Tožniki navajajo, da se v matično državo ne morejo vrniti, ker bi bila v primeru vrnitve ogrožena njihova osebna varnost oziroma varnost družine. Organ prve stopnje pa je preveril objektivno utemeljenost strahu prvega tožnika pred pripadniki OVK, ker je tožnik navedel, da bi bil lahko ogrožen s strani pripadnikov OVK in je tožena stranka zato preučila poročilo: ACCORD: SČG - Kosovo, Makedonija dejavnost NLA, Nabor na Kosovu, november 2002 in Poročilo Notranjega ministrstva Velike Britanije, Uprave za priseljevanje in državljanstvo, Človekove pravice in druga vprašanja za leto 2001. Organ prve stopnje povzema poročilo UNHCR, Amnesty International, poročilo ACCORD in Ministrstva za zunanje zadeve Nizozemske, januar 2001 in povzema, da v poročilih UNHCR niso navedene osebe, ki so dezertirale iz OVK v kategoriji oseb iz Kosova, ki še vedno potrebujejo mednarodno zaščito. Organ prve stopnje je navedel, da se zaveda, da so doživeli številne travmatične izkušnje, vendar pa dogodki leta 1998 ne morejo predstavljati razloga za priznanje zaščite v letu 2003, ker se pri prošnji za posebno obliko zaščite preverja trenutna situacija v matični državi in možnost vrnitve v le-to. Organ prve stopnje zato v svoji odločbi poudarja, da je preučil dejanske razmere na Kosovu na podlagi številnih mednarodnih poročil oziroma dokumentov.

Po presoji sodišča je organ prve stopnje in posledično tudi tožena stranka pravilno zaključil o stanju na Kosovu na podlagi poročil mednarodnih organizacij. Vendar v času upravnega spora in do odločitve sodišča je prišlo v marcu 2004 do novih nemirov na Kosovu in do razglasitve izrednega stanja, kar izhaja iz dnevnih poročil medijev. Organ prve stopnje je pri svojih zaključkih upošteval podatke, ki jih je zbral v prvi polovici leta 2003, na podlagi teh podatkov naredil tudi zaključek o razmerah na Kosovu, ki pa so se v času upravnega spora in odločitve sodišča spremenile oziroma poslabšale. Zato po presoji sodišča ne obstajajo več tiste okoliščine v izvorni državi in v katero bi se tožniki vrnili, kot jih je ugotovil organ prve stopnje in kot jih je tožena stranka sprejela, zato sodišče ne more slediti zaključku tožene stranke, da pri tožnikih ne bi obstajale objektivne okoliščine ogroženosti v primeru vrnitve v matično državo. V ponovljenem postopku je potrebno, da se preveri in oceni najnovejše in aktualno stanje na Kosovu ter na podlagi aktualnih poročil o stanju v izvorni državi tožnikov ponovno odloči. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) v zvezi s 2. odstavkom 39. člena ZAzil, ker dejansko stanje v izvorni državi v zvezi z aktualnimi objektivnimi okoliščinami ni bilo popolno ugotovljeno.

K 2. točki izreka: Tožniki predlagajo oprostitev plačila sodnih taks in sodišče je temu predlogu sledilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji). Pri svoji odločitvi je sodišče upoštevalo podatke upravnega spisa, da so tožniki brez sredstev za preživljanje, upoštevalo pa je tudi njihov status.