Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti iz leta 2012 velja tudi za člane predlagatelja, saj ga je podpisalo 22 reprezentativnih sindikatov javnega sektorja, po ZKolP pa pogoj za njegovo veljavnost ni soglasje vseh reprezentativnih sindikatov. Gre za kolektivno pogodbo, sklenjeno za območje države, ki je skladno s prvim odstavkom 25. člena ZKolP vpisana v evidenco kolektivnih pogodb. Iz Aneksa 2012 izhaja, da velja za vse javne uslužbence, tudi v KPND pa je določena njena osebna veljavnost za vse delodajalce v naštetih dejavnostih negospodarstva, torej tudi v Policiji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dopustilo spremembo predloga in postopek ustavilo glede izplačila stroškov dela od 1. 6. 2021 (I. in II. točka izreka). Zavrnilo je predlog za ugotovitev, da je nasprotna udeleženka kršila določbe Sprememb in dopolnitev KPND z dne 12. 1. 1998 v zvezi z izplačilom stroškov v zvezi z delom (regresa za prehrano, kilometrine za prevoz na delo in z dela ter za uporabo lastnega vozila za službene potrebe, dnevnic, terenskega dodatka, jubilejne nagrade, odpravnine ob upokojitvi, solidarnostne pomoči in dodatka za ločeno življenje) od 1. 1. 2016 do vključno dne 31. 5. 2021, ker jih ni izplačevala skladno z določbami Sprememb KPND 1998 in Aneksa h KPND 2013, ter da je dolžna vsem članom predlagatelja za čas od 1. 1. 2016 do 31. 5. 2021 obračunati navedene stroške skladno z vsemi določbami Sprememb in dopolnitev Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji z dne 12. 1. 1998 in Aneksa h KPND 2013 ter jim izplačati razliko med pripadajočimi in dejansko izplačanimi zneski skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je še, da predlagatelj sam krije svoje stroške postopka, nasprotni udeleženki pa mora povrniti 1.066,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. V obsežni pritožbi predlagatelj kot bistveno uveljavlja, da ZUJF ni trajno prekinil veljavnosti predhodnih kolektivnih pogodb in materije začasno sam uredil do nove ureditve v aneksih h kolektivnim pogodbam, zaradi česar od 1. 6. 2012 pri delodajalcu RS ne velja le ena kolektivna pogodba iste vrste – Aneks 2012, temveč tako Aneks 2012 (ki ga predlagatelj ni podpisal) kot tudi Spremembe KPND 1998, ki se vmes začasno (od uveljavitve ZUJF do 1. 1. 2014 oziroma 1. 1. 2016) niso uporabljale zaradi varčevalnih ukrepov. Meni, da bi Aneks 2012 lahko veljal namesto Sprememb KPND 1998 kot kasnejši predpis le, če bi ga podpisali isti podpisniki kot Spremembe KPND iz leta 1998. Ker veljata dve kolektivni pogodbi iste vrste, meni, da se skladno z 11. členom ZKolP uporabljajo za delavca ugodnejše določbe, v konkretnem primeru torej Spremembe KPND 1998. Zatrjuje, da bi trajno prenehanje določb KPND na podlagi ZUJF pomenilo nedovoljen poseg v avtonomijo kolektivnih pogajanj in kršitev 76., 3.a in 8. člena Ustave Republike Slovenije ter stališče Odbora mednarodne organizacije dela (MOD) glede svobode kolektivnih pogajanj javnih uslužbencev po Konvenciji MOD št. 151 o varstvu pravic in organiziranje pravic in postopki za določitev pogoja zaposlitve v javnem sektorju. Sklicuje se na odločitve Vrhovnega sodišča VIII Ips 247/2012 ter pritožbenega sodišča Pdp 424/2016 in Pdp 1268/2002 ter nasprotuje upoštevanju stališč iz sodbe pritožbenega sodišča Pdp 324/2018, saj se nanaša na presojo odnosa kolektivne pogodbe nižje ravni v odnosu do splošne kolektivne pogodbe, v predmetni zadevi pa gre za odnos med kolektivnimi pogodbami iste ravni. Poudarja, da je intervencija države v avtonomijo kolektivnih pogajanj in zakonsko določeno višino povračil stroškov v zvezi z delom dopustna le v primeru, da je ta nujna, časovno omejena in da zagotavlja ustrezen življenjski standard prizadetim delavcem. Meni, da je z določbo 164. člena ZUJF prišlo do bistvenega nedovoljenega posega v avtonomijo kolektivnih pogajanj, saj je prišlo do suspendiranja veljavne kolektivne pogodbe z naknadnim oblastnim aktom in prisile strank, da se ponovno pogajajo o predhodno že sklenjenih kolektivnih pogodbah. Sklicuje se še na 5. in 6. člen Evropske socialne listine (MESL) ter zatrjuje, da je situacija v nasprotju s 4. členom Konvencije MOD, št. 98. Meni, da je bil poseg ZUJF nujen največ do 1. 1. 2016 glede na sklep, objavljen 25. 9. 2015, da je gospodarska rast v letu 2014 presegla 2,5 BDP. Zavzema se za stališče, da so določbe Sprememb KPND veljale vzporedno z Aneksom 2012 do 1. 6. 2021, ko je bil sklenjen novi aneks. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter zatrjuje, da sodišče prve stopnje na bistvena stališča, pomembna za presojo v tej zadevi, ni odgovorilo in mu je s tem kršilo pravico do izjave oziroma storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in posledično kršilo tudi 22. člen Ustave RS. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zahtevku predlagatelja ugodi oziroma podrejeno vrne zadevo nazaj sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni udeleženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo nasprotne udeleženke v plačilo predlagatelju. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, predlagatelju pa ni bilo onemogočeno sodelovanje v postopku. Glede na to tudi ni podana zatrjevana kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo, ali je nasprotna udeleženka od 1. 1. 2016 dalje kršila določbe Sprememb in dopolnitev Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji z dne 12. 1. 1998 (v nadaljevanju: Spremembe KPND 1998) v zvezi z izplačilom stroškov v zvezi z delom (regres za prehrano, kilometrina za prevoz na delo in z dela, kilometrina za uporabo lastnega vozila za službene potrebe, dnevnice, terenski dodatek, jubilejna nagrada, odpravnina ob upokojitvi, solidarnostna pomoč in dodatek za ločeno življenje), ker jih ni plačevala skladno z določbami Sprememb KPND 1998 in Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji iz leta 2013. Pravilno je ugotovilo, da je nasprotna udeleženka tudi od 1. 1. 2016 do 31. 5. 2012 pravilno obračunavala in izplačevala vse stroške v zvezi z delom po Aneksu h KPND 2012 ter predlog zato zavrnilo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti iz leta 2012 (Aneks KPND 2012) velja tudi za člane predlagatelja, saj ga je podpisalo 22 reprezentativnih sindikatov javnega sektorja, po Zakonu o kolektivnih pogodbah (Ur. l. RS, št. 43/06 in nasl. – ZKolP) pa pogoj za njegovo veljavnost ni soglasje vseh reprezentativnih sindikatov. Gre za kolektivno pogodbo, sklenjeno za območje države, ki je skladno s prvim odstavkom 25. člena ZKolP vpisana v evidenco kolektivnih pogodb. Iz Aneksa 2012 izhaja, da velja za vse javne uslužbence, tudi v KPND pa je določena njena osebna veljavnost za vse delodajalce v naštetih dejavnostih negospodarstva, torej tudi v Policiji. Enako stališče je zavzelo pritožbeno sodišče v sodbi št. X Pdp 71/2019 (v kateri je bil tudi isti predlagatelj, presojala pa se je veljavnost Kolektivne pogodbe za državno upravo), in sicer da dejstvo, da med podpisniki ni bilo predlagatelja, ne pomeni, da aneks ni bil veljavno sklenjen. Interesov policistov v zvezi z navedeno kolektivno pogodbo dejavnosti namreč ne zastopa le predlagatelj, temveč tudi drugi sindikati, ki so pridobili reprezentativnost za zaposlene v državni upravi, kamor sodijo tudi policisti. Predlagatelj se sicer sklicuje na drugačno stališče v sodbah Vrhovnega sodišča VIII Ips 247/2012 ter pritožbenega sodišča Pdp 424/2016, vendar pa sta se navedeni zadevi nanašali na presojo kolektivnih pogodb nižje ravni in ne na presojo splošne kolektivne pogodbe z veljavnostjo za vse delavce pri delodajalcih (negospodarstva), zaradi česar jima sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo.

9. Zavzemanje predlagatelja, da sta za zaposlene pri RS kot delodajalki v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 5. 2021 sočasno veljali dve kolektivni pogodbi iste vrste na isti ravni, ni pravilno. Določbe Sprememb KPND 1998 so bile v delu, ki se nanaša na stroške iz dela in druge sporne prejemke, nadomeščene z določbami Dogovora o ukrepih na področju plač, povračil in drugih prejemkov v javnem sektorju za uravnoteženje javnih financ za obdobje od 1. 7. 2012 do 1. 1. 2014, ki je začel veljati 25. 5. 2012, uporabljati pa se je začel 1. 6. 2012. Kot realizacija tega dogovora je bil sklenjen Aneks 2012, ki je bil enako kot Zakon o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 in nasl. - ZUJF) objavljen v Uradnem listu 30. 5. 2012 in je začel veljati 31. 5. 2012. Tako je Aneks 2012 nadomestil prej veljavno besedilo KPND in nista hkrati veljali dve različici te kolektivne pogodbe. V zadevi pritožbenega sodišča Pdp 324/2018, ki se je nanašala na plačilo solidarnostne pomoči, je bilo zavzeto stališče, da se je s sprejetjem ZUJF za določene solidarnostne pomoči uporabljal ta zakon vse do uveljavitve kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, sklenjenih po sprejetju tega zakona (prvi odstavek 164. člena ZUJF). Če kolektivne pogodbe ne bi bile sklenjene, bi se za določanje solidarnostne pomoči uporabil 178. člen ZUJF. Tako ZUJF kot omenjeni Aneks h KPND 2012 sta bila objavljena v istem Uradnem listu in oba pričela veljati 31. 5. 2012. Iz 2. člena Aneksa h KPND izhaja, da se ne glede na določbe o povračilih stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov javnih uslužbencev iz KPND od začetka veljavnosti tega aneksa uporabljajo določbe tega aneksa, razen če z njim ni drugače določeno. Avtonomija strank pri sklepanju kolektivnih pogodb pri delodajalcih negospodarskega sektorja ni neomejena. Omejena je tako z zakoni kot s kolektivnimi pogodbami na višji ravni. Ne gre za nedopustno omejitev kolektivnega dogovarjanja. Posamezni delodajalec iz javnega sektorja s svojo kolektivno pogodbo ne more solidarnostne pomoči urediti drugače, kot to določajo kogentni predpisi. Tako je ZUJF nedvomno relevanten kogenten predpis, četudi upoštevan predvsem kot podlaga za sprejem KPND oziroma Aneksa h KPND 2012. 10. V zvezi s obsežnimi pritožbenimi navedbami o vprašanju posega v avtonomijo kolektivnih pogajanj, pritožbeno sodišče dalje odgovarja, da to tudi sicer ni pravno relevantno vprašanje v predmetni zadevi. V predmetni zadevi namreč predlagatelj ne nasprotuje pripadajočim zneskom stroškov iz dela v času veljavnosti ZUJF, ampak je njegova teza, da je ZUJF trajno posegel v kolektivno pogodbo s svojim 164. členom. Sodišče prve stopnje temu pravilno ni sledilo, saj je ZUJF urejal vprašanja povračila stroškov iz dela le začasno oziroma le v primeru, da do ureditve v Aneksu 2012 ne bi prišlo. Aneks h KPND 2012, ki je kolektivna pogodba, je na novo uredil stroške v zvezi z delom, zato ni (več) mogoče govoriti o posegu zakona o avtonomijo kolektivnih pogajanj. Stališče Odbora izvedencev v zvezi s pravicami oziroma svobodo kolektivnega pogajanja za javne uslužbence, ki jo zagotavlja Konvencija MOD št. 151, se nanaša na omejitev svobodnega kolektivnega pogajanja z zakonsko intervencijo, do česar pa v predmetni zadevi ni prišlo. Zadeva Pdp 1268/2002 je tako drugačna od predmetne, saj se nanaša na poseg zakona in ne na vprašanje sprememb kolektivne pogodbe, kar je materija predmetnega spora. Glede na navedeno ni utemeljeno zatrjevanje kršitve 3.a, 8. in 76. člena Ustave RS ter konvencij MOD št. 151 in 98. 11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

12. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Predlagatelj s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

14. Nasprotna udeleženka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. v povezavi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).