Jedro

Ponovna odmera pokojninskih dajatev zaradi vštevnosti plač, namenjenih za notranji odkup delnic lahko učinkuje samo za naprej in ne za nazaj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe št. ... z dne 16. 12. 2016 v celoti, prvostopenjske odločbe št. ... z dne 1. 7. 2016 pa v 1. točki izreka v delu besedila "od 1. 7. 2015 dalje" in v 2. točki izreka ter odmero in izplačilo razlike starostne pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 1997 dalje (I. tč. izreka). Izreklo je, da nosi tožnik sam svoje stroške postopka (II. tč. izreka). Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta o ponovni odmeri starostne pokojnine le od 1. 7. 2015 dalje v znesku 706,34 EUR mesečno pravilna in zakonita.

2. Sodbo izpodbija tožnik po pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Meni, da sodišče napačno interpretira 5. točko odločbe Ustavnega sodišča RS1 z dne 26. 3. 2015 (v nadaljevanju: Odločba US), ki ne izključuje uveljavljanja razlike med pokojnino, odmerjeno z odločbo z dne 5. 9. 1997 in novo odmerjeno z odločbo z dne 1. 7. 2016. Pravica do pokojnine temelji na plačanih prispevkih, zato zavrnitev zahtevka ohranja kršitev 2. odstavka 14., 50., 33. ter 2. člena Ustave Republike Slovenije2(Ustave RS). Glede na naravo pravic po 4. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2) ne more biti ovire za ponovno odmero in izplačilo pokojnine od 26. 7. 1997 do 30. 6. 2015. Leta 1997 ni bil seznanjen z neupoštevanjem dela plače, namenjenim za notranji odkup delnic. Tožena stranka je kršila ustavne pravice, 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku4 (ZUP), o ustrezni obrazložitvi upravne odločbe ter 7. člen ZUP-a po katerem je dolžna omogočiti, da zavarovanci uveljavijo in zavarujejo svoje pravice.

Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se pridobijo z dnem, ko so izpolnjeni pogoji. Pri odmeri starostne pokojnine leta 1997 niso bile upoštevane plače, namenjene za notranji odkup delnic zato materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Odmera pokojnine z upoštevanjem plač, namenjenih za notranji odkup delnic pri A. ne zastara in mu pravilna višina pripada od 26. 7. 1997. Leta 1997 je bilo poseženo v ustavno varovano pravico do pokojnine, kar predstavlja kršitev 6. in 1. člena Protokola št. 1 v povezavi s 14., 8. in 13. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah.

Zaključek sodišča, da je bilo o pokojninski osnovi in vštevnosti plač za notranji odkup delnic že pravnomočno odločeno dne 5. 9. 1997 je napačen in predstavlja kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Materialna pravnomočnost ne obsega plač, ki pri odmeri pokojnine niso bile upoštevane. O pokojnini z upoštevanjem plač, namenjenih za notranji odkup delnic od 26. 7. 1997 do 30. 6. 2015 še ni odločeno. Vprašljiva je celo ustavnost Odločbe US, ker pri kršitvah, ki predstavljajo poseg v načelo varstva in zaupanja v pravo, enakopravnost in pravico do socialne varnosti določa učinkovanje novih odločb za naprej.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku5 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Torej niti do zatrjevanih kršitev iz 14. ali 15. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, niti ni nasprotja med odločilnimi dejanskimi razlogi in vsebino listin ter zapisnikov. Zavrnilna sodba je obrazložena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na tožnikovo izvajanje dodaja naslednje.

5. Iz dejanskih ugotovitev, ki niso niti sporna izhaja, da je tožnik po odločbi z dne 5. 9. 1997 uživalec starostne pokojnine od 26. 7. 1997 dalje. Dne 4. 6. 2015 je pri tožencu vložil zahtevo za revizijo podatkov o plačah, namenjenih za notranji odkup delnic pri A. d. o. o. ter ponovno odmero pokojnine v skladu z Odločbo US. S prvostopenjsko odločbo z dne 1. 7. 2016 mu je od 1. 7. 2015 starostna pokojnina ponovno odmerjena v višini 706,34 EUR na mesec, dokončna odločba z dne 5. 9. 1997 je razveljavljena, z drugostopenjsko odločbo pa zavrnjena pritožba za odmero in izplačilo višje pokojnine že od 26. 7. 1997 dalje.

6. V tem pritožbenem postopku je sporno le pravno vprašanje, ali je tožnik do nove odmere in izplačila višje starostne pokojnine upravičen že od upokojitve dalje, ali samo od prvega naslednjega meseca po vloženi zahtevi za izdajo odločbe v nepravi obnovi predsodnega upravnega postopka.

7. Pravno podlago za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka predstavlja Odločba US v povezavi s 183. členom ZPIZ-2. Po ugotovitvi, da je bil Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju6 (ZPIZ-1) v neskladju z Ustavo RS, ker ni urejal neprave obnove postopka, je Ustavno sodišče Republike Slovenije določilo način izvršitve svoje odločitve. Toženi zavod je zavezalo, da v 60-ih dneh ponovno odmeri pokojnino zavarovancem oz. uživalcem pokojnin za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju7 (ZPIZ/92). Hkrati je zavarovancem ali uživalcem pokojnin, za katere revizija ni bila opravljena, dalo možnost da v istem roku zahtevajo revizijo podatkov in novo odmero pokojnine. Zavod je pooblastilo, da odločbo o ponovni odmeri pokojnine izda v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz 1. odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.8 Povsem jasno in eksplicitno je izreklo še (5. tč. izreka), da odločba o ponovni odmeri pokojnine učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je postopek uveden po uradni dolžnosti oz. od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, če je postopek uveden na zahtevo stranke.

8. O ponovni odmeri pokojnine v primerih, kot je obravnavani, se brez slehernega dvoma odloča ob uporabi izrednega pravnega sredstva iz 183. člena ZPIZ-2, ki učinkovanje razveljavitve ali spremembe dokončne in pravnomočne upravne odločbe ureja identično, kot je določeno v 5. točki Odločbe US. Ponovna odmera pokojninskih dajatev zaradi vštevnosti plač, namenjenih za notranji odkup delnic lahko učinkuje samo za naprej in ne za nazaj. Za drugačno pravno naziranje ni zakonske niti ustavno pravne podlage in pritožba v tej smeri ne more biti uspešna.

9. Enako velja za pritožbeno izvajanje, da z Odločbo US ni izključena možnost uveljavljanja odmere in izplačila razlike pokojnine za nazaj. Res je sicer, da tovrstna izključitev v odločbi ni izrecno zapisana. Vendar ob uporabi argumenta a contrario, ko lahko v nepravi obnovi postopka izdana upravna odločba vedno učinkuje samo za naprej, Odločbe US niti 183. člena ZPIZ-2 ni dopustno razlagati niti uporabljati na način, kot si prizadeva tožnik. Pravnomočnost je ustavnopravna kategorija, ki zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij. V skladu s 158. členom Ustave RS je razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom.

10. Načelo pravnomočnosti sicer res ni absolutno, saj je v pravnomočno urejena razmerja z uporabo izrednih pravnih sredstev dopustno poseči pod pogoji, na način in po postopku, določenih z zakonom. Vendar v predmetni zadevi ni mogoče uspešno zatrjevati, da odločba o odmeri starostne pokojnine z dne 5. 9. 1997 glede plač, namenjenih za notranji odkup delnic, ni postala pravnomočna. V istovrstnih sporih je pritožbeno in revizijsko sodišče že večkrat poudarilo, da je pravica do starostne pokojnine enovita in nedeljiva. Dokončen in pravnomočen postane izrek posamičnega upravnega akta, s katerim je odmerjena oz. priznana pokojninska dajatev po višini, ne pa način odmere, izveden z mehanografsko obdelavo oz. računalniškim izračunom. Iz računalniškega izračuna pokojninske dajatve je vedno razvidno, kakšna višina plač oz. zavarovalnih osnov je bila upoštevana pri oblikovanju pokojninske osnove in tudi dolžina pokojninske dobe, ki je vplivala na odmerni odstotek od pokojninske osnove.

11. Čeprav so pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, ne zastarajo in jih tudi ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa zakon, v konkretnem primeru tovrstno izpostavljanje značilnosti pravic pravno ni relevantno. V predsodnem obnovitvenem postopku ni prišlo, niti ni moglo priti do kršitve načelne določbe 4. člena ZPIZ-2. 12. Pritožbeno sodišče je v bistveno istovrstnih zadevah9 zavzelo jasno stališče, da lahko odločba o ponovni odmeri pokojnine, izdana v nepravi obnovi postopka učinkuje le za naprej. O pravnem vprašanju, ki se izpostavlja v predmetni zadevi se je opredeljevalo tudi Vrhovno sodišče RS10, in izpostavilo, da so podatki o plačah in plačanih prispevkih obstajali že v času, ko je bilo o pokojninski dajatvi odločeno v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku. Stališče pritožnika, da v njegovem primeru ne gre za materialno pravnomočnost odločbe z dne 5. 9. 1997 je zmotno. Dokončna odločba iz leta 1997 je že zdavnaj materialno pravnomočna in nesprejemljiva, če tudi ni bila zakonita. Neprava obnova, izvedena v zvezi z Odločbo US omogoča obravnavo primerov, pri katerih je od izdaje dokončne odločbe poteklo več kot 10 let in uživalci pokojnin tega izrednega pravnega sredstva več ne bi mogli uspešno uveljavljati. Pritožbeni očitki o kršitvah ustavnih pravic iz 2. odstavka 14., 50., 33. in 2. člena Ustave RS že zato niso utemeljeni. Ravno nasprotno. Prav način izvršitve Odločbe US zagotavlja varstvo pravic iz 1. odstavka 50. člena in 2. odstavka 14. člena Ustave RS.

13. Ostala pritožbena izvajanja, nanašajoča se na plačilo prispevkov, oblikovanje pokojninske osnove, domnevne kršitve pravic iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in nekatera druga za pritožbeno rešitev predmetne zadeve bodisi niso utemeljena ali so pravno popolnoma irelevantna, zato se sodišču do njih ni potrebno posebej niti opredeljevati. Očitku pritožnika, da je ustavno pravno vprašljiva celo Odločba US z dne 26. 3. 2015, ker ne zagotavlja odmere in izplačila pokojninskih dajatev za nazaj zagotovo ni mogoče pritrditi. Ustavno sodišče RS odločbe, ki je podlaga za uvedbo obravnavanega predsodnega upravnega postopka ne bi sprejelo, če učinkovanje odločbe, izdane v nepravi obnovi postopka ne bi bilo v skladu z Ustavo RS.

14. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP hkrati odločilo, da trpi sam svoje stroške postopka.

1 Odločba št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015. 2 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 6 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 7 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 8 Torej tudi v primerih, ko je od izdaje odločbe o odmeri pokojninskih dajatev poteklo več kot deset let. 9 Sodbe opr. št. Psp 507/2016, Psp 318/2017, Psp 368/2017, Psp 361/2017 itd. 10 Sodbe opr. št. VIII Ips 58/2017; VIII Ips 68/2018 itd.