Jedro

Sodne prakse glede stopničaste tožbe je zaenkrat še malo, vendar tudi ta potrjuje, da je tovrstna tožba dopustna v primeru, kadar pride tožeča stranka v takšno trditveno in dokazno stisko, da ne more konkretizirano opredeliti zahtevka. Tožnica trdi, da je toženec v okviru svojega podjetja (s. p.) tekom trajanja njune zakonske skupnosti ustvaril določeno premoženje. Ker je bil nosilec podjetja on sam, tožnica s podatki in listinami o tem premoženju oziroma z njim povezanimi posli ne razpolaga. Brez teh podatkov in dokazil ne more ustrezno opredeliti dejstev in posledično tudi ne oblikovati tožbenega zahtevka - ne more vložiti tožbe, ki bi bila sposobna za obravnavo, saj tožbenega zahtevka ne more določno opredeliti (podjetniško premoženje ni ločeno od osebnega premoženja, zato mora biti v tožbi določno in posamično opredeljeno). Toženčev ugovor, da bi potrebne podatke lahko pridobila preko AJPES, ni utemeljen, saj je podatke, ki so v registru dostopni, že priložila tožbi. V njih so navedene vrste sredstev in obveznosti ter za posamezno skupino njihova višina, niso pa ta sredstva in obveznosti določno opredeljena.

Tudi v okoliščinah, ki jih zatrjuje tožnica, je treba nuditi sodno varstvo. Če je z delom skupnega premoženja upravljal toženec, ima tožnica (najkasneje) ob zaključku njune skupnosti pravico zahtevati, da ji položi račun.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, delna sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek pod 4. točko, da je toženec tožnici dolžan izročiti seznam osnovnih sredstev in obrazložen seznam kratkoročnih in dolgoročnih terjatev na dan 31. 12. 2015 za podjetje A. A. s. p. (prvi odstavek) ter da je tožnica dolžna v roku 3 let od pravnomočnosti prvega zahtevka postaviti zahtevek na ugotovitev obsega premoženja, na ugotovitev deležev in izročitev pripadajočega deleža premoženja, kot bo izhajalo iz seznama osnovnih sredstev in seznama terjatev po prejšnjem odstavku te točke (drugi odstavek). Tako je odločilo, ker je presodilo, da ne obstoji zakonska ali pogodbena materialnopravna obveznost toženca na izročitev takšnih seznamov. Z dopolnilnim sklepom je odločitev o toženčevih stroških pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo institut stopničaste tožbe. Njen cilj ni samostojna pridobitev informacij, temveč pridobitev informacij o skupnem premoženju kot procesni instrumentarij za postavitev glavnega, bodočega zahtevka, ki ga sicer ne more sklepčno postaviti. Poudarja, da nima pravice le do skupnega premoženja, temveč tudi do listin iz skupnega premoženja. Materialnopravno je upravičena do računovodskih informacij, če se te nanašajo na skupno premoženje. Gre za pritiklino premoženja; do vseh podatkov, ki jo zadevajo, pa je upravičena tudi po predpisih o varstvu osebnih podatkov. Primerljivo korporativno podlago je mogoče najti v Zakonu o gospodarskih družbah ter v devetem odstavku 992. člena Obligacijskega zakonika. Stališče o materialnopravni podlagi za pridobitev informacij je posledica avstrijske zakonodaje, ki za razliko od Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) to tako določa. Slovenska ureditev je bližja hrvaški, ki omejitev o materialnopravni podlagi za pridobitev informacij nima. Zadošča, da ima tožeča stranka (premoženjsko)pravni interes; to je tudi v skladu z namenom zakonodajalca.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo sodišče druge stopnje zavrže kot nerazumljivo vlogo (ker je del besedila v hrvaščini) oziroma zavrne kot neutemeljeno. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je s tožbo (med drugim) prvotno zahtevala, da se ugotovi, da skupno premoženje pravdnih strank obsega (tudi) podjetje A. A. s. p., s 4.655,00 EUR podjetnikovega kapitala na dan 31. 12. 2015. Po pozivu sodišča je tožbo večkrat popravila, nazadnje s pripravljalno vlogo z dne 22. 11. 2021, v kateri je s stopničasto tožbo zahtevala, da toženec predloži seznam osnovnih sredstev in obrazložen seznam kratkoročnih in dolgoročnih terjatev na dan 31. 12. 2015 za podjetje A. A. s. p. Pred tem je na naroku za glavno obravnavo sodišču prve stopnje predlagala tudi, da predložitev teh listin tožencu naloži s sklepom. Sodišče prve stopnje je njenemu predlogu sledilo in tak sklep o edicijski dolžnosti dne 25. 3. 2022 izdalo, naknadno pa je o delu zahtevka, ki predstavlja stopničasto tožbo, izdalo še tu izpodbijano delno (zavrnilno) sodbo.

6. Stopničasto tožbo ZPP ureja v 182.a členu. Skladno s to določbo lahko tožeča stranka uveljavlja dva zahtevka zoper isto toženo stranko tako, da si pridrži določitev drugega zahtevka ter navedbo dejstev in dokazov, na katere opira ta zahtevek, če je to odvisno od pridobitve dejstev ali dokazov, ki jih zahteva s prvim zahtevkom. Drugi zahtevek določno opredeli ter navede dejstva in dokaze, na katere opira ta zahtevek, v roku, ki ga določi sodišče po pravnomočnosti odločitve o prvem zahtevku.

7. Tožnica utemeljeno opozarja, da za stopničasto tožbo zakon ne zahteva, da bi obstajala neka izrecna zakonska določba, ki bi tožencu (izrecno) nalagala dolžnost predložitve določenih dokazov (listin). Takšna zahteva iz zgoraj povzete določbe ZPP ne izhaja, njenega pomena pa ni mogoče razlagati izven okvirjev, ki jih postavi jezikovna razlaga.1 Iz tega razloga tudi ni pomembno, kaj določata avstrijska in hrvaška zakonodaja.2

8. Sodne prakse glede stopničaste tožbe je zaenkrat še malo, vendar tudi ta potrjuje, da je tovrstna tožba dopustna v primeru, kadar pride tožeča stranka v takšno trditveno in dokazno stisko, da ne more konkretizirano opredeliti zahtevka.3 Tožnica trdi, da je toženec v okviru svojega podjetja (s. p.) tekom trajanja njune zakonske skupnosti ustvaril določeno premoženje. Ker je bil nosilec podjetja on sam, tožnica s podatki in listinami o tem premoženju oziroma z njim povezanimi posli ne razpolaga. Brez teh podatkov in dokazil ne more ustrezno opredeliti dejstev in posledično tudi ne oblikovati tožbenega zahtevka - ne more vložiti tožbe, ki bi bila sposobna za obravnavo, saj tožbenega zahtevka ne more določno opredeliti4 (podjetniško premoženje ni ločeno od osebnega premoženja5, zato mora biti v tožbi določno in posamično opredeljeno). Toženčev ugovor, da bi potrebne podatke lahko pridobila preko AJPES, ni utemeljen, saj je podatke, ki so v registru dostopni, že priložila tožbi (priloge A10-A16). V njih so navedene vrste sredstev in obveznosti ter za posamezno skupino njihova višina, niso pa ta sredstva in obveznosti določno opredeljena.

9. Tudi v okoliščinah, ki jih zatrjuje tožnica, je treba nuditi sodno varstvo. Če je z delom skupnega premoženja upravljal toženec, ima tožnica (najkasneje) ob zaključku njune skupnosti pravico zahtevati, da ji položi račun.6 V primeru, da je podjetniško premoženje del skupnega premoženja zakoncev, drugemu zakoncu ni mogoče odreči soupravičenja do upravljanja tega premoženja.7 Da zakonca s skupnim premoženjem upravljata in razpolagata skupno in sporazumno, izrecno določa Družinski zakonik v 69. členu. Skupno upravljanje in razpolaganje s skupno stvarjo določa tudi Stvarnopravni zakonik (drugi odstavek 72. člena). Če je podjetniško premoženje na dan razpada življenjske skupnosti8 med strankama obstajalo, je treba tožnici omogočiti, da s stopničasto tožbo pridobi podatke za utemeljevanje zahtevka, ki je predmet te pravde.

10. Na podlagi zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). O zadevi ni moglo odločiti sámo, saj prvostopenjsko sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava ni ugotovilo vseh pravno pomembnih dejstev (obstoj podjetniškega premoženja, trenutek razpada življenjske skupnosti), je pa v tej smeri že izvedlo precej obsežen dokazni postopek (med drugim je že zaslišalo stranki in več prič). Če bi sodišče druge stopnje v zadevi odločilo sámo, bi prekomerno poseglo v pravico strank do pravnega sredstva.

11. Sodišče druge stopnje je odločitev o pritožbenih stroških skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

1 Za razlago gre samo dotlej, dokler je pravni pomen hkrati tudi besedni oziroma eden od besednih pomenov pravnega besedila. Tako Marijan Pavčnik, Argumentacija v pravu, 3. spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba: Ljubljana, 2013, str. 379. 2 Na odločitev pritožbenega sodišča zato ne vpliva del pritožbe, ki v tujem jeziku povzema oziroma razlaga hrvaško ureditev. 3 VSL Sklep I Cp 297/2019. 4 VSL Sklep I Cp 1934/2021. 5 Dugar, Gregor (2015). Podjetniško premoženje kot skupno premoženje zakoncev. Pravni letopis, str. 61. 6 VSL Sodba in sklep I Cp 1686/2021, 17. točka obrazložitve. 7 Dugar, Gregor (2015). Podjetniško premoženje kot skupno premoženje zakoncev. Pravni letopis, str. 64. 8 Trenutek, kdaj se je to zgodilo, je sicer med strankama sporen.