Jedro

Rok za vložitev tožbe iz drugega odstavka 25. člena ZJU je materialni prekluzivni rok, zaradi česar vrnitev v prejšnje stanje v primeru njegove zamude ni dopustna. Institut vrnitve v prejšnje stanje je namreč namenjen le odpravi zamude procesnih rokov, ne pa materialnih rokov. Ker torej predlog za vrnitev v prejšnje stanje že po samem zakonu ne more biti uspešen, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dan, ko je pošiljka po poteku roka puščena v hišnem predalčniku oziroma dan dejanske seznanitve s pisanjem, za presojo dneva vročitve ni pravno odločilen. Po izrecni določbi četrtega odstavka 87. člena ZUP namreč vročitev velja za opravljeno že z dnem poteka roka za prevzem pisanja, ne pa šele z dnem poznejše fizične izročitve pisanja v hišni predalčnik oziroma z dnem dejanske seznanitve z njim. Morebitna kasnejša seznanitev s pisanjem tako ne more vplivati na začetek teka roka za vložitev tožbe.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje z dne 30. 1. 2026 in z dne 17. 4. 2026.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 229,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanima sklepoma zavrglo predlog tožnice za vrnitev v prejšnje stanje ter kot prepozno zavrglo njeno tožbo zoper sklep tožene stranke o trajni premestitvi tožnice na drugo delovno mesto. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 183,60 EUR.

2.Tožnica vlaga pritožbi zoper oba sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Kot bistveno navaja, da ji sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja ni bil zakonito vročen, saj je bil poslan na naslov njenega začasnega prebivališča (kraj A.), namesto na njen uradni naslov za vročanje (kraj B.). Tožena stranka je imela podatke o pravilnem naslovu in tudi o tem, da je bila tožnica v času vročanja na letnem dopustu. Zato vročitev ni bila zakonita in fikcija vročitve ni mogla nastopiti. Ker vročitev ni bila pravilna, rok za vložitev tožbe sploh ni mogel začeti teči. Tožnica se je z odločbo dejansko seznanila šele 15. 7. 2025 po vrnitvi z dopusta, zato je bila tožba z dne 13. 8. 2025 vložena pravočasno. Meni, da ji je sodišče kršilo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Uveljavlja tudi vrnitev v prejšnje stanje, saj je zamuda posledica nepravilnega vročanja, na katerega ni mogla vplivati. Sklicuje se na sodno prakso in 98. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, po katerem se v primeru napake pri vročanju šteje, da je vročitev opravljena takrat, ko stranka dokument dejansko prejme. Izpodbija tudi odločitev o stroških in meni, da bi glede na njen položaj šibkejše stranke morala vsaka stranka nositi svoje stroške. Predlaga, da sodišče druge stopnje oba sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožbi nista utemeljeni.

4.Pravna podlaga za presojo pravočasnosti tožbe je drugi odstavek 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), po katerem lahko javni uslužbenec zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem v tridesetih dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe. Ta rok je materialni prekluzivni rok, zato po njegovem poteku sodno varstvo ni več dopustno.

5.Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev glede zavrženja predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Rok za vložitev tožbe iz drugega odstavka 25. člena ZJU je materialni prekluzivni rok, zaradi česar vrnitev v prejšnje stanje v primeru njegove zamude ni dopustna. Institut vrnitve v prejšnje stanje je namreč namenjen le odpravi zamude procesnih rokov, ne pa materialnih rokov.

5.Ker torej predlog za vrnitev v prejšnje stanje že po samem zakonu ne more biti uspešen, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sicer pa je že sodišče prve stopnje pravilno poudarilo tudi, da so nepravilnosti pri vročitvi sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja lahko zgolj predmet presoje v zvezi s pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe kot prepozne in ne razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče zahtevati vrnitev v prejšnje stanje.

6.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja o pritožbi tožnice odločila s sklepom z dne 18. 6. 2025. Ta sklep ji je bil vročan po določbah 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Iz obvestila o vročitvi izhaja, da osebna vročitev 27. 6. 2025 ni bila opravljena, zato je bilo tožnici istega dne v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispelem pismu z opozorilom, da ga mora prevzeti v 15 dneh, sicer se bo vročitev štela za opravljeno z iztekom tega roka. Ker pisma ni prevzela, je bila vročitev po četrtem odstavku 87. člena ZUP opravljena s potekom petnajstdnevnega roka, to je 12. 7. 2025. Naslednji dan, 13. 7. 2025, je začel teči tridesetdnevni rok za vložitev tožbe, ki se je iztekel 11. 8. 2025. Ker je bila tožba vložena neposredno pri sodišču 13. 8. 2025, je bila vložena prepozno.

7.Tožnica pred sodiščem prve stopnje ni oporekala ugotovitvi, da ji je bilo obvestilo o prispelem pismu puščeno v hišnem predalčniku dne 27. 6. 2025, temu pa ne oporeka niti v pritožbi, kjer navaja le, da je bila v tem času na letnem dopustu. Ker je prejem obvestila nesporen, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je 15-dnevni rok za prevzem pošiljke začel teči 28. 6. 2025 in se iztekel 12. 7. 2025. Dejstvo, da naj bi se tožnica z dopusta vrnila 15. 7. 2025 in da naj bi se s pisanjem dejansko seznanila šele tedaj, na drugačno presojo ne vpliva. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dan, ko je pošiljka po poteku roka puščena v hišnem predalčniku oziroma dan dejanske seznanitve s pisanjem, za presojo dneva vročitve ni pravno odločilen. Po izrecni določbi četrtega odstavka 87. člena ZUP namreč vročitev velja za opravljeno že z dnem poteka roka za prevzem pisanja, ne pa šele z dnem poznejše fizične izročitve pisanja v hišni predalčnik oziroma z dnem dejanske seznanitve z njim. Morebitna kasnejša seznanitev s pisanjem tako ne more vplivati na začetek teka roka za vložitev tožbe.

8.Prav tako ni utemeljeno pritožbeno stališče, da naj bi bila vročitev nezakonita zato, ker naj bi bil sklep Komisije za pritožbe vročan na naslov začasnega prebivališča. Te navedbe so v tej fazi postopka neupoštevne že zato, ker predstavljajo pritožbeno novoto iz prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kljub izrecnemu pozivu sodišča, tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretno zatrjevala, da ji sklep Komisije za pritožbe z dne 18. 6. 2025 ni bil zakonito vročen zato, ker je bil vročan na naslov njenega začasnega prebivališča. Njene navedbe v tožbi so bile splošne in nekonkretizirane, saj je zgolj pavšalno zatrjevala, da ji izpodbijani sklep ni bil zakonito vročen ne po času, ne po kraju, ne po načinu, pri čemer se te navedbe po vsebini niti niso nanašale na sklep Komisije za pritožbe z dne 18. 6. 2025, temveč na prvostopenjski sklep tožene stranke z dne 5. 5. 2025. Prav zaradi nekonkretiziranosti teh navedb je sodišče prve stopnje tožnico z dopisom z dne 29. 12. 2025 izrecno pozvalo, naj določno pojasni, kateri sklep ji ni bil zakonito vročen in zakaj čas, kraj ter način vročanja niso bili pravilni, sicer bo o ugovoru prepozne vložitve tožbe odločilo glede na stanje spisa. V odgovoru na ta poziv, podanem v vlogi z dne 8. 1. 2026, je tožnica sicer res navedla, da ji je bil sklep z dne 18. 6. 2025 vročen na začasni naslov v B., vendar iz teh navedb ne izpelje trditve, da je bila vročitev iz tega razloga nezakonita. Nasprotno, v tej vlogi večkrat in izrecno zatrjuje, da je tožba pravočasna, pri čemer se je sklicevala na datum, ki je bil naveden v obvestilu kot datum, ko ji je bilo pismo puščeno v hišnem predalčniku, to je dne 14. 7. 2025. Njena argumentacija je bila torej usmerjena izključno v vprašanje, kateri datum nastopa fikcije vročitve je pravilen, ne pa v zatrjevanje nezakonitosti vročitve zaradi vročanja na domnevno napačen naslov.

9.Ker tožnica šele v pritožbi prvič jasno uveljavlja, da naj bi bila vročitev sklepa Komisije za pritožbe nezakonita zaradi vročitve na naslov začasnega prebivališča, ne da bi hkrati navedla, zakaj teh navedb brez svoje krivde ni mogla podati že pred sodiščem prve stopnje, teh navedb pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10.Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi pravice do izjave oziroma o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz spisa jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje tožnici pred izdajo izpodbijanega sklepa omogočilo, da se izjavi o ugovoru toženke glede nepravočasne vložitve tožbe. Tožnico je na to vprašanje izrecno opozorilo in jo pozvalo, naj svoje navedbe konkretizira. Tožnica je na poziv odgovorila. Sodišče prve stopnje je nato pravilno odločalo v mejah podanih trditev in na podlagi stanja spisa.

11.Pritožbeno sklicevanje na 98. člen ZUP in na sodno prakso o pomoti pri vročanju ne more pripeljati do drugačne odločitve. Za uporabo te določbe bi morala tožnica pravočasno in določno zatrjevati dejanske okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je pri vročanju sklepa Komisije za pritožbe prišlo do nepravilnosti, ki bi lahko vplivale na veljavnost vročitve. Tega pred sodiščem prve stopnje ni storila. Njena pravočasna procesna trditvena podlaga je bila omejena na stališče, da je bila vročitev opravljena 14. 7. 2025 in ne 12. 7. 2025, kar pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

12.Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrglo kot prepozno, je pravilna. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Ker tožnica s tožbo ni uspela, je sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo prvi odstavek 154. člena ZPP in toženi stranki priznalo potrebne stroške odgovora na tožbo po Odvetniški tarifi (OT). Pritožbene navedbe, da bi morala vsaka stranka kriti svoje stroške, tako niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je toženi stranki priznalo le potrebne in po višini pravilno odmerjene stroške.

13.Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker za odločitev niso relevantne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške, in sicer za odgovor na pritožbo 375točk,ter 2 % materialne stroške, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR.

-------------------------------

1Tako tudi npr. VDSS opr. 1t.: Pdp 42/2014, Pdp 1394/2014, Pdp 109/2019, VSRS, sklep opr. 1t. VIII Ips 92/2009.

2Prim. VSRS, sklep I Up 300/2016.