Jedro

Iz navedenih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (4. tč. 1. odst. 332. čl. ZPP), saj ni pomembno, kdaj je bila pridobljena stanovanjska pravica na stanovanju, temveč kdo je bil imetnik stanovanjske pravice ob uveljavitvi SZ. Le ta je lahko po določilu 117. čl. SZ kot prejšnji imetnik odkupil stanovanje. Da je stanovanje bilo odkupljeno po prenehanju zakonske zveze pravdnih strank, je razvidno iz obrazložitve sklepa, ki ga je v dokaz predložila sama tožnica. Če je tako, potem ne gre za premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze (2. odst. 51. čl. ZZZDR). Glede na ni podan pogoj iz 5. tč. 1. odst. 332. čl. ZPP/77. Čeprav sodišče prve stopnje ob izdaji sodbe zaradi izostanka ne izvaja in ocenjuje dokazov, pa mora vendarle preveriti, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (5. tč. 1. odst. 332. čl. ZPP/77). Iz predloženega zemljiškoknjižnega izpiska je razvidno, da sta obe pravdni stranki vpisani kot solastnici do 1/2 na podlagi darilne pogodbe - to pa je v nasprotju s tožničino tožbeno trditvijo, da zemljišče ne sodi v skupno premoženje, ker ga je dobila v dar od svoje stare matere. Torej tudi za izdajo sodbe zaradi izostanka o tem tožbenem zahtevku niso bili izpolnjeni vsi pogoji.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zaradi izostanka razsodilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada tudi trisobno stanovanje v stanovanjski hiši v G., J. št. 17, pripisani k vl. št. 621 k.o. G. in da znaša solastninski delež vsakega 1/2 (1. tč. izreka), da je solastninski delež tožnice na nepremičninah parc. št. 98/3, vpisanih pri vl. št. 568 k.o. G. 3/4, solastninski delež toženca pa 1/4 (3. odst. izreka). Tožencu je naložilo, da izstavi zemljiškoknjižne listine za ustrezen vpis tožničine solastninske pravice na nepremičninah (2. in 4. tč. izreka) ter tožnici povrne 119.910,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče bi moralo odložiti izdajo sodbe, da bi nedvoumno ugotovilo, ali je bilo tožencu vabilo sploh v redu vročeno. Vabilo mu ni bilo vročeno osebno, ker ga tedaj ni bilo doma. Po določilu 2. odst. 142. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99) bi moral vročevlec poizvedeti, kdaj in na katerem mestu bi toženca lahko našel in mu pustiti pisno obvestilo po odraslih članih njegovega gospodinjstva, naj bo določen dan v stanovanju, da sprejme pisanje. Šele če toženec ne bi ravnal po navodilih vročevalca, bi bilo vabilo lahko vročeno po 141. čl. ZPP/77. Glede na navedeno je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodišče izdalo sodbo zaradi izostanka, čeprav toženec ni bil v redu povabljen. Sodišče v sodbi tudi pavšalno navaja, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da ta dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica oziroma dejstvi, ki so splošno znana. Tožba ni sklepčna. Navaja le nekatera dejstva, ne pa vseh, ki so potrebna, da bi se po logičnem zaključku lahko sklepalo na 3/4 delež tožnice na stanovanjski hiši. Tožnica sploh ne navede celotne vrednosti nepremičnine. Šele če bi bila navedena in bi bila tožbi priložena cenitev nepremičnine, ki bi dokazovala to vrednost, bi lahko s primerjavo vložkov tožnice v nepremičnino, ki jih navaja v tožbi in na podlagi določil Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) sklepali na določen solastninski delež. Zato je nepomembno, da tožnica v tožbi navaja določena svoja dodatna vlaganja v nepremičnino. Sodišče prve stopnje torej ni pravilno uporabilo določila 4. tč. 1. odst. 332. čl. ZPP/77, kršilo pa je tudi 5. tč. omenjenega določila. V spisu je namreč zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega izhaja, da je bila na podlagi darilne pogodbe vknjižena na nepremičnini vl. št. 568 k.o. G. lastninska pravica na ime obeh pravdnih strank do 1/2. Torej je dejstvo, na katerega tožnica opira tožbeni zahtevek (da je zemljišče v celoti dobila v dar od svoje matere) v direktnem nasprotju z dokazom (zemljiškoknjižnim izpiskom). Enako velja za prejšnje skupno stanovanje pravdnih strank. Tožnica se je že pred razvezo iz spornega stanovanja izselila. Ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) in nakupu stanovanja s strani toženca za stanovanje ni plačala ničesar, pa tudi ni zahtevala odkupa v svojem imenu do 1/2. Le zaradi navedbe, da je bila zakonska zveza pravdnih strank razvezana 6.4.1992, iz tožbe ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, saj ni nikjer navedeno, kdaj je toženec stanovanje odkupil - ali pred ali po razvezi. Navedeno je le, da sta pravdni stranki dobili stanovanje v uporabo leta 1971. Vendar pa bivša stanovanjska pravica ne spada v skupno premoženje pravdnih strank. Pač pa iz sklepa o napotitvi na pravdo, ki ga je predložila tožnica, izhaja, da je toženec sklenil pogodbo o odkupu dne 5.7.1993, t.j. po razvezi zakonske zveze, ko tožnica v stanovanju ni več prebivala. To pa pomeni, da so dejstva, na katera tožnica opira zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je sama predložila, kar narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 6. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Kršeno pa je tudi materialno pravo. Po 59. čl. ZZZDR mora vsak zakonec dokazati, da je prispeval k skupnemu premoženju v drugačnem deležu kot le do 1/2. Vendar glede nepremičnin vl. št. 568 k.o. G. to sploh ne izhaja, ker manjka bistveni del, to je navedba celotne vrednosti nepremičnine, glede spornega stanovanja pa je sodišče razsodilo v nasprotju z določilom 2. odst. 51. čl. ZZZDR. Skupno premoženje zakoncev je le premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, v tem času pa pravdni stranki nista imeli lastninske pravice na stanovanju. Stanovanje je kupil toženec sam po razvezi zakonske zveze in ko se je tožnica iz stanovanja že izselila. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Za izdajo sodbe zaradi izostanka morajo biti podani kumulativno pogoji, ki jih določa 1. odst. 332. čl. ZPP/77. Tožena stranka sicer neutemeljeno trdi, da ni bila pravilno povabljena na prvi narok za glavno obravnavo (vse razloge za to je pravilno in popolno navedlo že sodišče prve stopnje v sklepu z dne 9.2.1999, s katerim je zavrnilo njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje), pač pa toženec utemeljeno trdi, da nista bila izpolnjena pogoja iz 4. in 5. tč. 1. odst. 332. čl. ZPP/77. Tožeča stranka s tožbo uveljevlja dva zahtevka, zato je treba za vsakega posebej oceniti, ali so podani pogoji za izdajo sodbe zaradi izostanka. S prvim zahtevkom tožnica zahteva ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank - bivših zakoncev - sodi tudi trosobno stanovanje v stanovanjski hiši v G., J. št. 17, pripisana k vl. št. 621 k.o. G., pri čemer solastninski delež vsakega od njiju znaša 1/2, obenem pa zahteva od toženca izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vpis take lastninske pravice. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bilo omenjeno stanovanje z odločbo o oddaji stanovanja v uporabo z dne 4.8.1971 dodeljeno v uporabo obema pravdnima strankama ter nadalje da je bila zakonska zveza pravdnih strank razvezana 6.4.1992 ter da je stanovanje ob uveljavitvi SZ zasedal le toženec, zaradi česar ga je odkupil po ugodnih privatizacijskih določilih. Iz teh navedenih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (4. tč. 1. odst. 332. čl. ZPP), saj ni pomembno, kdaj je bila pridobljena stanovanjska pravica na stanovanju (po tedaj veljavnih predpisih - Zakonu o stanovanjskih razmerjih iz leta 1966 - sta jo pridobila oba kot zakonca), temveč, kdo je bil imetnik stanovanjske pravice ob uveljavitvi SZ. Le ta je lahko po določilu 117. čl. SZ kot prejšnji imetnik odkupil stanovanje in šele s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe je kupec prevzel vse pravice in obveznosti lastnika stanovanj (118. čl. SZ). Da je stanovanje bilo odkupljeno po prenehanju zakonske zveze pravdnih strank, je razvidno iz obrazložitve sklepa Okrajnega sodišča na Jesenicah N 80/94 z dne 6.9.1995, ki ga je v dokaz predložila sama tožnica. Če je tako, potem ne gre za premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze (2. odst. 51. čl. ZZZDR). Glede na to je utemeljen tudi očitek, da ni podan pogoj iz 5. tč. 1. odst. 332. čl. ZPP/77. Z drugim zahtevkom tožnica zahteva ugotovitev, da njen solastninski delež pri nepremičninah s parc. št. 98/3, vpisanih v vl. št. 568 k.o. G. znaša 3/4, delež toženca pa 1/4 in izstavitev za takšen vpis primerne zemljiškoknjižne listine. Dejstvo, na katerega opira tak zahtevek, je, da je zemljišče s parc. št. 98/3 dobila v dar od svoje stare matere, na njej je bil v času zakonske zveze zgrajen prizidek, po razvezi zakonske zveze pa je morala tožnica še legalizirati črno gradnjo, plačati določene prispevke in stanovanje opremiti. Ta zatrjevana dejstva dokazuje s potrdili o vplačilih, odločbo Občine Jesenice in zemljiškoknjižnim izpiskom. Čeprav sodišče prve stopnje ob izdaji sodbe zaradi izostanka ne izvaja in ocenjuje dokazov, pa mora vendarle preveriti, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (5. tč. 1. odst. 332. čl. ZPP/77). Iz predloženega zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 568 k.o. Gozd je razvidno, da sta obe pravdni stranki vpisani kot solastnici do 1/2 na podlagi darilne pogodbe - to pa je v nasprotju s tožničino tožbeno trditvijo, da zemljišče ne sodi v skupno premoženje, ker ga je dobila v dar od svoje stare matere. Vpis v zemljiški knjigi namreč kaže, da sta nepremičnino dobila v dar oba zakonca do 1/2. Torej tudi za izdajo sodbe o tem (drugem) delu (celotnega) tožbenega zahtevka niso bili izpolnjeni vsi pogoji, kar predstavlja kršitev iz 6. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Navedena kršitev je narekovala razveljavitev sodbe prve stopnje na podlagi določila 1. odst. 369. čl. ZPP/77 in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, da opravi novo glavno obravnavo. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pozvati tožečo stranko, da odpravi prikazana nasprotja oziroma dopolni svoje navedbe in nato ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.