Jedro

V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da je mnenje komisije za cepljenje iz tretjega odstavka 22.c člena ZNB izvedensko mnenje, zato je treba dati strankam glede na določbe tretjega odstavka 146. člena in 194. člena ZUP pred izdajo odločbe možnost, da se o njem izjavijo, pri tem pa mora biti to mnenje tudi ustrezno argumentirano. Ne zadošča namreč samo ugotovitev, da razlogi za opustitev cepljenja niso bili ugotovljeni.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za zdravje, št. 181-32/2011/4 z dne 18. 5. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno, da se cepljenje mladoletnega tožnika proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s hemofilusom influence tip b s cepivom Infanrix, Hib+IPV ali cepivom Pentaxim, ne opusti. Iz obrazložitve izhaja, da komisija za cepljenje, imenovana s strani ministra za zdravje ni našla razlogov za opustitev kateregakoli cepljenja, kot izhaja iz njenega strokovnega mnenja, ki je sestavni del te odločbe. Ker komisija za cepljenje razlogov za opustitev cepljenja ni ugotovila, je minister za zdravje na podlagi 22. člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB, Uradni list RS) odločil, da se cepljenje proti zgoraj navedenim boleznim z zgoraj navedenimi cepivi ne opusti.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Iz tožbe izhaja, da je imel sin A. zdravstvene težave že takoj po rojstvu, v starosti štirih mesecev pa se je pojavil atopični dermatitis. Zaostajal je s pridobivanjem teže, prisotne so bile in so še pogoste infekcije. V družini je več primerov zdravstvenih težav, katere je v predlogu za opustitev cepljenja natančno opisala. Predložila je tudi mnenje dr. B., ki meni, da sina glede na njegovo zdravstveno stanje in družinsko anamnezo ni primerno cepiti. Razlogi za opustitev cepljenja so tudi alergije na sestavine cepiva, bolezen ali zdravstveno stanje, ki ni združljivo s cepljenjem, komisija pa mora pri ugotavljanju razlogov za opustitev cepljenja predlog natančno preučiti, zahtevati dodatno dokumentacijo in preglede. Kljub temu pa v obravnavanem primeru komisija ničesar od navedenega ni storila, in čeprav je v predlogu za opustitev cepljenja podrobno navedla razloge za opustitev cepljenja, se komisija do le teh ni opredelila, ampak je zgolj pavšalno zavrnila predlog za opustitev cepljenja. S tem je kršila 22. c in 22. č ZNB, pa tudi 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj mora obrazložitev odločbe obsegati med drugim tudi ugotovljeno dejansko stanje, dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, razloge, ki narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Zaradi vsega navedenega se odločbe tudi ne da preizkusiti. Kršeno je bilo tudi načelo materialne resnice in načelo zaslišanja stranke, saj tožnica z mnenjem komisije pred izdajo odločbe ni bila seznanjena in se zato o njem ni mogla izjaviti. S tem je storjena kršitev pravil postopka, nepopolno pa je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Iz tega razloga tožeča stranka predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kopijo tožbe s prilogami vročilo toženi stranki, vendar pa tožena stranka niti na ponovno zahtevo spisa, ki se nanaša na zadevo, ni poslala. Pri tem je bila tožena stranka opozorjena, da lahko sodišče v primeru, da ne bo poslala spisov, odloči tudi brez njih (tretji odstavek 38. člena ZUS-1).

Tožba je utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 mora tožena stranka v določenem roku poslati vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če tožena stranka tudi na novo zahtevo ne pošlje spisov o zadevi, sme sodišče odločiti o stvari brez spisov. V obravnavani zadevi tožena stranka kljub pozivu in urgenci sodišču spisov ni poslala niti ni sporočila razlogov, zaradi katerih tega ne bi mogla storiti.

Poglavitni očitek tožeče stranke izpodbijani odločbi je, da nima ustreznih in zadostnih razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi katerih predlogu za opustitev cepljenja ni bilo ugodeno. Odločba se sklicuje na strokovno mnenje komisije za opustitev cepljenja, pri čemer pa s tem mnenjem, kot izhaja iz tožbenih navedb, tožeča stranka pred izdajo odločbe ni bila seznanjena. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da je mnenje komisije za cepljenje iz tretjega odstavka 22.c člena ZNB izvedensko mnenje, zato je treba dati strankam glede na določbe tretjega odstavka 146. člena in 194. člena ZUP pred izdajo odločbe možnost, da se o njem izjavijo (glej tudi sodbo Upravnega sodišča RS, št. 2213/2008), pri tem pa mora biti to mnenje tudi ustrezno argumentirano. Ne zadošča namreč samo ugotovitev, da razlogi za opustitev cepljenja niso bili ugotovljeni (tako tudi sodba Upravnega sodišča RS, št. U 1251/2008).

V obravnavanem primeru sodišče brez upravnih spisov, poteka postopka ne more ugotoviti, pomanjkljiva pa je tudi obrazložitev izpodbijane odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb strank (214. člen ZUP). Sodišče se strinja s stališčem tožeče stranke, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, s tem pa je storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Iz navedenega tudi izhaja, da se s strokovnim mnenjem komisije za opustitev cepljenja ni postopalo kot z izvedenskim mnenjem po pravilih, ki jih določajo 189. do 197. člen ZUP, in s tem tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, s tem pa je bila storjena tudi bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Ker v postopku izdaje upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, je s tem podana bistvena kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ko tudi niso podani pogoji za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena ZUS-1, tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev upravnega postopka in ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), v zadevi ponovno odločiti. Predvsem bo treba tožeči stranki dati možnost, da se o mnenju komisije za cepljenje izjavi, obravnavati njene pripombe, zahtevati morebitno dopolnitev mnenja in dopolniti ugotovitveni postopek ter nato v zadevi znova odločiti, odločitev pa obrazložiti tako, kot to določa 214. člen ZUP.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki skupaj z DDV znašajo 420,00 €, in jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).