Jedro

V opisu kaznivega dejanja nevestnega gospodarjenja po 127. členu KZ-77 je navedeno, da je obsojenec izročal zasebnemu podjetju, ki ni bilo likvidno, gotovino v obliki kratkoročnih posojil brez potrebnih zavarovanj in poroštev za vračilo danih posojil. Ob tem ni potrebno, da bi izrek vseboval navedbe, na kakšen način bi moral obsojenec ravnati, da bi v popolnosti izključil možnost nastanka škode. Opisano dajanje posojila namreč samo po sebi zajema očitek opustitve obsojenčeve obveznosti glede preverjanja likvidnosti posojilojemalca in dolžnosti, da za dana posojila iz družbenih sredstev zahteva zavarovanje.

Čeprav je sodišče v obsodilni sodbi ugotovilo višino škode, povzročeno s kaznivim dejanjem, je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Taka odločitev je v nasprotju s 105. členom ZKP, kljub temu pa ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče je namreč v razlogih, zaradi katerih je oškodovanca napotilo na pravdo, navedlo, da so v teku dogovori z oškodovanim podjetjem za povrnitev dolga, ne pa ker bi dopustilo možnost, da obsojenec ni povzročil v izreku ugotovljene škode.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. G.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 29.03.1999 je bil obs. G.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja nevestnega gospodarjenja po 127. členu KZ-77 v zvezi s 392. členom KZ. Po določbah 50. člena KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen eno leto zapora ter preizkusna doba dveh let. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bila D. d.d. M. s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Obsojencu je bilo naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka in 100.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 10.02.2000 zavrnilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo 50.000 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik B.K. iz M., je dne 04.05.2000 priporočeno po pošti vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije po določilih 1. odstavka 426. člena ZKP pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je preko svojega odvetnika B.K. iz M. vložil obsojeni G.M., neutemeljena. Zahteva zatrjuje, da v sodbi opisano ravnanje ni kaznivo dejanje, pravzaprav pa izpodbija dokazno oceno sodišča, da ugotovljeno ravnanje oziroma opustitve, očitane obdolžencu, ki so tudi navedene v izreku sodbe, ne pomenijo izpolnitev zakonitih znakov kaznivega dejanja. Sodišče tudi ni kršilo 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot zatrjuje zahteva, saj ima sodba skladno navedene vse razloge o odločilnih dejstvih.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 1. odstavka 372. člena ZKP. Po njegovem stališču je opis dejanskega stanja kaznivega dejanja v toliki meri nedoločen in blizu abstraktnega, da zaradi manjkajočega obsojenčevega opustitvenega ravnanja nima vseh znakov kaznivega dejanja nevestnega gospodarjenja po 127. členu KZ-77 v zvezi s 392. členom KZ.

V izreku pravnomočne sodbe je naveden čas storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja, njegov položaj v podjetju in tudi konkretno ravnanje, ki je povzročilo nastalo posledico v znesku 80.048.697,00 SIT in ki se odraža v izročanju gotovine v obliki kratkoročnih posojil brez potrebnih zavarovanj in poroštev za vračilo danih posojil zasebnemu podjetju, ki ni bilo likvidno. Ob tem ni potrebno, da bi izrek vseboval navedbe, na kakšen način bi moral obsojenec ravnati, da bi v popolnosti izključil možnost nastanka škode. Povsem jasno je, da v izreku pravnomočne sodbe opisano dajanje posojila brez ustreznega zavarovanja in brez poroštev zajema samo po sebi očitek opustitve obsojenčeve obveznosti glede preverjanja likvidnosti posojilojemalca in dolžnosti, da v zvezi s posojanjem sredstev družbenega podjetja, torej družbenih sredstev, zahteva zavarovanje za dana posojila. Vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja so konkretizirani z navedbo dejanskih okoliščin. Dejanje, ki je opisano v izreku napadene pravnomočne sodbe, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja nevestnega gospodarjenja in zato kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

Sodišče prve stopnje je navedlo razloge, zaradi katerih je oškodovanca napotilo na pravdo. Tega ni storilo zato, ker bi po eni strani ugotovilo višino s kaznivim dejanjem povzročene škode, zajete s krivdnim izrekom, po drugi strani pa v obrazložitvi navedlo, da ta škoda ni zanesljivo ugotovljena ali da podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo o premoženjskopravnem zahtevku. Pri tem je treba upoštevati, da določbe 105. člena ZKP, ki določajo postopanje sodišča v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom, omogočajo popolno ali delno prisojo tega zahtevka ali pa napotitev na pravdo. V dani situaciji, ko je sodišče ugotovilo, da je zahtevek utemeljen, je odločitev o napotitvi na pravdo napačna. V primeru ugotovitve utemeljenosti premoženjskopravnega zahtevka bi sodišče moralo o njem meritorno odločiti. Vendar pa s sprejeto drugačno odločitvijo, s katero je ugotovilo, da je zahtevek sicer utemeljen, da pa so v teku dogovori med oškodovanim podjetjem za povrnitev dolga, ni dopustilo možnosti, da obsojenec ni povzročil škode v višini, ki je ugotovljena z izrekom pravnomočne sodbe, kot zatrjuje zahteva za varstvo zakonitosti. Zato tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato je zahtevo zagovornika obs. G.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 3. odstavkom 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca.