Jedro

Šteje se, da oseba, ki je zapustila Republiko Slovenijo za več kot poldrugo leto, v Republiki Sloveniji dejansko ne živi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da tožnik ne izpolnjuje enega od pogojev iz 1. odstavka 41. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ker ne živi v Sloveniji, kar je ugotovila na podlagi tožnikove navedbe v vlogi in na podlagi dejstva, da je tožnik vlogo poslal po pošti.

Tožnik v tožbi navaja, da ugotovitev tožene stranke, da ne prebiva stalno v Republiki Sloveniji, ne drži. Zadnjih 27 let je prebival v Sloveniji, res pa je spomladi leta 1991 na nasvet prijateljev in znancev odšel v Srbijo k svoji prijateljici iz otroških let, da bi se izognil morebitnim konfliktom kot bivši podoficir JLA. Tam se je zadržal, dokler se po osamosvojitvi Slovenije razmere niso toliko umirile, da je postalo jasno, da Srbija nima več pretenzij na državno skupnost s Slovenijo in dokler se ni normaliziral promet preko Madžarske. Vrnil se je v Sloveniji, kjer ima stalno prebivališče in ker je to njegov edini dom, želi biti tudi on državljan Republike Slovenije. Tožnik dalje navaja, da se kot datum vročitve izpodbijane odločbe lahko šteje le 29.10.1992, ko je odločbo prejel po svojem povratku iz Srbije v Slovenijo. S formalno ločeno tožbo, ki jo je sodišče obravnavalo kot sestavni del tožbe zoper končno odločbo, pa izpodbija tudi sklep tožene stranke z dne 17.8.1992, s katerim mu je le-ta postavila začasno zastopnico kot pooblaščenko za vročitve. Tožnik meni, da dan vročitve odločbe začasni zastopnici za vročitve pravno ni pomemben, ker ta ni ravnala v skladu s 55. členom ZUP.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik že marca 1991 odšel iz Slovenije in se nahajal v Srbiji do 29.10.1992, zato ni izpolnjeval enega od pogojev za pridobitev državljanstva in mu tudi ni bilo mogoče vročiti odločbe, saj je odvetnik, ki je po pošti poslal tožnikovo vlogo, vročitev odločbe odklonil. Tožena stranka je nato postavila začasnega zastopnika za vročitve, o čemer pa tožnika ni mogla obvestiti, ker ji ni bil znan njegov naslov v tujini in ker z Republiko Srbijo niso vzpostavljeni diplomatski odnosi, zaradi česar državni organ ne more pošiljati obvestil v to državo. Razlogov, ki jih navaja tožnik, po njenem mnenju ni mogoče upoštevati niti za vrnitev v prejšnje stanje niti za odpravo njene odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je štelo, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena šele 29.10.1992, ko mu je bila dejansko vročena, in je šele tedaj začel teči rok za vložitev tožbe. Začasna zastopnica za vročitev ni bila postavljena v skladu z določbami 2. odstavka 85. člena in 1. odstavka 55. člena zakona o splošnem upravnem postopku, saj je bilo tožnikovo prebivališče v Srbiji toženi stranki ob postavitvi začasne začasne zastopnice znano. Vročitve izpodbijane odločbe začasni zastopnici zato ni bilo mogoče šteti za vročitev stranki v smislu 5. odstavka 89. člena istega zakona. Tožbo je torej šteti kot pravočasno.

Ob tej ugotovitvi pa navedena nepravilnost v postopku ni vplivala na zakonitost odločbe, ker ni imela posledic na njeno vsebino. Tožena stranka je ob tožnikovi navedbi, da je marca 1991 zapustil Slovenijo, in dejstvu, da je prošnjo za pridobitev državljanstva vložil po pošti, pravilno ugotovila dejansko stanje in na to ugotovitev pravilno uporabila materialni predpis. Prvi odstavek 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92) namreč določa kot pogoj za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, da državljan druge republike, ki izpolnjuje ostale pogoje iz te določbe, v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. Ob takšni ugotovitvi tožbene navedbe za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe niso pomembne.

Glede na povedano je izpodbijana odločba zakonita in tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Navedeni zakon je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).