Jedro

Oškodovancu pripadajo zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo od tistega dne, ko je toženo stranko opomnil na plačilo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba glede teka zamudnih obresti spremeni tako, da tečejo zakonite zamudne obresti od zneska 2.060 EUR od 9.5.2006 dalje.

Pritožba tožnika se zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku 2.060 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 2.000 EUR od 19.6.2005 in od zneska 60 EUR do plačila ter povrniti tožniku stroške v znesku 1.044,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik v pritožbi opozarja, da je prišlo v izreku izpodbijane sodbe do očitne napake, saj ni napisano, od kdaj tečejo zamudne obresti od zneska 60 EUR. Očitno je sodišče v izreku pozabilo napisati to, kar je zapisalo v obrazložitvi, da tečejo zamudne obresti od tega zneska od 6.4.2006 dalje, to je od končanega zdravljenja. Sodišče prve stopnje naj to napako samo popravi, če je ne bo, naj se šteje kot pritožba. Tožnik ne sprejema odločitve o temelju odškodninske odgovornosti. Iz obrazložitve sodbe ni jasno, ali je sodišče štelo, da je nepritrjen gol v konkretnem primeru predstavljal nevarno stvar, zaradi katere bi bila ob krivdni odgovornosti podana tudi objektivna odgovornost ali ne. Obrazložitvi očita nejasnost, torej bistveno kršitev postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Nepritrjeni gol na javnem igrišču, kjer je vsakodnevna prisotnost otrok, čeprav je postavljen za odvoz, predstavlja nevarno stvar. V konkretnih okoliščinah pa še sploh, saj je bil gol postavljen v okoliščinah, ko so imeli na tem prostoru otroci piknik in ni bil zavarovan z nobenim trakom, saj kaj takšnega niso potrdile zaslišane priče. Samo priča M. Č. je povedala, da so bili ob treh popoldne tistega dne goli še postavljeni ob robu in zavarovani z belordečim trakom. Splošno znano je, da so igrala v S. dostopna vsem. Na junijsko nedeljo je na tem prostoru veliko obiskovalcev, zato bi lahko tudi kdorkoli drug pred prihodom učencev premaknil gole in odstranil trakove. Sodišče je ugotovilo, da so po dogovoru imeli učenci na razpolago vse naprave, ki so se nahajale tam in nobena okoliščina ni kazala na to, da goli niso na razpolago, da čakajo samo za odvoz. Zato ta okoliščina ne more biti relevantna v konkretnem primeru. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi po mnenju tožnika moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je podana tako objektivna, kot krivdna odgovornost tožene stranke. Porazdelitev odgovornosti na 60 proti 40 pa sploh ni primerna. Zavarovanec tožene stranke je profesionalna oseba, ki bi morala pokazati več skrbnosti, zlasti to velja glede tako nevarne stvari, kot je nepritrjeni gol na igrišču, upravljalec pa ve, da se na tem prostoru zadržujejo otroci. Zavarovanec tožene stranke je bil tisti, ki je s svojim neskrbnim ravnanjem omogočil, da je prišlo do vzpostavitve nevarne situacije in do tega, da je postal gol nevarna stvar, saj je gole pustil nepritrjene, čeprav je vedel, da imajo tistega popoldneva osnovnošolci piknik in da jim je dovoljeno uporabljati vse naprave, ki so tam na razpolago. Zato tožnik nikakor ne sprejema soodgovornosti v deležu 60 %. Tudi višina odškodnine je priznana v prenizkem znesku. Prenizka je odškodnina za strah. Tožnik je še otrok, zato je bil njegov strah ob operaciji in ob hospitalizaciji intenzivnejši, kot pri odraslem človeku, ki je sposoben normalno razumsko predelati takšne okoliščine. Pojavile so se mu bolečine ob zapletih s sluhom, saj je zaradi krvavitve v srednjem ušesu začasno izgubil sluh, zato odškodnina v višini 1.000 EUR ne predstavlja primerne satisfakcije za prestani strah. Nepravilno je uporabljeno materialno pravo, ko je zavrnjen tožnikov zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče samo ugotavlja, da ima tožnik zaradi škodnega dogodka posledice, ki sodijo v okvir zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Še vedno ima bolečine v čeljusti in ob spremembi zračnega pritiska, ga boli uho, vse to pa mu povzroča duševne bolečine, zaradi katerih je upravičen do odškodnine. Predlaga spremembo tako, da se mu prizna višja odškodnina in da se tudi spremeni odločba o stroških.

Tožena stranka se je pritožila zoper odločitev, da tečejo zakonite zamudne obresti od dneva nastanka škodnega dogodka, to je od 19.6.2005. V pritožbi izpostavlja določbo 299. čl. Obligacijskega zakonika - OZ po kateri pride dolžnik v zamudo tedaj, ko obveznost ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik zahteva od njega, naj obveznost izpolni. Tudi pri odškodninski terjatvi mora zato oškodovanec začeti postopek, katerega namen je doseči izpolnitev odškodninske obveznosti, saj sicer tožena stranka ni seznanjena z vrsto in višino nastale škode. Sodišče prve stopnje bi lahko toženi stranki naložilo plačilo obresti šele od 9.5.2006 dalje, ko je tožnik poslal toženi stranki zahtevek za plačilo odškodnine, podrejeno, če se upošteva 15-dnevni rok za plačilo od 24.5.2006 dalje, torej ko je bilo zaključeno zdravljenje.

Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je toženi stranki naložilo plačilo zakonitih zamudnih obresti od dneva nastanka škode, to je 19.6.2005, glede materialne škode pa od dneva, ko je bilo zaključeno zdravljenje, to pa je bilo po ugotovitvi izvedenca 4.6.2006. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

**K pritožbi tožene stranke:** Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je tudi pri zamudnih obrestih za nepremoženjsko in nečisto premoženjsko škodo treba upoštevati določbo 299. čl. OZ). Kdaj pride dolžnik v zamudo, ko se terja nepremoženjska škoda, v zakonu ni natančno določeno. Vsekakor to ne more biti trenutek, ko je prišlo do škodnega dogodka, saj pravica do povračila škode ni enaka konkretizirani in v vseh pogledih individualizirani odškodninski denarni terjatvi. Le konkretiziran denarni zahtevek pa dolžniku omogoča ustrezen preizkus. Zahtevek za povračilo škode, ki ni definiran, konkretiziran, tudi ni iztožljiv (tako tudi komentar k 165. čl. OZ s komentarjem). V sodni praksi se je glede tega vprašanja izoblikovalo zato stališče, da pripadajo oškodovancu zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo od tistega dne, ko je toženo stranko opomnil na plačilo (na primer sodba VSL II Cp 1772/2009, sodba VSM I Cp 1161/2009, sodba VSL III Cp 1105/2009). Tožena stranka v pritožbi zato pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko ji je naložilo plačilo zakonitih zamudnih obresti od dneva škodnega dogodka dalje. Šele, ko je tožnik poslal toženi stranki odškodninski zahtevek, to pa je bilo 9.5.2006, je tožena stranka prišla v zamudo in zato je od tega dne dalje tudi dolžna plačati zakonite zamudne obresti. Tudi glede materialne škode, ki ni dokazana z računi, ampak ugotovljena po prostem preudarku (nečista materialna škoda), je tožena stranka prišla v zamudo šele tedaj, ko je tožnik opredelil materialno škodo, ki jo je imel v zvezi z zdravljenjem. Pritožbeno sodišče je iz tega razloga pritožbi tožene stranke ugodilo in v delu, ki se nanaša na začetek teka zakonskih zamudnih obresti, izpodbijano sodbo spremenilo po 5. alinei 358. čl. ZPP tako, da je zakonske zamudne obresti priznalo od zahtevka, ki ga je pooblaščenec tožnika naslovil zavarovalnici 9.5.2006. **K pritožbi tožnika:** V izpodbijani sodbi je dejansko stanje o vseh pomembnih okoliščinah tega odškodninskega spora pravilno in popolno ugotovljeno. Rokometni gol se je prevrnil na tožnika, ker so se otroci, med njimi tožnik, nanj obešali. Ni se torej prevrnil med igro z žogo, za kar se rokometni gol uporablja, ampak ob uporabi, ki je odstopala od normalne uporabe gola. Iz teh dejstev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni objektivno odgovorna za nastali škodni dogodek. Rokometni gol ni bil pritrjen, ker na travnati površini, kjer so se otroci igrali, ni bil postavljen trajno. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da niti ni bil postavljen z namenom, da se bo uporabljal na pikniku otrok. Tam je bil na čakanju za odvoz. Pritožba zato zmotno razlaga, da je tožena stranka za škodni dogodek objektivno odgovorna. Odgovornost njene zavarovanke je lahko le krivdna, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ko se je postavilo na stališče, da bi ob razmerah na plaži, kjer so bili goli shranjeni, morali biti ustrezno zavarovani. Gole se je dalo premikati in če se upošteva še okoliščina, da je bilo z zavarovanko tožene stranke dogovorjeno, da se lahko uporabljajo vse naprave na kopališču, je pravilen sklep, da je zavarovanka tožene stranke krivdno odgovorna za nastali škodni dogodek. Gole bi morala zavarovati tako, da se jih ne bi dalo premikati ali pa bi jih morala pred piknikom odpeljati. Zaradi neustreznega zavarovanja nepritrjenih golov, ni bilo nepričakovano, da so jih udeleženci piknika uporabili. Sodišče prve stopnje sicer ni moglo natančno ugotoviti, kdo je odstranil trakove in rokometne gole postavil na travnik, vendar so že ugotovljena dejstva zadoščala za zaključek o krivdni odgovornosti. Iz teh dejstev pa sledi tudi pravilen sklep, da je pretežni del odgovornosti za nastali škodni dogodek na strani tožnika oziroma njegovih staršev, saj je do poškodbe prišlo, ker se je gol prevrnil zaradi obešanja na gol, ne pa ob igri z žogo. Starši bi otroke glede na njihovo starost morali nadzorovati oziroma poskrbeti, da gola ne uporabljajo v nasprotju z njegovim namenom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikova mati v času, ko se je tožnik z ostalimi otroci igral na travniku, bila na terasi restavracije. Da se tožnik na nepritrjen rokometni gol obeša niti videla ni in ker je do škodnega dogodka prišlo prav ob tej neobičajni in neprimerni uporabi gola, je odločitev o porazdelitvi odgovornosti, po kateri je tožniku pripisana 60% odgovornost, toženi stranki pa 40%, ustrezna in v skladu z določbo 171. čl. OZ. Zato tudi v delu, kjer pritožba očita zmotno uporabo materialnega prava pri porazdelitvi odgovornosti, ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je višino odškodnine za strah priznalo tožniku v ustreznem znesku. Tožnik primarnega strahu ni utrpel, saj se dogodka ne spomni. Kot je sam povedal, se je bal za izid zdravljenja. Bil je operiran in 6 dni hospitaliziran. Po pojasnilu izvedenca pa je potek zdravljenja bil gladek in brez zapletov. Ob takšnih dejanskih okoliščinah je odškodnina za to obliko škode v znesku 1000 EUR primerna tudi če se jo primerja s podobnimi primeri iz prakse (npr. II Ips 679/95).

Sodišče prve stopnje tožniku odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni priznalo, ker ugotavlja, da tožnik zaradi posledic ne trpi duševnih bolečin. Mld. tožnik je namreč pri zaslišanju povedal, da težav pri gibanju s čeljustjo in prehranjevanjem, nima in da je tudi z ušesom imel samo nekaj časa po operaciji težave, ker mu je šumelo in da na uho normalno sliši. V izpodbijani sodbi se povzema pojasnilo izvedenca, da je mld. tožniku po poškodbi ostala anatomska posledica, ki je izražena kot asimetrija desne strani brade. Vendar po mnenju pritožbenega sodišča to posledico ni mogoče umestiti med duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ampak gre lahko le za skaženost. Za to obliko škode pa tožnik odškodnine ni zahteval. Prav tako zaostali strah pred ponovno poškodbo ne predstavlja te oblike škode. Bolečine v ušesu in bolečine v čeljusti spadajo pod odškodninsko postavko telesnih bolečin, saj se po 182. čl. OZ prisodi odškodnina tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti. Iz pojasnila izvedenca bi lahko pod konkretno odškodninsko postavko za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sklepali le pri pojavu šumenja v desnem ušesu med potapljanjem ali bivanjem na višini. Tožnik pa niti zatrjeval ni, niti zaslišan kot stranka izpovedal, da bi se ukvarjal s temi športi. Zato pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem izpodbijane sodbe, da tožniku, ki kakšnih prizadetosti zaradi posledic v vsakdanjem življenju ni predstavil, odškodnine iz tega naslova ni moglo priznati.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353 ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, tožena stranka pritožbenih stroškov ni uveljavljala, v odgovoru na pritožbo tožene stranke pa tožnik napačno razlaga od kdaj tečejo zamudne obresti v odškodninskem sporu, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.