Jedro

Prosilec za državljanstvo po 40. členu zakona postane državljan RS šele z dnem vročitve odločbe, zato ni bilo poseženo v pravice prosilca, čeprav je bila vloga vložena pred uveljavitvijo dopolnitve zakona (14.12.1991), odločba pa je bila izdana po uveljavitvi zakona (11.5.1993).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne ugodi, ker so podani razlogi iz 3. odstavka 40. člena zakona o dopolnitvi zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I). V obrazložitvi navaja, da je bil tožnik pravnomočno obsojen zaradi različnih kaznivih dejanj in to predvsem zaradi k.d. tatvin v Republiki Hrvatski, Italiji in tudi v Sloveniji. Nazadnje je bil obsojen v letu 1991 s sodbo temeljnega sodišča zaradi k.d. zvodništva na kazen 1 leta in 6 mesecev zapora, ki je pogojno odložena za dobo 4 let. Od leta 1986 do 1988 je bil tudi štirikrat kaznovan zaradi prekrškov zoper javni red in mir. Na tej dejanski podlagi je zaključila, da bi njegov sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red.

Tožnik v tožbi navaja, da je vlogo za sprejem v državljanstvo vložil v času, ko še ni veljala določba 3. odstavka 40. člena zakona. Zakoni veljajo samo za naprej in praviloma nimajo povratnega učinka, niti tak učinek ni predpisan v določbi 3. odstavka 40. člena. Zato meni, da tožena stranka ni mogla uporabiti zakona, ki ob vložitvi vloge ni veljal. Zakon namreč v 1. odstavku 40. člena določa samo dva pogoja za pridobitev državljanstva; to je prijavo stalnega prebivališča na dan 23.12.1990 in dejansko prebivanje v Sloveniji. Navedena pogoja tožnik izpolnjuje, kar ugotavlja tudi tožena stranka. O vlogi bi tožena stranka morala odločiti v zakonskem roku in izdati pozitivno odločbo. Po oceni tožnika gre za nedopustno kršenje pridobljenih pravic. Slovenija je pravna država (2. člen ustave) in zato za pravna razmerja nastala do uveljavitve dopolnitve zakona o državljanstvu, ni dopustno uporabljati tedaj še neobstoječega predpisa. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloga izpodbijane odločbe, katerim dodaja, da je zaradi neizdaje odločbe v zakonskem roku, tožnik imel možnost sprožiti upravni spor zaradi molka organa, ne more pa ta okoliščina vplivati na odločitev. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je sporno odločbo oprla na 3. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I - ZDS), po kateri se lahko vloga za pridobitev državljanstva Republike Slovenije zavrne osebi, ki izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 40. člena tudi v primeru, če bi sprejem prosilca predstavljal nevarnost za javni red (8. točka. 1. odstavka 10. člena zakona). Iz tega razloga je bila zavrnjena tožnikova vloga. Ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za uporabo določbe 3. odstavka 40. člena zakona, tožnik ne izpodbija. Meni pa, da navedena zakonska določba ne bi smela biti uporabljena, ker še ni veljala v času, ko je vložil vlogo, saj zakoni veljajo samo za vnaprej in nimajo retroaktivnega učinka. Ob vložitvi vloge za pridobitev državljanstva, določba 3. odstavka 40. člena zakona res še ni veljala. Toda to ne pomeni, da se je uporabila z učinkom za nazaj. Ta dopolnitev zakona je začela veljati z dnem objave v Uradnem listu, to je 14.12.1991. Čeprav je tožnik vložil vlogo za pridobitev državljanstva pred 14.12.1991, to ne pomeni, da se je z uporabo te določbe poseglo v njegove pridobljene pravice. Zakon o državljanstvu v 15. členu namreč jasno določa, da postane prosilec za državljanstvo po 40. členu zakona državljan republike Slovenije šele z dnem, ko mu je vročena odločba o pridobitvi državljanstva. Odločba o tem, da se tožnikovi vlogi ne ugodi, pa je bila izdana 11.5.1993, ki mu je bila vročena 24.5.1993, torej po uveljavitvi dopolnitve zakona. Zato z njo ni moglo biti poseženo v zatrjevano tožnikovo pravico. Sporna odločba torej temelji na zakonski določbi, ki je začela veljati pred iztekom upravnega postopka in glede na že citirano določbo 15. člena zakona take uporabe ni mogoče šteti za retroaktivno uporabo zakona.

Na odločitev tudi ne more vplivati okoliščina, da tožena stranka o tožnikovi vlogi ni odločila v predpisanem roku. Iz tega razloga je tožnik imel možnost sprožiti upravni spor zaradi molka organa (26. člen ZUS), ker odsotnost formalnega akta nadomešča fikcija, da je bila zahteva zavrnjena. Drugih posledic nespoštovanja roka za odločitev, pa zakon ne določa. Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.