Jedro

Stranki sta medsebojno razmerje iz samoupravnega sporazuma (z aneksoma) glede na spremenjene družbene in ekonomske razmere na novo (obligacijsko) uredili z dolgoročno pogodbo in letnimi pogodbami, katere sicer napram določbam samoupravnega sporazuma predstavljajo posebne in kasnejše določbe.

Izrek

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožena stranka sama trpi stroške pritožbenega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 17.110.619,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.5.1994 dalje ter na povrnitev njenih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka prvostopne sodbe). Pri tem je tožeči stranki naložilo povrnitev 652.704,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.2.1998 do plačila (2. točka izreka prvostopne sodbe).

Tožeča stranka se je proti navedeni sodbi pritožila. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, predlagala pa razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Pri tem ni priglasila stroškov pritožbe.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

Prerekala je pritožbene navedbe in predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Pri tem je priglasila stroške pritožbenega odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da se za razmerja med strankama nič več ne uporabljajo določbe samoupravnega sporazuma o združevanju sredstev v skupno naložbo za realizacijo programa gazifikacije v Sloveniji (samoupravnega sporazuma (priloga A1)) in aneksa II. Samoupravni sporazum in navedeni aneks naj bi se namreč z dosego zastavljenih ciljev izčrpala, pa tudi sicer naj bi stranki medsebojna razmerja povsem na novo uredili z letnimi pogodbami.

Čeprav se dolgoročna pogodba o dobavi, prevzemu in ceni zemeljskega plina, št. 147/1991 (dolgoročna pogodba (priloga A6)), v 1. členu (glede načina in pogojev dobave oziroma prevzema zemeljskega plina) sklicuje na samoupravni sporazum in aneksa (I in II), se je s stališčem sodišča prve stopnje mogoče strinjati. Tožena stranka je s pristopom k samoupravnemu sporazumu in aneksu II sicer napovedala odjem zemeljskega plina za leta 1992 - 1995 (gl. pristopno izjavo z dne 1.8.1989), vendar pa je nato leta 1991 s tožečo stranko sklenila dolgoročno pogodbo, s katero sta stranki (glede na spremenjene družbene in ekonomske razmere) razmerja na novo (obligacijsko) uredili. Če naj bi namreč še naprej veljal samoupravni sporazum z aneksom II, to ne bi bilo potrebno.

Tako sta se stranki z dolgoročno pogodbo dogovorili, da bo tožena stranka kot odjemalka za vsako koledarsko leto posebej prijavila potrebe po zemeljskem plinu, in sicer na obrazcih O1 in 02 ter najkasneje do 1. novembra v tekočem letu za naslednje leto (gl. 6. člen), kar ne bi bilo potrebno, če naj bi bila tožena stranka zavezana k prevzemu vseh svojih v "seznamu odjemalcev" navedenih količin plina (gl. drugi odstavek 4. člena aneksa II k samoupravnemu sporazumu). Z dolgoročno pogodbo pa sta se tudi dogovorili, da bosta za vsako leto sklenili "letno pogodbo" (v konkretnem primeru za leto 1993, št. 147/93 (priloga A7), in za leto 1994, št. 147/94 (priloga A8)), in v njej določili (mesečne) količine in dinamiko porabe zemeljskega plina, strošek transportne poti in način plačevanja (gl. 5. člen).

Iz navedenega izhaja, da bi bila tožeča stranka upravičena do povračila stroškov zaradi neprevzema (iz drugega odstavka 4. člena aneksa II k samoupravnemu sporazumu) in do plačila celotnega stroška transportne poti (iz tretjega odstavka 4. člena aneksa II k samoupravnemu sporazumu) le v primeru, če tožena stranka ne bi prevzela vseh za leto 1994 najavljenih (gl. 6. člen dolgoročne pogodbe) in pogodbeno dogovorjenih (gl. 5. člen dolgoročne pogodbe) količin zemeljskega plina, ne pa tudi v primeru, če jih je prevzela manj, kot jih je napovedala v "seznamu odjemalcev", oziroma manj, kot jih je prevzela v letu 1993. Za slednje namreč ni podlage v določbah dolgoročne pogodbe in obeh letnih pogodb (katere sicer napram določbam samoupravnega sporazuma predstavljajo posebne in kasnejše določbe).

Pravne podlage tudi ne more nuditi uveljavljanje transportnega stroška (iz tretjega odstavka 4. člena aneksa II k samoupravnemu sporazumu v zvezi z zadnjo alineo 2. člena dolgoročne pogodbe) kot škode. Glede na to da tožeča stranka ni izkazala (tega niti ni zatrjevala), da naj bi tožena stranka v letu 1994 prevzela manjšo količino zemeljskega plina od najavljene (na obrazcih 01 in 02), njenega ravnanja namreč ni mogoče opredeliti kot nedopustnega ravnanja, ki je (poleg škode, vzročne zveze in odgovornosti) eden od (sicer kumulativnih) pogojev odškodninskega delikta.

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 368. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (1. točka izreka). Sodišče prve stopnje je namreč v okviru zatrjevanih dejstev in predloženih dokazov dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovilo (na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo).

Tožeča stranka je sicer izrečno uveljavljala le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa iz vsebine njene pritožbe izhaja, da je uveljavljala tudi pritožbeni razlog absolutne bistvene postopkovne kršitve iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Vendar pa le-tega ni konkretizirala, saj ni pojasnila, zakaj naj bi bila obrazložitev sama s seboj v nasprotju. Drugih uradoma upoštevnih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev pa sodišče druge stopnje ni zasledilo.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke, vendar v svojem odgovoru ni navedla ničesar takšnega, kar bi prispevalo k boljši razjasnitvi zadeve. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP/77 sklenilo, da sama trpi stroške pritožbenega odgovora (2. točka izreka).