Jedro

Spremeba sistemizacije ni pogoj za zakonitost redne odpovedi PZ iz poslovega razloga. Če delodajalec ugotovi zmanjšanje potreb po številu izvajalcev na posameznem delovnem mestu, mu sistemizacije ni potrebno spreminjati vsakokrat, ko se taka situacija pojavi.

Če se je v sistemizaciji število izvajalcev na delovnem mestu varilec težke posode zmanjšalo le za enega delavca, v resnici pa je odpoved PZ iz poslovnega razloga podana dvema delavkama, odpoved ni nezakonita.

Če delodajalec PZ iz poslovnega razloga redno odpove le enemu delavcu, ni potrebno uporabiti kriterijev za določitev delavca, kateremu bo odpovedana PZ. Če delodajalec pri določitvi delavca, kateremu bo odpovedal PZ uporabi svoje kriterije (v tem primeru starost delavk), to ni nezakonito.

Če delodajalec po odpovedi PZ iz poslovnega razloga za določen čas zaposli delavca na delovnem mestu, ki bi lahko bilo ponujeno tožnici, to ni nezakonito, saj ni izkazano, da bi bilo pri deladojalcu to delo stalno potrebno. Delodajalec mora pred odpovedjo delavcu drugo ustrezno delo ponuditi le v primeru, če na takem delovnem mestu potrebuje dodatnega delavca za nedoločen čas za polni delovni čas.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v 1. in 2. in točki izreka spremeni tako, da se v tem delu sedaj glasi: "I. Zavrne se primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1. Razveljavi se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici z dne 12.5.2004 in se ugotovi, da je tožnica še naprej delavka tožene stranke.

2. Tožena stranka je dolžna tožnico poklicati nazaj na delo, jo prijaviti v zavarovanje in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 29.6.2004 dalje, vključno s plačo za II. tarifni razred po KP kovinskih materialov, livarn, kovinske in elektro industrije oz. najmanj minimalno plačo, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec," - v 4. točki izreka pa se razveljavi in se zaradi odločanja o podrednem zahtevku zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne

12.5.2004 (pravilno: ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ugotovilo, da je tožnica še vedno delavka tožene stranke, zato jo je ta dolžna pozvati nazaj na delo, jo prijaviti v zavarovanje in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja od

29.6.2004 dalje, vključno s plačo za II. tarifni razred po Kolektivni pogodbi kovinskih materialov, livarn, kovinske in elektroindustrije (KP dejavnosti, Ur.l. RS št. 37/96) oz. najmanj minimalno plačo, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec. Vrnitveni zahtevek za čas od 26.6.2004 do 28.6.2004 je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 83.424,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.10.2004 do plačila.

Zoper ugodilni del sodbe (1., 2. in 4. točko izreka) se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da prenehanje potrebe po delu tožnice ni izkazano in da je obstajala vsaj možnost njene zaposlitve pod spremenjenimi pogoji. Program težke posode se je zmanjševal, namesto prvotnih treh izvajalcev je tožena stranka ohranila najprej dva, nato pa le še enega - po izteku delovnega razmerja za določen čas, ki je bilo sklenjeno z D., je na tem delu ostala le še L.. Tožničina izpoved, da je L. delala na programu lahke posode ni točna; tožnica je bila v zadnjem letu pretežno v bolniškem staležu in o razmerah pri toženi stranki ni bila seznanjena. Kar je povedala, je slišala od drugih. Zato na njeni izpovedi ni mogoče graditi dokazne ocene. Tožnici je delovno razmerje prenehalo 29.6.2004, delovno razmerje za določen čas z D. pa se je izteklo 31.5.2004. Do 1.9.2004 D. ni bila zaposlena pri toženi stranki, ponovno na varjenju lahke posode pa se je za določen čas treh mesecev zaposlila 1.9.2004. Res je občasno delala tudi na varjenju težke posode, kar pa še ne pomeni, da ni bilo razloga za odpoved tožnici; na varjenju težke posode namreč ni bilo dela za eno dodatno delavko niti za polovični delovni čas. Ugotovitev sodišča, da so se delavci na varjenju težke in lahke posode medsebojno nadomeščali, nima podlage v veljavnih predpisih. Gre za dve različni delovni mesti in na delovnem mestu varjenja težke posode ni bilo dela za več kot eno delavko.

Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka oz.

razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tožena stranka ni izkazala utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. To stališče je utemeljilo z dejstvom, da je tožena stranka po sistemizaciji, na katero se izrecno sklicuje, zmanjšala število zaposlenih na varjenju težke posode le za enega delavca in če naj bi se znižalo zlasti število zaposlenih za določen čas (na delovnem mestu varilca težke posode pa je delala ena delavka za določen čas), potem ni bilo razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Res je sicer tudi delavki, zaposleni za določen čas delovno razmerje z iztekom časa prenehalo (prej, kot tožnici), vendar pa jo je kasneje tožena stranka pozvala nazaj oz. z njo sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas; v tem času pa je ta delavka delala tudi na varjenju težke posode. To pomeni, da je obstajala vsaj možnost za zaposlitev tožnice pod spremenjenimi pogoji.

Pritožbeno sodišče s takim stališčem ne soglaša. Število varilcev težke posode se je zaradi organizacijskih sprememb in racionalizacije zmanjšalo (proizvodnja poltežke in težke posode se je po izpovedi J. G. zmanjšala za polovico), enako število varilcev lahke posode. Na delovnem mestu varilca težke posode so delale tožnica, S. L. in za določen čas M. D.. Ta je imela pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 31.5.2004 in ji je s tem dnem tudi prenehalo delovno razmerje. Tožnici je delovno razmerje prenehalo po izteku odpovednega roka 29.6.2004. Po novi pogodbi o zaposlitvi D. opravlja različna dela: varjenje težke posode, varjenje lahke posode, pobiranje pri pečeh, delo na dekorju in ostalih emajlirskih pečeh itd..

Sprememba sistemizacije ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je sicer v sistemizaciji ukinila le eno delovno mesto varilec težke posode (šifra 120502), vendar pa iz izvedenih dokazov izhaja, da je na delovnem mestu varilec težke posode potreba le po enem delavcu, ne treh - na delovnem mestu je ostala S. L.. Če delodajalec izkazuje zmanjšanje potreb po delu določenega števila izvajalcev na posameznem delovnem mestu, mu sistemizacije ni treba spreminjati vsakokrat, ko se taka situacija pojavi. Zadostuje izkazan razlog za zmanjšanje potreb po delu določenega števila delavcev. V konkretnem primeru je prenehala potreba po delu dveh delavcev na delovnem mestu varilec težke posode, ker se je zmanjšala proizvodnja te posode in kar se izkazuje z dejstvom, da je tožena stranka po sistemizaciji na tem delovnem mestu zmanjšala število izvajalcev za enega delavca, drugega delavca, ki mu je delovno razmerje prenehalo z iztekom določenega časa pa ni nadomestila. Tožena stranka je vedela, da se M. D. delovno razmerje za določen čas izteče 31.5.2004, zato je lahko zakonito izbiro opravila med delavkama L. in tožnico. Sedanja zakonodaja ne predvideva več uporabe kriterijev pri določitvi delavca, ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga (če ne gre za t.i. kolektivne odpuste), lahko pa kriterije uporabi delodajalec po lastni izbiri. Tožena stranka je v spornem primeru izbrala kriterij starost delavk, ki upravičuje njeno izbiro. Dejstvo torej, da se je v sistemizaciji zmanjšalo število izvajalcev na delovnem mestu varilec težke posode le za enega delavca, v resnici pa se je zmanjšalo za dve delavki, na zakonitost odpovedi ne vpliva. Kot izhaja iz izvedeneih dokazov sedaj to delo opravlja le ena delavka.

Ponovna zaposlitev M. D. za določen čas na drugem delovnem mestu tudi ne dokazuje, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila zakonita oz. potrebna. Kot je sodišče prve stopnje ugotovilo samo, dela D. na varjenju lahke posode, po potrebi pa tudi na drugih delih, tudi na varjenju težke posode. Zaposlitev delavca za določen čas na drugem delovnem mestu, ki bi lahko bilo ponujeno tožnici, ne vpliva na zakonitost odpovedi. Taka zaposlitev namreč ne kaže na to, da obstaja pri toženi stranki stalna potreba po delu takega delavca. Tožena stranka bi morala na podlagi 3. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-02, Ur.l. RS št. 42/2002) tožnici ponuditi zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu (varjenju lahke posode) le v primeru, če bi na tem delovnem mestu potrebovala dodatnega delavca za poln delovni čas in nedoločen čas. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je število izvajalcev tudi na drugem delovnem mestu - varilec lahke posode - zmanjšalo za enega delavca (J.). Že samo dejstvo, da D. opravlja različna dela na večih delovnih mestih kaže na to, da na posameznem od teh delovnih mest ni potrebe po delavcu, ki bi delal poln delovni čas in za nedoločen čas.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je odpoved pogodbe nezakonita. Kljub ugotovitvi, da se je število delavcev na delovnem mestu varilec težke posode zaradi racionalizacije in reorganizacije zmanjšalo in kljub ugotovitvi, da D. dela na delovnih mestih varilec težke in lahke posode opravlja le občasno in za določen čas, je zaključilo, da ni bilo resnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zaradi zavrnitve primarnega zahtevka mora sodišče prve stopnje odločiti o podrednem zahtevku, ki se glasi na plačilo odpravnine v višini 50% neto povprečne mesečne plače tožnice v zadnjih treh mesecih dela za vsako leto dela pri toženi stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.6.2004 do plačila. Od tožnice naj sodišče prve stopnje najprej zahteva specifikacijo zahtevka, ker je kot tak neizvršljiv, nato pa o njem odloči. Ker torej še ni odločeno o podrednem zahtevku, je bilo potrebno razveljaviti tudi izrek o stroških postopka (4. točka izreka), o katerih bo glede na spremembo izpodbijane sodbe po odločitvi o podrednem zahtevku potrebno na novo odločiti.