Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V postopku izdaje začasne odredbe upnik pravnega varstva ne more uspešno temeljiti na trditvi, da je pooblaščen od sodišča, ki odloča v drugem (stečajnem) postopku, zahtevati, da opusti izvedbo določenega procesnega dejanja. Takšna začasna odredba je nedopustna tudi v razmerju do stečajnega upravitelja, ko stečajni upravitelj nastopa kot organ stečajnega postopka.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrže. Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za začasno odredbo ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja, da v konkretnem primeru predlog za izdajo začasne odredbe ni bil usmerjen zoper stečajnega dolžnika, pač pa zoper stečajnega upravitelja stečajnega dolžnika. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da bi bilo treba v konkretnem primeru uporabiti tako imenovano publicistično oziroma organsko teorijo in stečajnega upravitelja obravnavati kot samostojnega nosilca svoje pasivne legitimacije. Zakon namreč ne določa, da je stečajni upravitelj le zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika, pač pa je tudi samostojen organ stečajnega postopka, kar presega zgolj funkcijo zastopanja stečajnega dolžnika. Glede na to, da se predlagana začasna odredba glasi na prepoved oprave dejanj znotraj strukture stečajnega postopka, ki jih torej stečajni upravitelj opravlja kot posebni organ stečajnega postopka znotraj stečajnega postopka, je presoja njegovega položaja zgolj z vidika zakonitega zastopnika stečajnega dolžnika pravno zmotna.
Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.
Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev zoper dolžnika obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). V konkretnem primeru tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavlja ugotovitev neobstoja pravnega razmerja oziroma neveljavnost prodajne pogodbe, podrejeno ničnost prodajne pogodbe, drugič podrejeno pa razveljavitev prodajne pogodbe, ki sta jo sklenila prvi in tretji toženec, pri čemer tožeča stranka (kot predkupni upravičenec) v vseh primerih tudi zahteva od prvega toženca (družba v stečaju, ki jo zastopa drugi toženec kot stečajni upravitelj), da sklene z njo prodajno pogodbo z enako vsebino. Zaradi tega je povsem na mestu zaključek sodišča prve stopnje, da drugi toženec v konkretnem sporu sploh ni pasivno legitimirana stranka v postopku, temveč nastopa lahko zgolj kot zakoniti zastopnik prvega toženca. To pa pomeni, da v konkretnem postopku zavarovanja (kot delu pravdnega postopka) tožeča stranka (tudi glede na procesno gradivo) sploh ni uspela izkazati za verjetno, da ima zoper drugega toženca terjatev ali da ji bo terjatev zoper drugega toženca nastala. Iz tega razloga tudi po oceni pritožbenega sodišča – glede na oblikovani predlog zavarovanja (drugi toženec kot stečajni upravitelj ne sme opravljati določenih procesnih opravil znotraj strukture stečajnega postopka) – predstavlja drugi toženec v okviru predlaganega zavarovanja z začasno odredbo le osebo, na katero meri predlagano sredstvo zavarovanja.
Pritožnik ima sicer prav, da stečajni upravitelj v stečajnem postopku ne opravlja vseh dejanj kot zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika, marveč na podlagi pooblastil, ki jih je dobil s strani sodišča na podlagi zakona, nastopa in ravna tudi kot organ stečajnega postopka. V postopku izdaje začasne odredbe pa upnik pravnega varstva ne more uspešno temeljiti na trditvi, da je pooblaščen od sodišča, ki odloča v drugem (stečajnem) postopku, zahtevati, da opusti izvedbo določenega procesnega dejanja. Takšna začasna odredba je nedopustna tudi v razmerju do stečajnega upravitelja, ko stečajni upravitelj nastopa kot organ stečajnega postopka. Zato po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru tudi ni dopustno stečajnemu upravitelju prepovedati oprave tistih dejanj, ki jih opravlja kot poseben organ znotraj sodnega (stečajnega) postopka. Z začetkom stečajnega postopka zoper stečajnega dolžnika ni dovoljeno izdati sklep o zavarovanju, razen v primeru, ko gre za zavarovanje zahtevka upnika za uveljavitev ločitvene ali izločitvene pravice ali ko gre za zavarovanje terjatve, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka (prvi in tretji odstavek 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Ker v obravnavani zadevi ni podana nobena od navedenih izjem in upoštevaje, da z začetkom postopka zaradi insolventnosti nastopi pravna ovira za dovolitev izvršbe zoper stečajnega dolžnika, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in zakonito, ko je predlog tožeče stranke za izdajo konkretne začasne odredbe zavrglo. V tej zvezi je treba tudi upoštevati, da predkupni upravičenec ni upravičen niti v stečajnem niti v drugem sodnem postopku uveljavljati zahtevka na razveljavitev ali ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in z njim povezanega zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe pod enakimi pogoji z njim (peti odstavek 342. člena ZFPPIPP).
Pritožbeno sodišče ob reševanju konkretne pritožbe ni ugotovilo tudi nobenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).