Jedro

Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi 12. člena Tarife za izvajanje storitev Javne agencije za civilno letalstvo Republike Slovenije (gradnja zrakoplovov), in sicer gre za letno tarifo, ki po drugem odstavku tega člena obsega izvedbo stalnega nadzora nad izdanim certifikatom. Ne ta določba, ne postavka tarife "stalni nadzor po podizvajalcu" ne določata, katera opravila vključuje ta tarifa. V tem se ta ureditev oziroma postavka razlikuje od ostalih postavk 12. člena Tarife, pa tudi od ureditve v ostalih členih, ki natančno opredeljujejo opravila, vključena v Tarifo, že v besedilu členov, nato pa še posebej, ob posamezni postavki oziroma opravilu. Tarifa zato tožniku ne daje podlage, da bi plačilo zneska po tarifi pogojeval z opravo točno določene storitve, njenega obsega oziroma načina izvedbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom odločil, da letna tarifa za veljavnost potrdila o odobritvi proizvodnje organizacije št. SI.21G0005 za stalni nadzor po podizvajalcu v znesku 2.362,50 EUR bremeni tožnika, ki je dolžan letno tarifo za obdobje od 1. 7. 2015 do 31. 12. 2015 plačati v roku 15 dni od prejema tega sklepa na tam določeni račun, poleg tega pa (med drugim) še, da je ta sklep izvršilni naslov. Iz obrazložitve izhaja, da se naloge prvostopenjskega organa, ki se nanašajo na certificiranje, stalni nadzor ter druge naloge, povezane z izdajanjem listin in stalnim nadzorom, financirajo s prihodki od pristojbin in povračil stroškov, ki se zaračunavajo na podlagi Tarife za izvajanje storitev Javne agencije za civilno letalstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju Tarifa). Po Zakonu o letalstvu (v nadaljevanju ZLet) so za plačilo tarife zavezani prosilci in imetniki ceritifkatov ter drugih listin, ki jih izdaja agencija.

2. Tožnik je imel veljavno potrdilo o odobritvi proizvodnje organizacije, v skladu z Uredbo 748/2012/EU (v nadaljevanju Uredba) pa pristojni organ zaradi upravičenja ohranitve odobritve proizvodne organizacije nenehno opravlja nadzor in pri tem preverja, ali je sistem kakovosti nosilca odobritve proizvodnje organizacije v skladu z navedeno uredbo, ki določa tudi način in pogostost nadzora. Nadzor po Uredbi se nanaša tudi na podpogodbenike oziroma partnerje, ta izraz pa po mnenju prvostopenjskega organa ustreza izrazu podizvajalec, ki je naveden v Tarifi. Višina letne tarife se ne določa na podlagi tega, koliko nadzorov je bilo opravljenih in v kakšnem obsegu so bili izvedeni, temveč je plačilo tarife vezano na veljavnost certifikata. Prvostopenjski organ izvaja nadzor v skladu z veljavnimi predpisi, stalni nadzor pa lahko sestavlja več preiskovalnih dejavnosti. Število revizij se lahko razlikuje glede na kompleksnost organizacije, število lokacij in kritičnost proizvodnje. Glede podizvajalcev število pregledov in obdobje, v katerem morajo biti pregledani, ni določeno, stroški stalnega nadzora pa nastajajo tudi v času, ko uradne osebe agencije niso prisotne pri zavezancu. Ti stroški so vezani tudi na določene stalne ali obdobne notranje procese in upravna dejanja.

3. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je bila Tarifa sprejeta v skladu z zakonom, prvostopenjski organ pa jo je tudi pravilno uporabil. V ostalem drugostopenjski organ ponavlja navedbe iz obrazložitve izpodbijanega sklepa.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je drugostopenjski organ v predhodni odločbi prvostopenjskemu organu (Agenciji za civilno letalstvo, v nadaljevanju Agencija) naložil, da mora v ponovnem postopku obrazložiti svoje aktivnosti oziroma obrazložiti, v kakšni obliki izvaja stalen nadzor po podizvajalcu, katerega je posledica zaračunavanja storitve. Zaradi ugotovitve dejanskega stanja bi morala Agencija v ponovnem postopku tudi pojasniti odvisnost, pomen oziroma povezanost POE organizacijskega priročnika za proizvodnjo z opravljanjem stalnega nadzora. Prvostopenjski organ v ponovljenem postopku ni storil ničesar od tega, če pa bi izvajal kakršenkoli stalen nadzor, pa bi moral to dokazati najmanj z zapisom izvedbe takega nadzora z navedbo imena podizvajalca in na kakšen način je bil opravljen nadzor. Prav tako ni pojasnil odvisnosti, pomena oziroma povezanosti POE organizacijskega priročnika za proizvodnjo z opravljanjem stalnega nadzora. Tožnik zato meni, da storitev za postavko stalni nadzor po podizvajalcu ni ustrezno obrazložena, niti ni tožnik v času veljavnosti potrdila s svojim predstavnikom nikoli sodeloval z agencijo pri kakšnem stalnem nadzoru dobavitelja, čeprav bi moral. Tožnik zato sklepa, da tak nadzor sploh ni bil opravljen, tako da Agencija take storitve tudi ne more zaračunati oziroma zahtevati povračila stroškov. Drugostopenjski organ z zadnjo odločbo ni zagotovil potrebnih odgovorov, kot jih je tožnik pričakoval, da se s sklepom ne bi imel za oškodovanega. Tožnik sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi.

5. Toženka v odgovoru na tožbo smiselno ponavlja navedbe iz obrazložitve prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega akta ter posebej poudarja, da stalni nadzor ne pomeni zgolj prisotnosti uradnih oseb pri zavezancu, temveč tudi številne aktivnosti, izvedene za zavezanca na sedežu Agencije. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Med strankama je sporno, ali je Agencija ustrezno opravila vse storitve, ki so podlaga za obračun predmetne tarife in posledično, ali je bila upravičena do plačila te tarife, poleg tega pa še, ali je bil sklep, s katerim je bila ta tarifa odmerjena, ustrezno obrazložen.

8. Z dnem 15. 7. 2017, torej po izdaji izpodbijanega sklepa, vendar pred izdajo drugostopenjske odločbe, je pričela veljati nova Tarifa za izvajanje storitev Javne agencije za civilno letalstvo Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 38/17), ki pa v 35. členu določa, da se postopki, ki so bili začeti pred uveljavitvijo te tarife, dokončajo po dosedanjih predpisih, torej po prej veljavni tarifi, na podlagi katere je bil izdan izpodbijani sklep. Toženka je torej ravnala pravilno, ko je postopek tudi zaključila na podlagi prej veljavne Tarife.

9. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi 12. člena Tarife (gradnja zrakoplovov), in sicer gre za letno tarifo, ki po drugem odstavku tega člena obsega izvedbo stalnega nadzora nad izdanim certifikatom. Sodišče uvodoma ugotavlja, da ne ta določba, ne postavka tarife "stalni nadzor po podizvajalcu" ne določata, katera opravila vključuje ta tarifa. V tem se ta ureditev oziroma postavka razlikuje od ostalih postavk 12. člena Tarife, pa tudi od ureditve v ostalih členih (npr. 9. člen; plovnost zrakoplovov, 10. člen; organizacija za vodenje stalne plovnosti – CAMO, 11. člen; certifikacija zrakoplovov itd.), ki natančno opredeljujejo opravila, vključena v Tarifo, že v besedilu členov, nato pa še posebej, ob posamezni postavki oziroma opravilu.

10. Tarifa zato po presoji sodišča v obravnavani zadevi tožniku ne daje podlage, da bi plačilo zneska po tarifi pogojeval z opravo točno določene storitve, njenega obsega oziroma načina izvedbe. Nič drugega ne izhaja niti iz ZLet, ki v 6. točki drugega odstavka 17. člena pojem stalnega nadzora opredeljuje kot naloge, ki se jih opravlja zaradi preverjanja, ali se izpolnjujejo pogoji, pod katerimi je bil certifikat izdan, kadar koli v obdobju veljavnosti certifikata, ter prav tako sprejetje zaščitnih ukrepov. Tudi iz te zakonske določbe namreč ni mogoče povzeti nobenega konkretnega opravila, ki bi ga bilo treba izrecno izvesti v okviru stalnega nadzora.

11. Prav tako tožniku ne daje pravice do zahteve po izvedbi določene storitve predhodna odločba drugostopenjskega organa, na katero se tožnik sicer sklicuje. Ker ta odločba ni predmet presoje pravilnosti in zakonitosti v tem upravnem sporu, se sodišče v njene razloge ne spušča, pripominja pa, da ta odločba v nadaljnjem postopku za tožnika ne more veljavno ustvarjati pravic, ki ne izhajajo iz zakona.

12. Tožnik se v tožbi sklicuje izključno na to, da Agencija ni opravila točno določenih opravil ter na neustrezno obrazložitev izpodbijanega sklepa o tem. Posledično iz tožbe ni mogoče povzeti, da bi toženka v okviru rednega nadzora ne opravljala morebitnih drugih opravil, ki izhajajo iz morebitnih drugih pravnih podlag (na katere se toženka tudi izrecno sklicuje) in na ta način zagotovila stalnega nadzora v smislu 6. točke drugega odstavka 17. člena ZLet. Ker gre pri tem za tako imenovano trditveno podlago tožbe, na katero je sodišče vezano (prvi odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1), sodišče ni imelo podlage za nadaljnji preizkus ustreznosti opravljanja storitve stalnega nadzora, pripominja pa, da so tožniku v primeru, če meni, da Agencija svoje dejavnosti ne opravlja ustrezno oziroma zakonito, na voljo mehanizmi upravnega nadzora (prvi odstavek 48. člena Zakona o javnih agencijah in četrti odstavek 179.k člena ZLet).

13. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep v obsegu, ki je bil predmet preizkusa v tem upravnem sporu, pravilen in zakonit, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, sloni odločitev sodišča izključno na razlagi Tarife in ZLet. Tožbene navedbe o dejanskem stanju (torej o posameznih storitvah, ki jih Agencija je oziroma ni opravila) po tej obrazložitvi izrecno ne morejo biti predmet odločanja v tem upravnem sporu, kar smiselno pomeni, da v tožbi navajana dejstva ne morejo vplivati na odločitev. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

14. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.