Jedro

Sodišče oblastno določi fiksne stike le v primeru, če se starša o stikih ne moreta sama sporazumeti.

Starša se lahko navkljub sodni odločbi, če sta o tem soglasna, o izvrševanju stikov sproti sporazumeta tudi drugače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. V ponovljenem postopku je moralo sodišče prve stopnje odločiti še o stikih med tožencem in sinom pravdnih strank A. V prvem postopku je namreč odločilo, da se tožencu odvzame pravica do stikov, pritožbeno sodišče pa je to odločitev razveljavilo. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje določilo stike med tožencem in mladoletnim A., in sicer tedenske stike, stike med vikendom ter stike med počitnicami. Natančnejša določitev stikov je razvidna iz 1. točke izpodbijane sodbe.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo toženec. Pritožba je laična, v njej pa pritožnik sodišču predlaga, naj sodbo v celoti razveljavi.

3. Trdi, da pravica do stikov izhaja iz 106. člena ZZZDR (1). Meni, da gre za pravico do stikov ter je zato vsakršna sodna določitev brezpredmetna.

4. Trdi, da je edini pravnorelevantni vir ZZZDR, ne pa Ustava, Konvencije in Mednarodne pogodbe.

5. Ne strinja se s tem, da morajo biti stiki določeni fiksno. Ne soglaša s sodno prakso, ki določa fiksne stike. Meni, da je to slabo za otroka. Trdi, da se takšnih zgodb sam ne bo šel. Dalje trdi, da mu ne bo nihče določal, kdaj in kako mora s kom komunicirati. Ničesar ne bo sporočal, če ga ne bo na stik, ga pač ne bo.

6. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Pritožnikova teza je, da je pravica do stikov določena v zakonu ter je iz tega razloga vsakršna sodna določitev stikov brezpredmetna. To seveda ne drži. Pravica do stikov, ki je normirana v prvem odstavku 106. člena ZZZDR, je pravica na abstraktni, zakonski ravni. Tako abstraktno zasnovana pravica do stikov ne pove ničesar o tem, kako naj se stiki izvršujejo v konkretnem primeru. Prav zato že sam zakon sodišče pooblašča, da o načinu izvrševanja te pravice odloči s sodno odločbo (glej drugi do sedmi odstavek 106. člena ZZZDR).

9. V pritožnikovih navedbah je mogoče razbrati očitek, da sodišče s konkretizacijo zakonske pravice do stikov paternalistično posega v svobodne odnose med posamezniki. Ta očitek ni niti korekten niti točen.

10. Točen ni zato, ker sodišče oblastno določi fiksne stike le v primeru, če se starša o stikih ne moreta sama sporazumeti. Če se namreč lahko sporazumeta, potem sodišče v nepravdnem postopku izda sklep, ki sledi sporazumu staršev. Če do takšnega sporazuma ne pride, ne preostane drugega, kakor da sodišče oblastno odloči o stikih. Takšna oblastna odločitev seveda ne more in ne sme biti arbitrarna, skladna mora biti s koristmi otroka ter življenjskim ustrojem vseh udeležencev razmerja (to je staršev in otroka).

11. Oba starša navkljub sodni določitvi stikov ostajata svobodna posameznika ter se, če sta o tem soglasna, o izvrševanju stikov lahko sproti sporazumeta tudi drugače. Te svobodne možnosti ravnanja jima ne zakon, ne sodna odločba, ne jemljeta. A poudarek je, da se morata o tem sporazumeti. Najti morata točko soglasja. Če je ne, potem pač obvelja skupni imenovalec, ki je določen v sodni odločbi.

12. Korekten pa pritožnikov očitek ni zato, ker je bilo bistvo prej povedanega pritožniku pojasnjeno že tako v razveljavitvenem delu odločbe IV Cp 2322/2013 kakor tudi v izpodbijani sodbi.

13. Pritožnikova teza, da Ustava in Mednarodni pravni akti niso pravno relevantni, je scela napačna. Gre za pravne akte najvišjega ranga, ki so zakonu nadrejeni ter se, kolikor je to po naravi stvari mogoče, tudi neposredno uporabljajo.

14. Pritožbeno sodišče je o tem, zakaj morajo biti stiki fiksno določeni, povedalo vse že v odločbi IV Cp 2322/2013. Teh razlogov tu ne bo še enkrat ponavljalo. Enako velja glede vprašanja skupnega skrbništva.

15. Pritožnik trdi, da ga sodišče ne more siliti v fiksne stike. Res je, da zakon izvršljive obveznosti glede izvrševanja stikov nalaga tistemu roditelju, kateremu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo (drugi odstavek 106. člena ZZZDR). Podlage za prisilno izvrševanje stikov zoper tistega starša, ki stike izvršuje, v resnici ni. Vendar pa se mora pritožnik zavedati, da bo moral odgovornost za posledice, kakor se odražajo v življenju in v njegovem razmerju s sinom, v primeru neizvrševanja stikov, prevzeti nase.

16. Ker pritožba ni utemeljena in tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Procesno pooblastilo za takšno odločitev je podano v 353. členu ZPP (2).

(1) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, 69/2004 – uradno prečiščeno besedilo UPB-1).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa.