Jedro

Tožena stranka je dokazala, da je bil podan razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR. Ta razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Tožena stranka je s tem, ko se je odločila, da bo ukinila tožničino delovno mesto in računovodsko službo prepustila zunanjemu pogodbenemu izvajalcu, ter s tem zagotovila nemoteno delovanje finančno-računovodske službe, spremenila organizacijo dela, kar predstavlja poslovni razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po tožničinem delu po pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 9. 3. 2012 kot nezakonita razveljavi; da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki s potekom 3-mesečnega odpovednega roka ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja; da je tožena stranka tožnico dolžna pozvati nazaj na delo na njeno delovno mesto oz. na drugo ustrezno delovno mesto, ki ustreza stopnji njene izobrazbe, znanjem in zmožnostim in sicer za nedoločen čas s polnim delovnim časom; od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do dne ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, tožnici obračunati vse plače, ki bi jih prejela, če bi bila na delu, od tako obračunanih posameznih zneskov bruto plač obračunati in plačati vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo, nato pa tožnici izplačati posamezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega neto zneska plače do plačila; tožnico prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da ji bo priznana delovna doba od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do dne ponovnega nastopa dela pri toženi stranki (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo tožnica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je tekom postopka, zlasti zaslišanja zakonite zastopnice tožene stranke izkazalo, da dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil poslovni, temveč se je s to obliko odpovedi zgolj prikrilo drug razlog oz. določeno nezadovoljstvo tožene stranke s tožnico. Zato ne drži navedba sodišča, da ti razlogi niso bili razlog za odpoved. Ravnateljica je namreč izrecno povedala, da naj bi med delavci obstajali spori, in da je ravnateljica s tem (odpovedjo) zgolj reševala delavce na njihovo zahtevo, ki naj bi bili, po njenih besedah, obupani in da enostavno niso več bili kompatibilni in niso mogli skupaj delati. Izpovedala je tudi, da je odpoved morala podati, saj so ji ostali trije knjigovodje rekli, da bodo v nasprotnem primeru, če tožnica pride nazaj na delo, oni odšli na bolniško. Če bi toženi stranki resnično šlo za racionalizacijo v smislu zmanjšanja stroškov, prav gotovo ne bi tožnice za čas odpovednega roka napotila na čakanje. V tem času je namreč tožena stranka plačevala dvojne stroške, kar je potrdila tudi ravnateljica. Navedeno kaže na stroškovno neracionalne odločitve ter na neresnicoljubnost tožene stranke. Odpoved je zgolj konstrukt tožene stranke. Slednja je tik pred odpovedjo neutemeljeno in šikanozno toženi stranki očitala določene kršitve pogodbenih obveznosti (opozorili z dne 29. 6. 2011 in 13. 1. 2012). Sodišče prve stopnje pa se do večine tožničinih relevantnih navedb sploh ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka, tožnici pa je tudi onemogočeno obravnavanje pred sodiščem. Tako je tožnica večkrat izpostavila, da je odpovedni razlog tudi v nasprotju s 115. členom ZOFVI in v nasprotju s Pravilnikom o normativih in kadrovskih pogojih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje, ki določa obvezno oblikovanje delovnega mesta računovodje VI. Tudi iz Odloka o ustanovitvi javnega vzgojno - izobraževalnega zavoda Vrtec ..., ki ga je tožnica priložila tožbi, je razvidno, da za toženo stranko lahko podpisujejo zgolj ravnatelj in delavci, ki so pooblaščeni za zastopanje. Dne 26. 10. 2012 je bila sprejeta sprememba tega odloka, ki je sploh formalno omogočila zunanje izvajanje računovodskih nalog. Zgolj sklicevanje na domnevno manjše stroške z zunanjim izvajalcem, ne utemeljuje ukinitve delovnega mesta. Delo računovodje je pri toženi stranki še naprej potrebno, potreba po delu torej ni prenehala. Ukinjeno je bilo vodilno delovno mesto brez katerega ni mogoče zagotavljati pravilne izvedbe drugih podrejenih delovnih mest. Tožena stranka ni dokazala zatrjevane racionalnosti poslovanja in zmanjšanja stroškov z angažiranjem zunanjega izvajalca. Zunanji izvajalec opravlja zgolj svetovanje v obsegu 2 ur na teden, tožena stranka pa bo za vsako drugo računovodsko opravilo zunanjemu izvajalcu plačevala dodatno, pri čemer obseg in višina teh stroškov nista znana. Na to kakšen obseg dela je tožnica dejansko opravljala, kaže v postopku navedena nezmožnost koriščenja letnega dopusta v preteklih letih. Tožnica je predlagala izvedenca računovodske stroke, ki bi podal mnenje o obsegu dela vodje računovodstva in bi tudi lahko opravil primerjavo stroškov. Sodišče tega dokaza neutemeljeno ni izvedlo in je tako tožnici onemogočilo zavarovanje svojih pravic v postopku. Zavrnitve tega dokaza pa tudi ni ustrezno obrazložilo. Postopek spremembe akta o sistemizaciji ni bil zakonit, saj je tožena stranka mnenje sindikata in ustanovitelja pridobila šele naknadno. Tožničino delovno mesto je bilo ukinjeno iz razloga odsotnosti in med tem, ko je koristila letni dopust oz. je bila odsotna z dela zaradi bolniškega staleža. Na neracionalnost odločitve kaže tudi dejstvo, da je tožena stranka tožnico v času odpovednega roka napotila na čakanje, čeprav je po njenih lastnih navedbah delo računovodje še vedno v celoti potrebno. Očitno je, da tožnice na vsak način niso hoteli imeti v službi, čeprav so v tem času plačevali dvojne stroške, kar pa še dodatno potrjuje navedbe o šikanoznem ravnanju in prikrivanju dejanskih razlogov za podajo odpovedi. Tožena stranka je na že sistemizirano, a nezasedeno delovno mesto organizatorja prehrane zaposlila novo osebo. Tako ne držijo ugotovitve sodišča, da je tožena stranka pred odpovedjo preverila možnost prezaposlitve. Ker se za obe delovni mesti zahteva enaka stopnja izobrazbe, bi tožena stranka tožnico lahko tudi prekvalificirala za organizatorja prehrane. Vsa dela so bila s strani tožnice opravljena. V nasprotnem primeru ji tožena stranka ne bi odobrila koriščenja letnega dopusta. Priglaša stroške postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala navedbe tožnice v pritožbi, predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodba sodišča prve stopnje ima skladne in povsem jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki so bili podlaga za odločitev, zato pritožbeni pavšalen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Kolikor pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev in izvedlo tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni in pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, zakaj je zavrnilo tožničin predlog po angažiranju izvedenca računovodske stroke, ki bi podal mnenje o obsegu dela vodje računovodstva in bi po mnenju tožnice tudi lahko opravil primerjavo stroškov za računovodske storitve pred in po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice, saj je glede na dejstvo, da je tožena stranka tožničino delovno mesto ukinila, utemeljeno ocenilo, da izvedba tega dokaza ne bi pripomogla k razjasnitvi zadeve oz. ne bi vplivala na odločitev sodišča. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu računovodje.

- Tožena stranka je tožnico dne 29. 2. 2012 (A6) obvestila, da ji namerava redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi in ji je dne 9. 3. 2012 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z obrazložitvijo, da je zaradi racionalizacije poslovanja in zagotovitve nemotenega delovanja finančno-računovodske službe bila sprejeta odločitev, da bodo v bodoče naloge, ki jih je opravljala tožnica, prenesene na zunanji računovodski servis, zaradi česar je bila sprejeta nova sistemizacija, ki jo je dne 28. 2. 2012 potrdil svet zavoda tožene stranke. S spremembo sistemizacije se je v celoti ukinilo delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica.

- Odpoved je bila podana znotraj 6- mesečnega roka, v skladu s šestim odstavkom 88. člena ZDR.

- Tožena stranka je preverila možnost zaposlitve tožnice na drugem delovnem mestu, vendar za tožnico ustrezne zaposlitve ni bilo. Na novo ni bil nihče zaposlen, šlo je le za nadomestne zaposlitve dveh čistilk, pomivalke in organizatorja prehrane.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR. Ta razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Tožena stranka je s tem, ko se je odločila, da bo ukinila tožničino delovno mesto in računovodsko službo prepustila zunanjemu pogodbenemu izvajalcu, ter s tem zagotovila nemoteno delovanje finančno-računovodske službe, spremenila organizacijo dela, kar gotovo predstavlja poslovni razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po tožničinem delu po pogodbi o zaposlitvi.

Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožena stranka ni uspela dokazati, da tožničino delovno mesto v primerjavi z najemom zunanjega izvajalca ni ekonomično. Delodajalec mora namreč dokazati, da obstajajo ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi, kar pomeni predvsem to, da so ti razlogi resnični, ne pa na primer zgolj fiktivni. Tožena stranka je s pogodbama, ki jih je sklenila z računovodskim servisom in s predložitvijo računov, izstavljenih s strani računovodskega servisa (B10, B11, B13, B22) dokazala, da je s takšnim načinom opravljanja dela zmanjšala strošek opravljanja računovodskih storitev v primerjavi s stroškom, ki ga je imela z zaposlitvijo tožnice. Poleg tega, pa je tožena stranka dokazala tudi, da je s takšno organizacijo dela zagotovila nemoteno opravljanje računovodsko-finančne službe. Takšen razlog je zagotovo objektivno utemeljen razlog reorganizacije dela pri toženi stranki in to tudi, če tožena stranka ne bi uspela dokazati, da je pogodba z zunanjim izvajalcem zanjo finančno ugodnejša od zaposlitve tožnice. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da delodajalcu ni potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela, ali celo dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti. Delodajalec se namreč lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge tudi odda zunanjim izvajalcem, kar ima lahko za posledico ukinitev določenega delovnega mesta. V tem delu so odločitve v celoti na njegovi strani in jih sodišče, razen glede ugotavljanja njihovega dejanskega obstoja, ne presoja, kakor je pravilno storilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da odpovedni razlog zagotovo ni fiktiven, kot to neutemeljeno zatrjuje tožnica.

Zgolj zaradi dejstva, da je tožena stranka tožnico v času odpovednega roka napotila na čakanje na delo, odpoved pogodbe o zaposlitvi še ni nezakonita. Tožena stranka, ki je javni zavod, je morala zagotoviti nemoteno opravljanje računovodsko - finančnih storitev, zato je za te storitve z zunanjim izvajalcem že dne 27. 2. 2012 sklenila pogodbo. Dela, ki jih je opravljala tožnica, je torej že s tem dnem (do preklica) in zaradi nujnosti oprave del, prevzelo zunanje podjetje, zaradi česar tožena stranka tožnici logično dela ni mogla več zagotavljati. Ker pa ima tožnica v skladu z delovnopravno zakonodajo v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pravico do odpovednega roka, je tožena stranka to pravico tožnici zagotovila tako, da jo je napotila na čakanje na delo in ji v tem času tudi zagotovila vse pravice, ki ji pripadajo glede na določbo 137. člena ZDR. Tako se izkažejo neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nekritično štelo, da niso bili konflikti med zaposlenimi vzrok za dejstvo, da je tožena stranka tožnico napotila na čakanje na delo.

Pritožbeno sodišče pa sledi tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje o tem, da konflikti med zaposlenimi niso bili vzrok za to, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Kot je razvidno iz dokaznega postopka, so bili konflikti med zaposlenimi delavci v računovodstvu prisotni že kar nekaj časa, pa tožena stranka odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni podala. Za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov se je odločila šele takrat, ko je bila za opravo del primorana angažirati zunanjega izvajalca, ki pa se je nato izkazal tudi za finančno sprejemljivejšega. Tožena stranka je dokazala, da delovno mesto tožnice ni bilo ukinjeno zaradi njene odsotnosti, kot to skuša prikazati tožnica, temveč zato, ker se je tožena stranka odločila za drugačno organizacijo dela in tako tega delovnega mesta ni več potrebovala. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je bilo to dejstvo neposredni vzrok za odpoved iz poslovnih razlogov in ne konflikti ali njena odsotnost, kot je to zatrjevala tožnica.

Ne držijo nadalje pritožbene navedbe, da je ukinitev delovnega mesta v očitnem nasprotju s Pravilnikom o normativih in kadrovskih pogojih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje. Pravilnik je le osnova za sistemizacijo delovnih mest, dejansko pristojnost za oblikovanje sistemizacije pa ima ravnatelj zavoda (19. alineja 1. odstavka 49. člena ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 s sprememb.). Tako ne drži pritožbena trditev, da naj bi Pravilnik določal obvezno oblikovanje delovnega mesta, ampak predstavlja le podlagi za oblikovanje delovnega mesta.

Tudi sprememba Odloka o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda Vrtec- ..., v katerega je dodan nov 37. a člena v ničemer ne vpliva na zakonitost odpovedi. Zapis navedenega člena v Odlok ne pomeni, da je šele s tem formalno omogočeno zunanje izvajanje računovodskih nalog. Tolmačenje, da je bilo šele s to spremembo Odloka formalno omogočeno zunanje izvajanje računovodskih nalog bi bilo možno v primeru, če bi tovrstna prepoved za prenos nalog obstajala. To pa ni izkazano, zato velja, da se tudi v javnem zavodu (toženi stranki) pogodbe za izvajanje storitev lahko sklepajo po pravilih civilnega prava. Enako velja za zastopanje tožene stranke v pravnem prometu.

Tožnica v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more uspeti s trditvami, da je bil postopek spremembe akta o sistemizaciji nezakonit. Sodišče v individualnem delovnem sporu namreč ni upravičeno presojati zakonitosti postopka spremembe akta o sistemizaciji. Tudi v kolikor bi prišlo do neskladnosti med splošnimi akti delodajalca ali napak pri sprejemanju splošnih aktov, je njihovo veljavnost mogoče presojati zgolj v kolektivnem delovnem sporu (glej npr. Pdp 182/2012).

Drži, da je tožena stranka na sistemizirano delovno mesto organizatorja prehrane zaposlila novo osebo. Vendar pa je iz te pogodbe o zaposlitvi, ki jo je vpogledalo tudi sodišče prve stopnje (B23), razvidno, da je to storila že dne 30. 1. 2012, torej še preden je tožena stranka sprejela odločitev, da bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici. Poleg tega tožnica ni dokazala, da ima za to delovno mesto ustrezno izobrazbo, niti da je za opravljanje tega dela dovolj zgolj prekvalifikacija. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da tožena stranka v času odpovedi tožnici, ni imela na voljo drugega ustreznega delovnega mesta, niti ni na delovno mesto, ki bi ga lahko kot ustreznega ponudila tožnici, zaposlila nobenega drugega delavca.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).