Jedro

Obveznost plačila zamudnih obresti ne nastane z izstavitvijo obračuna obresti, pač pa po zakonski določbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Na podlagi določbe 1. odst. 498. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi uporabilo določbe ZPP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku, tako da je sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico 36.201,00 SIT z zamudnimi obrestmi) in v 3. točki izreka za plačilo 10.800,00 SIT izvršilnih stroškov. V preostalem delu (glede 700,00 SIT) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklenilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v višini 31.110,00 SIT. Zoper ugodilni del sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila. Navedla je, da je njena obramba v postopku na prvi stopnji temeljila na naslednjih treh točkah (a) ali je obračun obresti izstavljen v zakonskem roku, (b) ali je tožeča stranka upravičena do izstavitve obračuna obresti nasploh in (c) ali je bil del njenih računov plačan pred rokom in ji za ta plačila pripadajo pozitivne obresti, kar vse pa je bilo v celoti zavrnjeno. Pritožnica je smiselno uveljavljala pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Po določbi 1. odst. 467. člena ZPP se smeta sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče zato pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni moglo upoštevati. Zato je pri obravnavi pritožbe izhajalo iz takega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Pritožnica nima prav, ko razlaga izpodbijano sodbo tako, da naj bi imel upnik pravico izstaviti obračun obresti v treh letih, od same izstavitve obračuna pa naj bi tekel še nadaljnji triletni rok, torej skupaj šestletni rok za zastaranje terjatve. Tožeča stranka je tožila na podlagi treh obračunov obresti, ki vsi obsegajo navedbe računov z datumi njihove zapadlosti. Na podlagi obračuna obresti št. 380900137 zahteva plačilo obračunanih obresti le od zadnjih treh računov, ki imajo datum zapadlosti 5.8.1994 ali kasneje. Preostala obračuna obresti zajemata račune s še kasnejšo zapadlostjo. Ker je bil predlog za izvršbo vložen dne 17.6.1997, je očitno, da tedaj še ni potekel triletni zastaralni rok iz 1. odst. 372. člena ZOR. Kot je pojasnilo že prvostopno sodišče, se po določbi 388. člena ZOR zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Vtoževana terjatev zato ni zastarana. Obveznost plačila zamudnih obresti ne nastane z izstavitvijo obračuna obresti, pač pa po zakonski določbi (277. člen ZOR). Obračun obresti le pokaže, kakšen je znesek nateklih obresti in od katerih denarnih obveznosti so obračunane. Zato je vsakršno razpravljanje o tem, ali je tožeča stranka upravičena do izstavitve obračuna obresti, odveč. Prvostopno sodišče je prepričljivo odgovorilo na navajanje tožene stranke, da je del računov plačala pred zapadlostjo. Ugotovilo je, da ni šlo za račune, od katerih so bile obračunane vtoževane zamudne obresti. Če je tožena stranka morda tako plačala kakšne druge račune tožeče starnke, pa to ne more vplivati na odločitev o tožbenem zahtevku v tem gospodarskem sporu. Ker se je izkazalo, da upoštevni pritožbeni razlog ni podan, prav tako ne tisti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (368. člena ZPP).