Jedro

Obročno plačilo ali odpis oziroma delni odpis davčnega dolga se lahko dovoli le v primeru, če se ugotovi ogroženost preživljanja, in le v primeru, če povprečni mesečni dohodki ne presegajo 229,52 EUR za celotni odpis in 448,86 EUR za delni odpis ter 459,04 EUR za obročno plačilo. Ker se za odpis ali delni odpis dolga preverja tudi premoženje zavezanca in njegovih družinskih članov, je odpis ali delni odpis dolga mogoč le v primeru, da zavezanec in njegovi družinski člani poleg dohodkov, ki ne presegajo zgoraj navedenih zneskov, tudi nimajo premoženja, iz katerega bi bilo mogoče davčni dolg poplačati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Ljubljana je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z odločbo št. DT 4292-10733/2011- 08-3231-01 zavrnil vlogo tožnice za odpis oziroma obročno plačilo davčnega dolga iz naslova dohodnine. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe je tožnica dne 23. 6. 2011 z vlogo zaprosila za odpis oz. obročno plačilo davčnega dolga iz naslova dohodnine za leto 2010. Prvostopenjski organ se nato sklicuje na Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), in sicer na prvi odstavek 101. člena ter na prvi in drugi odstavek 29. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik). Po navedenih določbah mora davčni organ pred izdajo odločbe o odlogu oziroma o obročnem plačilu zapadle davčne obveznosti, na podlagi podatkov, navedenih v vlogi, in uradnih evidenc, ki se vodijo o davčnem zavezancu, ugotoviti višino dohodkov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov za zadnjih šest mesecev pred vložitvijo vloge. Prvostopenjski organ nadalje pojasni, katere podatke je skladno s 139. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pridobil za tožnico po uradni dolžnosti in katere podatke je predložila sama, in navede, da ugotovljeni mesečni dohodek na družinskega člana znaša 1.258,38 EUR. Ker s tem mesečni dohodki, ugotovljeni v skladu s Pravilnikom presegajo osnovni znesek minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo oziroma dohodkovne kriterije za odpis iz 36. oziroma 37. člena Pravilnika, je vlogo tožnice zavrnil. Tožnica je zoper prvostopenjsko odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT 499-31-50/2012-2 z dne 26. 4. 2012 zavrnilo. V svoji odločbi drugostopenjski organ poudari, da se skladno z določbami ZDavP-2 in Pravilnika lahko dovoli obročno plačilo ali odpis oziroma delni odpis plačila davčnega dolga le v primeru, če se ugotovi ogroženost preživljanja, in le v primeru, če povprečni mesečni dohodki ne presegajo 229,52 EUR za celotni odpis in 448,86 EUR za delni odpis ter 459,04 EUR za obročno plačilo. Ker se za odpis ali delni odpis dolga preverja tudi premoženje zavezanca in njegovih družinskih članov, je odpis ali delni odpis dolga mogoč le v primeru, da zavezanec in njegovi družinski člani poleg dohodkov, ki ne presegajo zgoraj navedenih zneskov, tudi nimajo premoženja, iz katerega bi bilo mogoče davčni dolg poplačati. Ker je tožnica v času vložitve vloge presegala tako dohodkovni kot tudi premoženjski kriterij, je odločitev organa prve stopnje pravilna. Pojasni še, da je morebitne nepravilnosti v dohodninski odločbi potrebno izpodbijati s pravnimi sredstvi zoper dohodninsko odločbo, kar pa ni predmet tega postopka.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo. V njej navaja, da je tekom postopka ugovarjala glede napačno odmerjene dohodnine, a je prejemala odgovore glede odpisa oziroma obročnega plačevanja davčnega dolga. Meni, da so ji bile kršene pravice po ZUP, zlasti po 65. členu. Dodaja, da sporna situacija izhaja iz dejstva, da je prejela večino dolgovanih plač v enkratnem znesku in ji je bila zato dohodnina odmerjena za celotno nakazilo. Pri tem pa ni bil upoštevan 120. člen Zakona o dohodnini, ki predvideva možnost povprečenja. Sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo. Dodaja, da je prvostopenjski organ dopis, ki ga je tožnica priložila vlogi za odpis, obravnaval kot ugovor zoper informativni izračun dohodnine za leto 2010 in je bila zato tožnici izdana odločba o odmeri dohodnine. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, med strankama pa tudi ni sporno, je tožnica dne 23. 6. 2011 na posebnem predpisanem obrazcu zaprosila za odpis oz. obročno plačilo davčnega dolga iz naslova dohodnine za leto 2010. Prav tako med strankama niso sporne ugotovitve glede dohodkov in premoženjskega stanja tožnice. Ker glede na te ugotovitve tožnica ni izkazala izpolnjevanja v 101. členu ZDavP-2 in v 29. členu Pravilnika predpisanih predpostavk za odpis oziroma obročno plačevanje davčne obveznosti, je tudi po presoji sodišča odločitev, da se vloga tožnice zavrne pravilna in na zakonu utemeljena. Ker pa je bila tožnici, kot izhaja iz odgovora na tožbo, na podlagi njene vloge oziroma ugovora zoper informativni izračun dohodnine izdana odločba o odmeri dohodnine za leto 2010, tožnica tudi ni bila v svojih pravicah v postopku v ničemer prikrajšana. Po navedenem je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi za odločitev, kot jih je navedel prvostopenjski organ in kot jih je v zvezi s pritožbenimi ugovori dopolnil še drugostopenjski organ, ter se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, tudi sklicuje, na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.