Jedro

Pisni odpravek sodbe ima v izpodbijanem ugoditvenem delu (I. in III. točka izreka) take pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti. Z II. točko izreka sodbe je tožnica sicer še naprej razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni z dodatnimi novimi omejitvami pri delu. Hkrati ji je priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu v polnem delovnem času, čeprav iz 13. točke obrazložitve dejansko izhaja, da je prvostopenjsko sodišče sprejelo sodno izvedensko mnenje specialista medicine dela, po katerem so poleg že ugotovljenih potrebne dodatne omejitve pri delu, vključno s časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno. Izrek sodbe je torej v nasprotju z obrazložitvijo. Hkrati sta si II. in III. točka izreka sodbe sami s seboj v nasprotju. V delu II. točke izreka je priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu v polnem delovnem času (čeprav bi v takšnem primeru preostale delovne zmožnosti bilo mogoče priznati pravico do premestitve), s III. točko izreka pa je toženi stranki odrejeno, da v določenem roku izda odločbo o pravici, višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine (ki jo je mogoče priznati le v primeru preostale delovne zmožnosti s krajšim delovnim časom od polnega).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot nezakoniti odpravilo zavrnilni upravni odločbi o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja št. ... z dne 4. 12. 2012 in št. ... z dne 22. 8. 2012 (I. točka izreka). Tožnico je razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na drugem delovnem mestu v polnem delovnem času, kjer bo opravljala psihično in fizično nezahtevno in ne normirano delo, kjer ni potrebe po daljšem ali zahtevnejšem usposabljanju, pomembnejših osebnih odločitev in kjer ni večjih izraženih tveganj od 1. 9. 2012 dalje (II. točka izreka). Hkrati je izreklo, da odločbo o pravici, višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine izda tožena stranka v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti je zavrnilo (IV. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo, in sicer po vsebini le zoper II. in III. točko izreka, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek na časovno razbremenitev in tožnico razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s pravico do premestitve na drugem delovnem mestu v polnem delovnem času, kjer bo opravljala psihično in fizično nezahtevno in ne normirano delo, kjer ni potrebe po daljšem ali zahtevnejšem usposabljanju, pomembnejših osebnih odločitev, in kjer ni večjih obremenitev tveganj od 1. 9. 2012 dalje, ter da se odredi izdajo odločbe o pravici, višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost. Podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da pri tožnici časovna razbremenitev, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, oprte na izvedensko mnenje specialista medicine dela ni potrebna, temveč zgolj fizične razbremenitve. Sodišče naj bi nekritično sprejelo izvedensko mnenje v navedenem delu, ne da bi upoštevalo pripomb s tem v zvezi. Postavlja se na stališče, da sama psihološka ocena brez izključitve morebitne agravacije, ne more biti zadosten razlog za časovno razbremenitev, in da je bila osebnostna struktura tožnice prisotna že ob nastopu zaposlitve.

Uveljavlja tudi bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ker ima sodba take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Izrek sodbe je sam s seboj v nasprotju in v nasprotju z razlogi sodbe. Čeprav je v obrazložitvi sodbe ugotovljena potreba po priznanju dodatnih fizičnih razbremenitev in časovni razbremenitvi, je v II. točki izreka priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu v polnem delovnem času. Izrek nasprotuje tudi sam sebi, v kolikor je v II. točki priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu v polnem delovnem času, v III. točki izreka pa naložena izdaja odločbe o pravici, višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine, za kar ni podlage v 91., 93. in 94. členu ZPIZ-1. S tem je napačno uporabljeno tudi materialno pravo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodba sodišča prve stopnje je v ugoditveni I. točki izreka o odpravi izpodbijanih upravnih aktov in v IV. točki izreka o zavrnitvi vtoževane razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti pravnomočna, saj v tem obsegu s pritožbo ni izpodbijana. Pritožba namreč ne prereka v sodnem postopku ugotovljenega poslabšanja tožničinega zdravstvenega stanja, razlogov za priznanje novih pravic na temelju preostale delovne zmožnosti, niti posledično zakonite odprave obeh izpodbijanih upravnih odločb. 5. Vendar pa tožena stranka utemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP). Pisni odpravek sodbe ima namreč v izpodbijanem ugoditvenem delu (I. in III. točke izreka) takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti.

6. Z II. točko izreka sodbe je tožnica sicer še naprej razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni z dodatnimi novimi omejitvami pri delu. Hkrati ji je priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu v polnem delovnem času od 1. 9. 2012 dalje, čeprav iz 13. točke obrazložitve dejansko izhaja, da je prvostopenjsko sodišče sprejelo sodno izvedensko mnenje specialista medicine dela, po katerem so poleg že ugotovljenih, potrebne dodatne omejitve pri delu vključno s časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno. Izrek sodbe je torej v nasprotju z obrazložitvijo.

Hkrati sta si II. in III. točka izreka sodbe sami s seboj v nasprotju. V delu II. točke izreka, je namreč priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu v polnem delovnem času (čeprav bi v takšnem primeru preostale delovne zmožnosti bilo mogoče priznati pravico do premestitve), s III. točko izreka pa toženi stranki odrejeno, da v določenem roku izda odločbo o pravici, višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine (ki jo je mogoče priznati le v primeru preostale delovne zmožnosti s krajšim delovnim časom od polnega).

7. Utemeljeno je nadalje uveljavljan tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Za izpodbijani ugoditveni del sodbe uporabe materialnega prava niti ni mogoče preizkusiti.

Pisni odpravek sodbe razen povzetkov o definiciji invalidnost iz 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), ureditve trajanja pravic na podlagi invalidnosti (163. členu ZPIZ-1) in zaposlovanja brezposelnih delovnih invalidov (97. člen ZPIZ-1), sploh nima materialnopravne utemeljitve obeh, med seboj izključujočih si pravic. V kolikor bi namreč obstajala preostala delovna zmožnost v polnem delovnem času le z določenimi omejitvami pri delu, je na temelju 91. člena ZPIZ-1, mogoče zakonito priznati pravico do premestitve, in ne pravice do dela. Odločanje o pravici, višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine pa je v skladu s 93. členom ZPIZ-1, mogoče odrediti le ob predhodno priznani pravici do dela s krajšim delovnim časom od polnega, ne glede na to, ali iz zdravstvenih razlogov so ali niso indicirane še kakšne druge omejitve pri delu.

8. Že iz obeh, predhodno navedenih razlogov, je potrebno na temelju 1. odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugoditi, sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker bo v ponovljenem sojenju potrebno najprej odpraviti ugotovljene procesne pomanjkljivosti, se glede na naravo teh kršitev, pritožbeno sodišče v obravnavanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, niti ni spuščalo.