Jedro

Razlaga SEU in sodba C-287/22 je bila razlog za spremembo domače sodne prakse, ki se je že ustalila pri stališču, da je v potrošniških sporih z začasno odredbo mogoče zavarovanje tudi za oblikovalni zahtevek.

Pritožba se neutemeljeno zavzema za restriktivni pristop pri izdajanju regulacijskih začasnih odredb v potrošniških sporih.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se (v izpodbijanih delih) potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.S sklepom z dne 6. 2. 2024 je sodišče prve stopnje v ponovnem odločanju delno ugodilo predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe in začasno zadržalo učinkovanje Pogodbe o deviznem kreditu z dne 13. 6. 2007 in notarskega zapisa SV 000/2015 z dne 6. 3. 2015 do pravnomočnega končanja tega spora (točka I izreka). V preostalem delu (za prepoved toženki, da razpolaga s terjatvami, ki izvirajo iz navedene pogodbe in notarskega zapisa, in uveljavlja kakršnokoli plačilo teh terjatev ter za izrek denarne kazni), je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da ima sklep učinek sklepa o izvršbi (točka III izreka) in da so stroški izdaje začasne odredbe nadaljnji pravdni stroški (točka IV izreka).

2.S sklepom z dne 12. 4. 2024 je zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 6. 2. 2024.

3.Predmet pritožbenega preizkusa sta pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del sklepa o začasni odredbi z dne 6. 2. 2024 in pritožba tožene stranke zoper sklep o zavrnitvi ugovora tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 12. 4. 2024. Oba pritožnika uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1 v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ2 . Predlagata ustrezni spremembi izpodbijanih sklepov. Podrejeno se zavzemata za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter zahtevata povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4.Nasprotni stranki sta odgovorili na pritožbi. Predlagata, naj ju višje sodišče zavrne. Priglašata stroške.

O pritožbi tožeče stranke zoper zavrnilni del sklepa o začasni odredbi z dne 6. 2. 2024

5.Po pritožbenih navedbah je stališče sodišča, da je z izdano začasno odredbo zagotovljen polni učinek meritorne odločitve že z zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe in da bo imela tožeča stranka v morebitni izvršbi zagotovljeno ustrezno pravno varstvo na podlagi izdane začasne odredbe, napačno in nezakonito. Ocena neugodnih posledic za tožnico je preozka in pavšalna. Prezrta so navodila pritožbenega sodišča, da se v okviru pravnega in dejanskega položaja potrošnika upoštevajo vse okoliščine, tudi z vidika nepotrebnih in za potrošnika stroškovno in duševno obremenjujočih nadaljnjih sodnih postopkov. Odločitev je materialnopravno nepravilna, sprejeta na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne dokazne ocene neugodnih posledic za tožnico. Izdana začasna odredba je prešibka. Tožnici ne zagotavlja enakega pravnega in dejanskega stanja, kot če ne bi bilo pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem (polnega učinka končne meritorne odločbe). Tožena stranka lahko še vedno odpove pogodbo in izterjuje terjatev izvensodno in v sodnih postopkih. Začasna odredba bi dosegla odvračalni namen po Direktivi le s prepovedjo razpolaganja s terjatvami iz pogodbe in uveljavljanja kakršnihkoli plačil teh terjatev z izrekom denarne kazni za primer kršitve. Hkrati ne bi imela negativnega in dodatno omejujočega vpliva na toženko, zadostila bi testu sorazmernosti. Če dolžnika za primer kršitve začasne odredbe ne doletijo sankcije (denarna kazen), ni mogoče pričakovati upoštevanja šibke in neprepričljive začasne odredbe, ki predvideva samo zadržanje učinkovanja. Izdaja predlagane začasne odredbe je možna in dopustna po 273. členu ZIZ (3. točka prvega odstavka in drugi odstavek 273. člena ZIZ). V obravnavanem primeru je edino primerna. Ni razumnih in pravno upoštevanih razlogov za zavrnitev takega predloga.

6.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo meni, da v predlogu ni bila konkretizirana prepoved razpolaganja s terjatvami in višina denarne kazni. Opozarja, da je treba po 273. členu ZIZ opraviti preizkus ustreznosti predlagane začasne odredbe v luči namena zavarovanja, ki naj se doseže z izdajo začasne odredbe. O tem ni bilo konkretnih navedb. Z izdano začasno odredbo je bil dosežen namen, ki ga je tožnica zasledovala s predlogom. Učinkovanje kreditne pogodbe in notarskega zapisa sporazuma za zavarovanje terjatve je zadržano, terjatve od izdaje izpodbijanega sklepa naprej ne bodo zapadle v plačilo, toženka jih torej ne bo mogla uspešno izterjati v nobenem postopku. Predlagano sredstvo zavarovanja ni bilo ustrezno niti primerno. Nesorazmerno bi poseglo v ustavno pravico toženke do sodnega varstva. Tožeča stranka bi imela v primeru nespoštovanja začasne odredbe sodno varstvo v skladu z 71. členom ZIZ. Predlog določitve denarne kazni je bil nekonkretiziran, nesorazmeren in previsok.

7.Pritožba ni utemeljena.

8.V skladu z 273. členom ZIZ izda sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Če predlagatelj predlaga katero od začasnih odredb, ki v zakonu niso naštete, mora sodišče opraviti še preizkus ustreznosti predlagane začasne odredbe, ki naj se doseže z izdajo začasne odredbe.

9.Kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, odločitev iz I. točke sklepa z dne 6. 2. 2024 (začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe in notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju terjatve) učinkuje na zapadlost terjatve. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje (točka 27 sklepa), da to zadošča za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločbe. Hkrati je vzpostavljen pravni in dejanski položaj, v kakršnem bi bila tožnica, če nepoštenih pogodbenih pogojev ne bi bilo, kot to zahtevata Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva) in sodba SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023. Ker kreditna pogodba začasno ne učinkuje, tožnici od izdaje začasne odredbe ni treba plačevati nadaljnjih obrokov po pogodbi. Od izdaje začasne odredbe ne zapadejo več v plačilo. Kot pravilno navaja toženka, sama začasno ne more ničesar izterjevati niti s temi terjatvami razpolagati. Ustrezno, zadostno in primerno sodno varstvo je bilo tožnici z izdano začasno odredbo nudeno že (pred oz. med) pravdnim postopkom in ni res odloženo šele na izvršilni postopek, kot zmotno nakazuje v pritožbi. Izterjevanje in razpolaganje z v bodoče zapadlimi terjatvami je zadržano in toženki onemogočeno. Če bi kljub izdani začasni odredbi vendarle razpolagala ali jih v okviru izvajanja ustavne pravice do sodnega varstva poskušala izterjati v izvršilnem postopku, pa ima tožnica na podlagi izdane začasne odredbe tudi v njem možnost ugovora, ki je predpisan z zakonom. S tem je v celoti zaščitena pred morebitno zlorabo teh institutov s strani tožene stranke. Tako se izkaže, da je zmotno pritožbeno naziranje, da je odrejeno pravno varstvo prešibko, da nima odvračalnega učinka za toženko, ker ni izrečene sankcije za primer kršitve začasne odredbe, in da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča po celotni presoji pogojev iz 272. člena ZIZ upoštevaje razloge SEU v sodbi C-287/22.

10.Po ustaljeni sodni praksi se zavarovanje z začasno odredbo nudi za dajatvene zahtevke. Zaradi načela lojalne (evroskladne) razlage je treba v največji možni meri celoten nacionalni pravni red vključno z določbami ZIZ za izterjavo nedenarne terjatve po 227. in 226. členu ZIZ z določitvijo denarne kazni za primer kršitve ravnanja, ki je dolžniku naloženo s sklepom o izvršbi, razlagati v skladu s pomenom ni cilji prava EU.3 Slednje je v primerjavi z nacionalnim pravom primarno. Njegovo uporabo nalaga tudi ustava RS (3.a člen). Razlago prava EU daje SEU. Njegove odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo spoštovati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Prav razlaga SEU in sodba C-287/22 je bila razlog za spremembo domače sodne prakse, ki se je že ustalila pri stališču, da je v potrošniških sporih z začasno odredbo mogoče zavarovanje tudi za oblikovalni zahtevek. Za zavarovanje oblikovalnega zahtevka pa že po naravi stvari ni potreben izrek denarne kazni. Zadržanje učinkovanja nastopi že s samo začasno odredbo, ne glede na voljo in ravnanje tožeče stranke.

11.Ker je v obravnavanem primeru ustrezno zavarovanje nedenarne terjatve doseženo že z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe in notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju terjatve, je predlog za izdajo začasne odredbe, ki se nanaša na prepoved razpolaganja in uveljavljanja kakršnihkoli plačil teh terjatev in za izrek denarne kazni za primer kršitve teh prepovedi, pravilno zavrnjen. Sklep tudi ni obremenjen z napakami in kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

O pritožbi tožene stranke zoper sklep o zavrnitvi ugovora z dne 12. 4. 2024

12.Pritožba sodišču očita napačno uporabo materialnega prava, ker šteje sodbo SEU C-287/22 za relevantno pravno podlago za izdajo začasne odredbe v tej zadevi. Interpretacija navedene sodbe je napačna. Predlogu za izdajo začasne odredbe ni treba vedno ugoditi. Končno odločitev mora vedno sprejeti nacionalno sodišče, ki razlago SEU aplicira na konkretno dejansko stanje. V obravnavanem primeru se slednja razlikuje od dejanskega stanja v sodbi SEU. Z izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni zakonski pogoji iz 272. člena ZIZ. Tožnica jih ni konkretizirala in ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu. Ni verjetnosti terjatve. Ugotovitve in presoja sodišč v točkah 20, 21 in 24 so nepravilne. Ne gre za enako dejansko stanje kot v odločbi II Ips 8/2022. Neustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti ni mogoče enačiti z nepoštenim pogodbenim pogojem. Gre za ločena elementa, ki morata biti za ničnost kreditne pogodbe izpolnjena kumulativno (VSRS II Ips 32/2019 z dne 23. 1. 2020). Sodišče neustrezno znižuje presojo (ne)izpolnjene pojasnilne dolžnosti z nepoštenostjo pogodbenega pogoja. Tožeča stranka ni zatrjevala, da je toženka ni opozorila na uresničitev "črnega scenarija". Sodna praksa o pojasnilni dolžnosti se je dopolnjevala. Logično je, da toženka ne more trditi, da je leta 2007 tožnici povedala, da se lahko pripeti "črn scenarij". Jasno pa je navedla vsebino podanih opozoril tožnici, svojemu trditvenemu bremenu je zadostila. Nasprotni zaključki sodišča so pavšalni. Sklep nima razlogov o navedbah toženke in odločilnih dejstvih. Ker niso bili izvedeni dokazi, je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje o nepoštenem pogodbenem pogoju. Odločitev o neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti je materialno pravno zmotna in obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je do določene mere pojasnilno dolžnost opravila. Tožnici je razkrila vse informacije, s katerimi je razpolagala. Nezanesljivih informacij oziroma predikcij možnih prihodnjih dogodkov in sprememb ji ni mogla predajati, saj bi jo s tem le zavajala. Nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne pomeni ničnosti pogodbe. Ugotoviti je treba še, ali gre za nepošten pogodbeni pogoj, v sklopu tega se opravi še presoja dobre vere. Stališče sodišča, da že pomanjkanje pojasnilne dolžnosti vodi neposredno v ničnost pogodbe, je napačno. Napačna je ugotovitev o verjetno izkazani težko nadomestljivi škodi tožnice. Toženka je njene trditve prerekala in opozarjala, da niso izkazane. Dejansko stanje je nepravilno ugotovljeno. Tožnica ni zmogla dokaznega bremena za škodo. Napačne so tudi ugotovitve, da toženka ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tožeče stranke. Sodišče se ni opredelilo do ugovornih navedb o njeni škodi (spreminjanje pogojev kredita). Toženko je obravnavalo neenakopravno. Kljub ugovornim navedbam se ni spuščalo v presojo pogoja reverzibilnosti. Ta pogoj ni izpolnjen zaradi več spremenljivih pogojev poplačila terjatve. Za vzpostavitev prvotnega stanja bi morala tožnica v primeru, da se začasna odredba izkaže za neutemeljeno, toženki plačati tudi obresti za uporabo denarja za čas veljavnosti začasne odredbe. Te navedbe toženke je sodišče prezrlo in škodo brez obrazložitve v celoti prevalilo na toženko. Dejansko stanje o neugodnih posledicah za stranki je napačno ugotovljeno. Izdana začasna odredba je v popolnem nasprotju s stališčem, da se regulacijske začasne odredbe izdajajo po restriktivnem pristopu.

13.Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev ter zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

14.Pritožba ni utemeljena.

15.Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo pravno podlago: ZIZ, ki se razlaga in uporablja evroskladno (točka 12 - 14 sklepa), ZVPot4 (točka 17 sklepa), evropske predpise in judikaturo SEU ter novejšo sodno prakso v zvezi s krediti v CHF (točka 17 - 24 sklepa). Pravilna je ugotovitev, da je v tej fazi postopka verjetnost terjatve o obstoju nepoštenega pogodbenega pogoja v potrošniški kreditni pogodbi zaradi verjetno (ne)opravljene pojasnilne dolžnosti tožene stranke izkazana s potrebno stopnjo verjetnosti (prvi odstavek 272. člena ZIZ).

16.Drži, da so zahteve novejše nadgrajene sodne prakse glede pravilno podane pojasnilne dolžnosti, ki bi jo bila banka dolžna podati potrošnikom, tako visoke, da jim toženkina obramba, ki se sklicuje na sodno prakso, ki je bila že nadgrajena in je presežena, ni zadostila niti na ravni trditvene podlage, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in kot tudi sama priznava tožena stranka v svoji pritožbi. Njen ugovor o vsebini pravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti je glede na pravilno povzeto nadgrajeno sodno prakso nesklepčen.

17.Dejansko stanje o obsegu in vsebini pojasnilne dolžnosti je pravilno ugotovljeno. V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank so bili v tej fazi postopka, ko je za sprejem odločitve zadosten standard verjetnosti, izvedeni in pravilno ocenjeni potrebni (listinski) dokazi. Predlagani ustni dokazi so praviloma pridržani za odločanje o glavni stvari. S pravilnimi in ustavno dopustnimi razlogi je obrazloženo zavrnjeno zaslišanje priče, ki jo omenja pritožba (točka 21 slepa). Očitane procesne kršitve, ker je sodišče ni zaslišalo že v postopku zavarovanja, ni, pa tudi dejansko stanje o pojasnilni dolžnosti je pravilno ugotovljeno.

18.Sodišče je pravilno in zadostno odgovorilo na vse pravno relevantne ugovore tožene stranke o pojasnilni dolžnosti in (sočasnem) nepoštenem pogodbenem pogoju (točka 22 sklepa). Pritožbeno naziranje, da bi moralo poleg nepravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti za verjetnost terjatve ločeno ugotoviti še nepoštenost pogodbenega pogoja, je ob pravilni uporabi materialnega prava zavrnilo in obrazložilo v točki 22. Ob pomanjkanju ustrezne pojasnilne dolžnosti je zaradi kompleksnosti in prepletenosti podan dejanski stan po vseh štirih alinejah 24. člena ZVPot in je pogodba nična.5

19.Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilnim pravnim in dejanskim razlogom v točkah 23 in 24, da toženka v obravnavanem primeru verjetno ni opravila pojasnilne dolžnosti s potrebno profesionalno skrbnostjo. Ker je po ugotovitvah sodišča prve stopnje potreben obseg pojasnilne dolžnosti že v trditveni fazi zavračala (trdila je, da bi s takimi podatki potrošnika zavajala), je pravilna tudi ocena, da je pri sklepanju obravnavanega pravnega posla verjetno ni opravila.

20.Pravilna je tudi dokazna ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da so za izdajo začasne odredbe podane tudi ostale predpostavke iz drugega odstavka 272. člena ZIZ v zvezi s sodbo SEU C-287/22.

21.Iz navedb tožeče stranke, ki so konkretne in dokazno podprte, in ugotovitev sodišča, izhaja, da je tožnica prejela 275.000,00 CHF kredita, kar je v evrski protivrednosti znašalo 166.344,06 EUR; da ima tožena stranka svojo terjatev v celoti zavarovano s hipoteko na nepremični, ki je tožničin dom; in da je tožnica do vložitve predloga za izdajo začasne odredbe prejeto glavnico v evrih že preplača za 50.000 EUR. Tudi po presoji pritožbenega sodišča navedene dejanske ugotovitve utemeljujejo nujnost začasnega ukrepa za vzpostavitev enakega pravnega in dejanskega stanja tožeče stranke, kot če pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem ne bi bilo, na kar se je sklicevala tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe.

22.Sodba SEU C-287/22, na katero je opozorila tožeča stranka, pojasnjuje, kako je treba uporabiti Direktivo v zvezi z začasnim zavarovanjem zahtevkov potrošnika, ki jih uveljavlja v zvezi z nepoštenimi pogoji v potrošniški kreditni pogodbi z valutno klavzulo, da se zagotovi polni učinek Direktive. Poudarjeni sta dve temeljni načeli evropskega prava varstva potrošnikov, zavezujoči tudi za slovenski pravni red: načelo učinkovite zaščite potrošnika pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji in dolžnost zagotovitve učinkovitih sredstev za preprečitev nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev.

23.Domača sodna praksa je v luči pogojev, ki jih je z izdajo začasnih ukrepov v postopkih o nepoštenih potrošniških pogodbah izpostavilo SEU v zadevi C‑287/22, zavzela stališče, da vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika nista pravno odločilni za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji. Ob verjetnosti nedenarne terjatve o ničnosti potrošniške pogodbe (čemur je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pritrdilo) in denarne terjatve o vrnitvenem zahtevku potrošnika je odločilen le še pogoj težko nadomestljivo škode (drugi odstavek 272. člena ZIZ). Upoštevaje sodbo SEU ga je treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogoji, ne bi bilo mogoče zagotovitvi polnega učinka končne meritorne odločbe (60. točka obrazložitve sodbe SEU C‑287/22).6 Odločilna je možnost vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če ne bi bilo obravnavanega nepoštenega pogodbenega pogoja.

24.V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da je tožnica že pred vložitvijo tožbe odplačala znesek, ki je višji od izposojene evrske protivrednosti črpanega kredita. Torej je verjetno izkazana tudi verjetnost tožničinega vrnitvenega zahtevka. Pritožba je ne omaje z navedbami, da ne bo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja zaradi morebitnih spremenjenih pogojev poplačila kredita in o prevalitvi škode (iz naslova neplačanih obresti za uporabo denarja za čas veljavnosti začasne odredbe) na toženo stranko. Konkretnih navedb o svojih škodi zaradi izdane začasne odredbe namreč ni podala in tehtanja oziroma primerjave neugodnih posledic izdaje začasne odredbe za obe stranki niti ni mogoče opraviti.

25.Ob dejanskih ugotovitvah v točkah 25 in 26 sklepa se s potrebno stopnjo verjetnosti nakazuje, da v primeru, če bi bili zahtevki tožnice utemeljeni, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim je zadržano plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe. Kot že povedano, je to poleg verjetnosti terjatve na ničnost potrošniške pogodbe edini relevantni pogoj, ki ga je mogoče postaviti tožnici za utemeljitev predlaganega zavarovanja, če naj se nacionalna zakonodaja in sodna praksa razlagata lojalno, kot nalaga sodba SEU C-287/22. Evroskladna razlaga relevantnih določb ZIZ v potrošniških sporih narekuje in omogoča znižane standarde sicer strogih pogojev za izdajo regulacijskih začasnih odredb,7 zato se pritožba neutemeljeno zavzema za restriktivni pristop pri izdajanju regulacijskih začasnih odredb v potrošniških sporih.

26.Pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo uveljavljenih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba tudi pritožbo toženo stranke zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 265. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

27.Odločanje o stroških pritožbenega postopka je pridržano za končno odločbo (151. člen ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

2Zakon o izvršilnem postopku, Uradni list RS, št. 51/1998 s spremembami.

3Matej Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42-43/2023.

4Zakon o varstvu potrošnikov, Uradni list RS, št. 20/1998 s spremembami.

5VSRS II Ips 49/2023, točka 29.

6VSL II Cp 728/2024, VSL I Cp 764/2024, VSL II Cp 510/2024 in druge.

7VSL II Cp 1510/2024.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 226, 227, 272, 272/1, 272/2, 273 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 24 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 3a

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.