Jedro

Če stranka v določenem ji roku ne predloži dokazov, organ zaradi tega ne sme zavreči zahtevka, kot da ta sploh ni bil vložen, temveč mora postopek nadaljevati in v skladu s pravili postopka po materialnem predpisu odločati o upravni stvari.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2202/2000-9 z dne 21.11.2001 se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.10.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 26.11.1999, s katerim je organ prve stopnje kot nepopolno zavrgel vlogo tožnika za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo prenove in rekonstrukcije poslovnega objekta na zemljišču parc. št. 1200 k.o. S.Š. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da tožnik ni predložil vseh predpisanih listin, ki so določene v 53. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), zaradi česar je bil pozvan na odpravo pomanjkljivosti in v vabilu za popravo vloge posebej opozorjen na posledice, če ne bo ravnal v skladu z odredbo. Tožnik pomanjkljivosti v določenem roku ni odpravil, zato je organ prve stopnje vlogo v skladu z določbo 2. odstavka 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pravilno zavrgel. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje navaja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Sklicujoč se na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS, sledi utemeljitvi izpodbijanega akta, zato v obrazložitvi sodbe ne ponavlja razlogov. V zvezi s tožbenimi ugovori navaja, da mora investitor po določilu 53. člena ZUN v zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja navesti osnovne podatke o namenu zmogljivosti nameravanega objekta, naprave ali drugega posega v prostor ter predložiti dokazilo, da ima pravico graditi na določenem zemljišču ali drugače posegati v prostor. Dokazila iz navedene določbe ZUN skupaj s podatki, ki jih mora imeti vsaka vloga, tvorijo popolno vlogo. Tožnik vlogi za izdajo lokacijskega dovoljenja ni predložil dokazila, da ima pravico graditi na objektu parcela številka 1200 k.o. S.Š. in spreminjati obstoječi objekt, saj ni imel soglasja solastnika J.Z. Po določilu 15. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 60/80, 20/80 in 36/90, ZTLR) je treba za posle na objektih v solastnini, ki presegajo okvir rednega vzdrževanja, izkazati soglasje vseh solastnikov. Presodilo je, da dela, katerih legalizacijo tožnik zahteva, presegajo okvir rednega upravljanja in nujna vzdrževalna dela. Tožba, ki jo je vložil zoper solastnika pa ne more nadomestiti soglasja solastnika. Zato je tudi po presoji sodišča prve stopnje organ prve stopnje pravilno odločil, da je vloga tožnika nepopolna in jo je po preteku roka za vložitev zahtevanega dokazila zavrgel. Zavrnilo je tožbeni ugovor, ki se nanaša na določilo 37.a. člena Zakona o graditvi objektov.

Tožnik v pritožbi navaja, da se ne strinja s stališčem sodišče prve stopnje, da manjkajoče soglasje nadomesti sodna odločitev. Glede na tako stališče bi bila tožniku gradnja popolnoma onemogočena, saj ne more pričakovati, da bo pridobil soglasje solastnika. Meni, da bi moral upravni organ v skladu z določbo 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) postopek prekiniti in počakati na odločitev sodišča o njegovi tožbi, vloženi zaradi pridobitve nadomestnega soglasja. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Po določbi 53. člena ZUN mora investitor zahtevi za lokacijsko dovoljenje priložiti dokazilo, da ima pravico razpolaganja z zemljiščem ali drugače posegati v prostor. Glede na dejanske okoliščine, da tožnik ni edini lastnik zemljišča parc. št. 1200 k.o. S.Š. in da gre za solastninsko pravico na zemljišču, bi tožnik moral k vlogi za lokacijsko dovoljenje priložiti soglasje vseh solastnikov. Soglasje solastnikov je vsebinski pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja. Če stranka v določenem ji roku ne predloži dokazov, organ zaradi tega ne sme zavreči zahtevka, kot da ta sploh ni bil vložen (2. odstavek 68. člena ZUP/86), temveč mora postopek nadaljevati in v skladu s pravili postopka po materialnem predpisu odločiti o upravni stvari. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožbo zavrnilo, pritrdilo odločitvi tožene stranke, ki je zahtevo tožnika presojala glede izpolnjevanja formalnih pogojev, v razlogih izpodbijane sodbe pa je pravilnost odločitve razlagalo po vsebini. Zaradi navedenega je obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju z izrekom sodbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99), ki se na podlagi 16. člena ZUS primerno uporablja v upravnem sporu glede vprašanj, ki v ZUS niso urejena. Na takšno kršitev mora pritožbeno sodišče po 2. odstavku 250. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Ker je bilo že zaradi navedenega treba izpodbijano sodbo razveljaviti, pritožbeno sodišče drugih pritožbenih navedb ni obravnavalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, v katerem mora upoštevati ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka.