Jedro

Zoper tožnika poteka kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja neupravičenega sprejema denarja, kar pa je kaznivo tudi v drugih državah in kazenski postopek sam po sebi še ne pomeni preganjanja v smislu ZMZ-1. V kolikor držijo tožnikove navedbe o tem, da je kazenski postopek neupravičen, bo o tem presodilo sodišče, tožnik pa niti ni dal možnosti pravosodnim organom, da bi o tem odločali, ker je že prej zapustil izvorno državo.

Grožnje nedržavnega subjekta lahko pomenijo preganjanje v smislu ZMZ-1 le v primeru, če prosilcu izvorna država ni sposobna ali noče nuditi zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V prošnji je tožnik navedel, da je rojen v Ruski federaciji, kjer je zanj razpisana federalna tiralica in bi ga v primeru, če bi se vrnil v Rusko federacijo, aretirali. Pri podaji prošnje je povedal, da je najprej delal kot novinar na A., ko pa je v B. prišel na oblast kot predsednik republike C.C., ga je le-ta zaposlil na mesto direktorja ... agencije B., nato pa je bil imenovan za ministra ... politike. Nato je Putin odstavil predsednika B., posledično pa je moral tudi sam zapustiti vlado in je odšel v D., kjer se je zaposlil kot ... Od tam je vodil oddaje, ki so bile usmerjene proti novi oblasti v B. Leta 2013 pa so se začele aretacije njegovih prijateljev. Aretirali so E.E. in želeli, da priča zoper njega. Kasneje je bil E.E. obsojen na pet let zapora pogojno. Policija je pridržala tudi drugega njegovega prijatelja F.F. in tudi od njega zahtevala, da priča zoper tožnika. F.F. je ustvarjal filme v času, ko je bil tožnik zaposlen v vladi B. F.F. je podpisal dokument, da je denar, ki je bil namenjen za snemanje filmov, predal tožniku. Nato je bil obsojen na pogojno kazen. Tožnik je bil nato s strani preiskovalnega urada pozvan, da poda izjavo glede vseh teh obtožb. Tožnik je zanikal, da bi zahteval denar, nato pa je samovoljno zapustil zaslišanje in se vrnil v D. Nato so ga ponovno poklicali iz FSB in ga obvestili, da se mora zglasiti, da mu bodo izročili obtožnico. Zatem se je odločil da bo zapustil Rusko federacijo.

2. V nadaljevanju tožena stranka podrobno povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

3. Tožena stranka zaključuje, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s tem, da je v izvorni državi preganjan s strani vahabitov in s strani FSB (zvezne varnostne službe). Navedel je, da je bil v B. od septembra 2012 do januarja 2013 minister za ... Tedaj je bilo veliko zborovanj, ki so jih organizirali vahabiti. Na njegovem ministrstvu so pripravili strategijo zoper delovanje vahabitov, s katero so dosegli, da so ljudje začeli vračati orožje. Ko je Putin odstavil predsednika v B., je tudi sam odšel v D. Po njegovih navedbah je bil s strani vahabitov preganjan na tak način, da so na spletnih straneh objavljali razna gradiva, kako je zoper njega potrebno ukrepati. Konkreten dogodek pa se je zgodil v času, ko je bil še minister in sta v stavbo ministrstva vstopili dve osebi ter od receptorke želeli dobiti informacije, kdaj časovno prihaja v službo in koliko varnostnikov ga varuje. O dogodku ga je obvestila receptorka, ko je bil v službenem avtomobilu. Nato sta se z voznikom prispela na dvorišče ministrstva in trčila v vozilo obeh neznanih oseb ter z orožjem prisilila, da sta ti dve osebi izstopili iz avtomobila. Odvzela sta jim orožje in jih začela zasliševati, nato pa sta poklicala policijo. Glede na naveden dogodek je tožena stranka mnenja, da opisane grožnje s strani vahabitov ne dosegajo standarda preganjanja. Tožnik je namreč izjavil, da mu je vlada zaradi groženj s strani vahabitov dodelila zaščiteno vozilo pred streli in eksplozivi. Bil je deležen ustrezne obravnave s strani policije. Osebe, ki grozijo prosilcu, lahko učinkovito preganja prosilčeva izvorna država, saj iz informacij izhaja, da je v Ruski federaciji vzpostavljena oblast, ki lahko državljane učinkovito zaščiti pred preganjanjem s strani vahabitov.

4. Nadalje tožena stranka na podlagi izjav ugotavlja, da je dejansko tožnik izvorno državo zapustil zaradi tega, da bi se izognil sodnemu postopku, ki mu grozi zaradi neupravičenega prejemanja denarja. Posledično bi se izognil morebitnemu prestajanju zaporne kazni v primeru, če bi bil zaradi očitanih dejanj pravnomočno obsojen. V postopku je tožnik povedal, da sta F.F. in E.E. podala organom pregona izjavi, da je tožnik neupravičeno prejemal denar. E.E. so dejali, naj priča zoper tožnika in če to stori, ga bodo izpustili, pri čemer je sprva odklonil sodelovanje, ko pa so mu dejali, naj prizna, da tožnik ni pravilno potrošil državni denar oziroma ga je neupravičeno prejel, so predlagali, naj plača 50.000,00 dolarjev in na ta način zaključi kazenski pregon s pogojno obsodbo in tako se je tudi zgodilo. Tožnik je bil zaslišan s strani organov pregona in je na zaslišanju povedal, da nikoli ni prejel nobenega plačila s strani F.F. Tožnik je imel tudi vizo za ZDA in je povedal, da se je ves čas zavedal, da ga lahko aretirajo.

5. Iz izjav tožnika izhaja, da je zapustil izvorno državo še preden je bil končan postopek s strani Preiskovalnega komiteja. Tožnik je namreč prejel drugo vabilo na razgovor, vendar se vabilu ni odzval, ampak se je še pred končanim postopkom odločil, da zapusti izvorno državo in tako ni izkoristil možnosti, da bi svojo nedolžnost dokazoval v sodnem postopku. Tožnik je tudi povedal, da je zoper njega v Ruski federaciji razpisana federalna tiralica iz razloga, ker mu organi pregona očitajo neupravičeno prejemanje denarja. Kazenski postopek, v katerem je bil tožnik preiskovan, ne pomeni preganjanja. Tožnik ni bil nikoli deležen nasilja s strani preiskovalnih organov, svoje pravice pa lahko varuje pred sodišči in arbitražnimi organi. Tudi dejstvo, da je zoper njega izdana federalna tiralica in da je obtožen kaznivega dejanja prejemanja denarja, ni preganjanje. Izdana tiralica je namreč enako kot v Republiki Sloveniji, posledica dejstva, da tožnik kot obdolženec ni dosegljiv organom pregona. Tožena stranka je preverjala tudi, ali so izjave tožnika o razlogih, zaradi katerih je moral zapustiti izvorno državo, skladne z dostopnimi informacijami. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka te informacije povzema. Tožena stranka je upoštevala tudi dejstvo, da je Ruska federacija članica Sveta Evrope, za sprejem v to organizacijo pa morajo države kandidatke izpolniti določene pogoje, kot je demokratičnost družbe, vladavina in spoštovanja prava ter varovanje in spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ruska federacija je prav tako ratificirala Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah in tudi Konvencijo o zaščiti nacionalnih manjšin. Vsi ruski državljani lahko vložijo pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu za domnevne kršitve človekovih pravic. Iz informacij tudi izhaja, da obstaja v Ruski federaciji Preiskovalni komite, ki izvaja pooblastila na področju kazenskih obravnav. Eden od ciljev tega komiteja je med drugim tudi izvajanje predhodnih preiskav kot tudi zaščita pravic in svoboščin človeka in državljana ter tudi implementacija postopkovnega nadzora nad aktivnostmi preiskovalnih teles Preiskovalnega komiteja in njihovih uslužbencev. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik preganjan zaradi storitve kaznivega dejanja neupravičenega prejemanja denarja, ki ga kot kaznivo dejanje določajo zakonodaje vseh razvitih držav. Tožnik v postopku ni izkazal, da mu država ni sposobna nuditi zaščite. Preiskovalni komite, kot izhaja iz informacij, ter druge ustrezne inštitucije v Ruski federaciji so sposobne ustrezno odreagirati, če zaznajo kriminalna dejanja znotraj svojih vrst in drugih državnih inštitucijah. Preiskovalni komite je uvedel številne postopke zoper uslužbence, ki so bili vpleteni v kriminalna dejanja. V Ruski federaciji torej obstajajo mehanizmi in ustrezna zakonodaja, ki preprečuje nezakonita in samovoljna dejanja. Tožnik v postopku ni izkazal, da mu država ni sposobna nuditi ustrezne zaščite. Računa lahko na zaščito države, drugih organov in pravosodnega sistema. Tožnik in pooblaščenec sta podala tudi komentar na posredovane informacije. Pooblaščenec in tožnik v povezavi z organizacijo FSB poudarjata, da je ta organizacija naslednica nekdanje KGB in da je znana po svojih brutalnih metodah pri preganjanju ljudi, ki niso po godu režimu ter da se med preganjanimi pogosto znajdejo opozicijski novinarji.

6. Vendar pa tožnikove izjave, dokazila in informacije izkazujejo, da je država tožniku sposobna nuditi ustrezno zaščito in da lahko računa na zaščito države, drugih ustreznih organov in pravosodnega sistema. Tožnik v preteklosti ni bil podvržen preganjanju ali resni škodi in ni nobene podlage za oceno, da obstajajo utemeljeni razlogi, da bi mu to grozilo ob vrnitvi v izvorno državo. Kazen, na katero bi lahko bil obsojen, ni posledica nezakonitega, arbitrarnega, politično ali kako drugače pogojenega postopka in ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite. Zgolj obstoj zakonodaje, v skladu s katero se kaznujejo kazniva dejanja, ni mogoče šteti za dejanja, ki v tolikšni meri vplivajo na prosilca, da ga je mogoče šteti za preganjanje, razen če bi v izvorni državi bila za storjeno kaznivo dejanje predpisana nesorazmerna kazen, kar pa v konkretnem primeru ni. Tožnik je izvorno državo zapustil, ker se je prestrašil vabila na razgovor s strani policije in še preden je bil pred tem organom zaključen postopek. Mednarodna zaščita ni namenjena temu, da bi se osebe izognile prestajanju zaporne kazni. Na podlagi vsega navedenega ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo podvržen preganjanju. Tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj v preteklosti ni bil podvržen preganjanju v skladu s 1.a členom Ženevske konvencije. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. V postopku ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi. Svoj strah pred bodočim preganjanjem uveljavlja zaradi tega, ker bi bil lahko obsojen na petletno prestajanje zaporne kazni, tožena stranka pa je že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca presojala te navedbe. Tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bil podvržen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. V izvorni državi pa tudi ne poteka oboroženi spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost prosilca.

7. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni upoštevala vseh dokazov, ki jih je predložil in splošnih informacij o izvorni državi. Tožena stranka se ni opredelila do navedb tožnika, ki ugotavljajo preganjanje iz razloga pripadnosti določeni etnični skupini, določeni veroizpovedi in še posebej političnemu prepričanju. Tožnik je jasno navedel, da je bilo njegovo delovanje v nasprotju z interesi Moskve in skrajnih militantnih skupin. Tožena stranka pa je prezrla njegove navedbe v zvezi s političnim prepričanjem. Republika B. je specifično področje Ruske federacije in kazenske postopke v tej republiki ne gre enačiti z ostalimi deli Ruske federacije. Kazenski postopek zoper tožnika je posledica nezakonitega arbitrarnega in politično pogojenega postopka in je razlog za podelitev mednarodne zaščite. Izvorna država že ves čas sprejema zoper tožnika neustrezne ukrepe za preprečitev njegovega političnega delovanja. Ne držijo zaključki tožene stranke, da tožnik ob vrnitvi v domovino ne bi bil podvržen preganjanju. Napačen je zaključek, da grožnje vahabitov ne pomenijo preganjanja. Tožnik je svoje trditve v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, zelo utemeljeno prikazal in obrazložil. Izjave tožnika so skladne s predloženimi dokazili, tožena stranka pa se do teh navedb sploh ni opredelila. Tožnik je tudi za mednarodno zaščito zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče. Poseg države in tajne službe o delovanju tožnika predstavlja preganjanje v smislu 1.a člena Ženevske konvencije. Čeprav iz dejanskega stanja ne izhaja fizično nasilje nad tožnikom, pa je mogoče ugotoviti psihično nasilje z dejanji policije in morebitnih sodnih organov. Članki o ravnanju FBS z opozicijskimi novinarji, ki so sestavni del spisa, potrjujejo samovoljnost in odsotnost vladavine prava v Republiki B. Zmotna je ocena tožene stranke, da je država tožniku sposobna nuditi ustrezno zaščito. Tožena stranka nikjer ne ugotavlja povezave med političnim delovanjem tožnika in omenjenim predkazenskim postopkom. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje, oziroma podrejeno, da jo spremeni in da ugodi prošnji tožnika za priznanje statusa begunca.

8. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in meni, da je le-ta zakonita in pravno pravilna. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je za mednarodno zaščito zaprosil zaradi nadlegovanja s strani FSB in policije in ne, kot je navedeno, s strani vahabitov. Diskriminiran je bil zaradi novinarskega in političnega dela. Do kazenskih ovadb je prišlo iz razloga, ker je tožnik ustanovil regionalno podružnico radia „...“, ki ni bila pod nadzorom policijskih uradnikov. Dejstvo, da tožnik ni izvršil nikakršnih kaznivih dejanj, pa potrjuje tudi pismo direktorja Human Rights Watch inc. Tožena stranka ni upoštevala navedenega dokaza tožnika. Tožnik je državo zapustil, ker ga je policijski preiskovalec opozoril, da ima ukaz, da ga zaprejo in da ga imajo tako dolgo zaprtega, dokler ne bo priznal krivde. Tožnik ni imel razloga, da temu ne bi verjel. Tožnik se je bal predati FSB in policiji tudi zaradi svojega zdravstvenega stanja, ... V zaporu pa ne bi dolgo preživel brez obveznega vsakodnevnega jemanja štirih zdravil. V nadaljevanju pripravljalne vloge tožnik posreduje nekatere članke, kjer je govora o čistkah v B. vladi, o stanju človekovih pravic v Rusiji, o tem, kako lahko zagovorniki človekovih pravic postanejo storilci kaznivih dejanj ipd.

10. Tožba ni utemeljena.

11. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zaradi česar je odločbo tudi podrobneje povzelo v obrazložitvi te sodbe. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je v Ruski federaciji vzpostavljena oblast, ki lahko državljane učinkovito zaščiti pred preganjanjem s strani vahabitov in da kazenski postopek, v katerem je bil tožnik preiskovan, ne pomeni preganjanja, da tožnik ni bil nikoli deležen nasilja s strani preiskovalnih organov, da svoje pravice lahko varuje pred sodišči in da tudi dejstvo, da je zoper njega izdana federalna tiralica in da je obtožen kaznivega dejanja prejemanja denarja, ni preganjanje, saj je izdana tiralica, enako kot v Republiki Sloveniji, le posledica dejstva, da tožnik kot obdolženec ni dosegljiv organom pregona. Pravilno je bilo ugotovljeno, da kazen, na katero bi lahko bil tožnik obsojen, ni posledica nezakonitega, arbitrarnega, politično ali kako drugače pogojenega postopka in ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite in prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.

12. Eden od tožbenih očitkov je tudi ta, da se tožena stranka ni opredelila do navedb tožnika o preganjanju iz razloga pripadnosti določeni etnični skupini, določeni veroizpovedi in še posebej političnemu prepričanju. Sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka do tega opredelila. Navedla je, da tožnik trdi, da je bil preganjan s strani vahabitov, v zvezi s tem je tudi ugotovila, da je vlada tožniku dodelila zaščiteno vozilo proti strelom in proti eksplozivom in je prišla do zaključka, da tožnik ni izkazal, da mu država pred temi grožnjami ni sposobna nuditi zaščite. Prav tako se je tožena stranka opredelila do navedb o tem, da naj bi bil tožnik preganjan s strani zvezne varnostne službe, saj iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožena stranka zavzela stališče, da poteka zoper tožnika kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja neupravičenega sprejema denarja, kar pa je kaznivo tudi v drugih državah in kazenski postopek sam po sebi še ne pomeni preganjanja v smislu ZMZ-1. Tožena stranka se torej glede tega ni postavila na stališče, da naj bi kazenski postopek zoper tožnika potekal zaradi njegovega političnega prepričanja in je to svoje stališče tudi obrazložila. Tožena stranka ni prezrla tožnikovih navedb, da naj bi bilo njegovo ravnanje v nasprotju z interesi Moskve in skrajnih militantnih skupin, le postavila se je na stališče, da tisto, kar tožnik pojmuje kot preganjanje (kazenski postopek zoper njega) ni preganjanje iz političnih razlogov. Natančno je obrazložila, zakaj ne dvomi v korektnost ruskega pravosodnega sistema in to utemeljila s tem, da je Ruska federacija članica Sveta Evropa, da je ratificirala Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP), da je zoper njene sodbe dopustna pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice. Po mnenju sodišča ni razloga, zakaj naj bi kazenski postopki v Republiki B. potekali drugače (kot navaja tožnik v tožbi), kot pa v drugih delih Ruske federacije. Tožnik sicer v tožbi zatrjuje, da je kazenski postopek zoper njega posledica nezakonitega, arbitrarnega in politično pogojenega postopka zoper njega. Takim navedbam po mnenju sodišča ni mogoče slediti. Če so tožnikove navedbe resnične, bi to pomenilo, da je tožnik nedolžen, vendar morajo o tem odločiti pristojni pravosodni organi. Skladno z drugim odstavkom 6. člena EKČP, ki jo je ratificirala tudi Ruska federacija, velja v kazenskem postopku domneva nedolžnosti. Pravosodni organi pa niso niti imeli možnosti, da bi o tem odločali, saj tožniku obtožnica ni bila vročena, ker je prej zapustil izvorno državo. Tožena stranka pa je utemeljila svoje trditve, zakaj je po njenem mnenju Ruska federacija pravna država. Tožena stranka je tudi obrazložila, zakaj meni, da je izvorna država tožniku sposobna nuditi zaščito, saj je pojasnila, da je tožnik dobil zaščito, ko je bil po njegovih navedbah ogrožen s strani vahabitov.

13. Nadalje tožnik zatrjuje, da tožena stranka napačno zaključuje, da grožnje od vahabitov ne pomenijo preganjanja. S temi trditvami se sodišče ne strinja, saj grožnje nedržavnega subjekta lahko pomenijo preganjanje v smislu ZMZ-1 le v primeru, če prosilcu izvorna država ni sposobna ali noče nuditi zaščite. Tožena stranka pa je v odločbi obrazložila, da je bil tožnik deležen zaščite. Ne glede na navedeno pa je tožnik v pripravljalni vlogi sam navedel, da je zaprosil za mednarodno zaščito zaradi nadlegovanja s strani FBS in policije in ne s strani vahabitov (stran 2 pripravljalne vloge). Ne drži tudi tožbena navedba, da se tožena stranka ni opredelila do dokazov tožeče stranke. Tožena stranka je te dokaze povzela, vendar je na strani 22 odločbe zavzela stališče, da „prosilčeve izjave, priložena dokazila in informacije izkazujejo, da je država prosilcu sposobna nuditi ustrezno zaščito in da lahko prosilec računa na zaščito države, drugih ustreznih organov in pravosodnega sistema“. V nadaljevanju podrobno in natančno pojasnjuje, zakaj meni, da kazenski postopek, v katerem je tožnik preiskovan, ne pomeni preganjanja.

14. V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, pa sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni zavrnila prošnje iz razloga, ker naj ne bi vložil prošnje dovolj hitro.

15. V zvezi s trditvijo, da delovanje tožnika v Rusiji predstavlja določeno politično prepričanje, povezano z etnično raznolikim okoljem, pa sodišče meni, da glede na to, da je imel tožnik funkcijo v bivši vladi Republike B., je to sicer res politična funkcija, vendar pa sodišče ne more slediti tožnikovim navedbam, da naj bi bil kazenski postopek sprožen zaradi njegovega političnega prepričanja. V kolikor držijo tožnikove navedbe o tem, da je kazenski postopek neupravičen, bo o tem presodilo sodišče, tožnik pa niti ni dal možnosti pravosodnim organom, da bi o tem odločali, ker je že prej zapustil izvorno državo. Sodišče se tudi ne strinja s tem, da naj bi se dogajalo psihično nasilje s strani policije in morebitnih sodnih organov, saj kazenski postopek sam po sebi, če poteka zakonito, ne predstavlja nasilja.

16. Tožnik v povezavi s svojim primerom v tožbi omenja tudi članke o ravnanju FBS z opozicijskimi novinarji. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da se tožniku očita dejanje, ki je kaznivo v vseh državah, torej da naj bi neupravičeno prejel denar, tako dejanje pa ni politične narave. Kolikor pa je bilo to dejanje tudi res storjeno ali ne, pa bi moralo presoditi sodišče. Če tožena stranka ni ugotovila povezave med političnim delovanjem tožnika in omenjenim predkazenskim postopkom, to še ne pomeni, da je to v nasprotju s pravili postopka, saj je v obrazložitvi odločbe tožena stranka dovolj natančno obrazložila, zakaj meni, da ni mogoče dvomiti v korektnost ruskega pravosodnega sistema.

17. Tožnik v pripravljalni vlogi tudi očita toženi stranki, da ni upoštevala pismo Human Rights Watch inc. Tožena stranka se je v obrazložitvi odločbe do tega pisma opredelila na strani 9 odločbe, ko je ugotovila, da to pismo niti ni ožigosano, da ovojnica pisma ne vsebuje nobenega naslova in nima niti poštne znamke. S tem v zvezi toženi stranki ni jasno, kako naj bi pismo prišlo iz Združenih držav Amerike (kar zatrjuje tožnik) brez poštne znamke in brez naslova. Sodišče ugotavlja, da se prevod tega pisma nahaja tudi v upravnem spisu, v pismu pa je priporočilo, naj se tožniku prizna mednarodna zaščita. V tem pismu avtorica izraža svoje videnje na tožnikovo zadevo, tožena stranka pa v skladu z načelom proste presoje dokazov ni vezana, da sledi temu dokazu. Kot izhaja iz 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku presodi o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanja v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

18. Tožnik v tožbi tudi zatrjuje, da je zapustil državo, ker ga je policijski preiskovalec po telefonu opozoril, da ima ukaz, da ga zaprejo in ga imajo tako dolgo zaprtega, dokler ne prizna svoje krivde in na njihov ukaz ovadi ostale sodelavce. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je pri podaji prošnje tožnik izjavil, da je dan po tem, ko je bil na zaslišanju, dobil klic od preiskovalca, ki mu je dejal, naj se vrne v prostore FSB, ker mu bodo vročili obtožbo in da so mu rekli, da če ne bo prišel, da bo razpisana federalna tiralica (stran 8 prošnje).

19. Tožnik v pripravljalni vlogi tudi omenja svoje zdravstveno stanje in da v zaporu ne bi preživel brez obveznega vsakodnevnega jemanja zdravil. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da tožnik sploh ni bil obsojen in da bi to vprašanje bilo relevantno šele v primeru, če bi bil obsojen na nepogojno zaporno kazen, pa tudi če bi se to zgodilo, tožnik ni predložil dokazov, da v ruskih zaporih ni ustrezne zdravstvene oskrbe.

20. V pripravljalni vlogi se tožnik sklicuje tudi na razne članke, ki pa so neupoštevni, ker vsi predstavljajo nedopustno tožbeno novoto, saj so datirani iz leta 2018, medtem ko je bila odločba izdana 27. 11. 2017, zato sodišče teh dokazov ne more upoštevati. Skladno z 52. členom ZUS-1 se namreč lahko nova dejstva in novi dokazi upoštevajo le, če so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta.

21. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 22. Tožnik je v tožbi kot dokaz predlagal tudi po potrebi svoje lastno zaslišanje, s čimer je smiselno predlagal razpis glavne obravnave. ZUS-1 v 59. členu sodišču daje pravico, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave, če do zato podani zakonski pogoji iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1. V konkretnem primeru sodišče meni, da so podani razlogi iz 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 za to, da se glavna obravnava ne opravi. Sodišče namreč sme odločiti brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. V konkretnem primeru je bil tožnik že zaslišan v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot tudi na osebnem razgovoru, zato je sodišče presodilo, da še tretje zaslišanje, tokrat pred sodiščem, ni potrebno, saj je bilo zaslišanje pri toženi stranki dovolj temeljito.