Jedro

Sodišče mora izvesti predlagani dokaz, če je pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja (pravno relevanten) in je izkazana verjetnost, da bi njegova izvedba lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo K 96/2003 obsojenega F.V. spoznalo za krivega pod točko 1 za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po prvem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in pod točko 2 za nadaljevano kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po prvem odstavku 183. člena KZ. Določilo mu je posamični kazni 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora ter 4 (štiri) leta zapora in mu po določbah o steku izreklo enotno kazen 5 (pet) let zapora, v katero je vštelo čas prebit v pridržanju. Višje sodišče v Ljubljani je z odločbo I Kp 469/2008 delno ugodilo zagovornikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v odločbah o krivdi in kazni za dejanje pod točko 1 ter v odločbi o enotni kazni, ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo K 64/2008 iz razloga po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po prvem odstavku 183. člena KZ.

2. Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter Vrhovnemu sodišču predlagal, naj sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve, ki jih zatrjuje zagovornik, niso podane, zahteva pa je vložena tudi iz razlogov, ki niso dovoljeni, to je, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. O odgovoru državnega tožilca se je zagovornik pisno izjavil. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP z navedbami, da je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo obsojenčev dokazni predlog, da je potrebno angažirati izvedenca, ki naj oceni, ali je sposoben spremljati glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče pa je napačno presodilo, da je sodišče prve stopnje dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Poudarja, da sodišče ni upoštevalo okoliščin, ki so nastale pri obsojencu, potem ko je bilo zanj izdelano izvedensko mnenje izvedenca psihiatra in ko je bil izvedenec tudi zaslišan na glavni obravnavi, saj je obsojenec dvakrat poskušal storiti samomor in citira navedbe iz izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra, da obsojenčevo obnašanje ni njegova zavestna simulacija, ampak nekakšen obrambni mehanizem. Če za posamezne obravnave velja, da je bil sposoben spremljati postopek in na njih sodelovati, tega zanesljivo ni mogoče trditi za celoten postopek. Sodišče prve stopnje je tako na glavni obravnavi prekršilo pravico do obrambe, kar je vplivalo na zakonitost sodbe.

8. Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, v popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Navedenega ustavnega jamstva pa ni mogoče razlagati tako, da mora biti obdolžencu vedno omogočeno izvajanje dokazov, ki jih predlaga in za katere meni, da so mu v korist. Po ustaljeni ustavnosodni presoji (npr. odločba Ustavnega sodišča Up 34/93 z dne 8.6.1995) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. To mora storiti tedaj, kadar je predlagan dokaz pravno relevanten, to je, pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja in s katerim je izkazana verjetnost, da bi njegova izvedba lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču ni potrebno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza pa mora obramba utemeljiti tudi s potrebno stopnjo verjetnosti. Zagovornik se ne strinja z razlogi sodišč prve in druge stopnje, da izvedba predlaganega dokaza ni bila potrebna in da obramba tudi ni izkazala verjetnosti, da bi izvedba tega dokaza lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišči prve in druge stopnje sta v sodbah ocenili, da izvedba dokaza ni materialnopravno relevantna in da predlagatelj njegove izvedbe tudi ni utemeljil s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče je postopku zaradi ugotovitve, ali je obsojenec sposoben spremljati glavno obravnavo, angažiralo izvedenca psihiatra. Ocenjeno je bilo, da je izvedensko mnenje popolno, strokovno in zanesljivo, zaradi česar ga je sodišče tudi sprejelo. Ugotovljeno je tudi bilo, da je obsojenec na glavnih obravnavah sam izvajal svojo materialno obrambo, ko se je aktivno vključil v postopek, postavljal vprašanja in podajal dokazne predloge. Na podlagi teh ugotovitev, presoje izvedenskega mnenja in obsojenčevega ravnanja tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, je presoja, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla privesti do drugačne ugotovitve dejanskega stanja, razumna in pravilna. Utemeljeni so argumenti obeh sodišč (stran 4 in 5 sodbe sodišča prve stopnje in stran 3 sodbe sodišča druge stopnje), da dokaza ni potrebno izvesti, ker ni odločilen in je očitno, da ne more biti uspešen.

9. Z ostalimi navedbami v zahtevi, v katerih zagovornik zatrjuje, da uveljavlja razloga iz 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP (kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), kršitev zakona, na katere se sklicuje ne obrazlaga. Z navedbami, da so v pravnomočni sodbi napačno ocenjeni dokazni, da sta priči J. in B. svoji izpovedbi v postopku večkrat spreminjali, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da je izpovedba oškodovanke J., verodostojna, da ni bilo razmerja med oškodovanko in obsojencem, saj je oškodovanka imela drugega partnerja, da so napačno presojeni tudi materialni dokazi, to je, rezultati DNK analize in da ni izkazan niti element očitanega kaznivega dejanja, obstoj očitnega nesorazmerja med zrelostjo storilca in žrtve in zato dejanje ni kaznivo dejanje, zagovornik izraža le pomisleke, da odločilna dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, kar je bilo že pojasnjeno.

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločba o stroških postopka temelji na 98.a členu v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Kot je razvidno iz sodbe sodišča prve stopnje je obsojenec na prestajanju daljše zaporne kazni, premoženja nima in mora skrbeti za dva mladoletna otroka. S plačilom stroškov postopka bi lahko bilo ogroženo vzdrževanje oseb, ki jih je obsojenec dolžan vzdrževati.