Jedro

Pritožbo kot pravno sredstvo je mogoče vložiti le zoper odločbo ali sklep, torej zoper konkretni upravni akt. Zoper ravnanje organa oziroma pooblaščene osebe organa pritožbe kot pravnega sredstva po določbah ZUP ni mogoče vložiti. V zvezi s postopanjem organa tekom upravnega postopka imajo stranke na voljo druga pravna sredstva oziroma lahko nezakonitosti pri delu organa izpodbijajo v pritožbi zoper odločbo, izdano v konkretni upravni stvari.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Postopek po tožbi tožnikov C.C. in D.D. se ustavi.

3. Zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je glavna inšpektorica Inšpektorata RS za okolje in prostor zavrgla pritožbe tožnikov zoper ravnanje inšpektorjev Zdravstvenega inšpektorata RS (ZIRS) in Inšpektorata RS za okolje in prostor (IRSOP). Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 0612-306/2007-16 z dne 1. 12. 2008. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa glavna inšpektorica navaja, da so tožniki dne 4. 8. 2008 vložili pritožbo, v kateri so navedli, da jo podajajo zoper odločanje vpletenih inšpektoratov zaradi medsebojnega odstopanja njihovih pritožb in prijav zaradi neizvršitve pravnomočne odločbe ZIRS z dne 24. 9. 1992. Ker iz pritožbe ni bilo mogoče razbrati, ali gre za pritožbo ali kakšno drugo vlogo glede ravnanja inšpektoratov, je inšpektorica od pritožnikov zahtevala dopolnitev vloge in sicer, da navedejo številko in datum akta, zoper katerega vlagajo pritožbo, ali da svojo vlogo ustrezno prekvalificirajo. V dopolnitvi z dne 14. 9. 2008 so pritožniki navedli, da so vsi potrebni podatki navedeni v pritožbi z dne 4. 8. 2008, ki jo naj inšpektorat vsebinsko preuči. V skladu z določbo 229. člena ZUP ima stranka pravico do pritožbe zoper konkretni upravni akt, to je odločbo ali sklep. Ne more pa vložiti pritožbe zoper posamezno ravnanje ali dejanje upravnega organa. Nepravilno ravnanje organa v okviru posameznega postopka lahko stranka uveljavlja le v pritožbi zoper končno odločbo, ne more pa vložiti pritožbe zgolj zoper ravnanje samo. Pritožniki pa se pritožujejo zoper IRSOP, ker s strani ZIRS sprejema v reševanje njihove prijave v zvezi s hrupom in emisijami, torej se pritožujejo zoper dejanje sprejemanja vlog in ne zoper konkretni upravni akt. Ker takšna pritožba ni dovoljena, jo je pristojna inšpektorica zavrgla. Navedena odločitev je tudi po ugotovitvi tožene stranke pravilna in zakonita.

Tožniki v obširni tožbi navajajo, da tožbo vlagajo zaradi kršitev materialnih predpisov, bistvene kršitve pravil upravnega postopka ter nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz vsebine tožbenih navedb izhaja, da tožniki vztrajajo pri izvršitvi zakonite in pravnomočne odločbe ZIRS št. 072-02/92-27 z dne 24. 9. 1992, s katero je bilo odločeno v njihovo korist o emisijah zdravju škodljivega hrupa, vibracij in plinov iz A. d.o.o. Ker navedena odločba do sedaj ni bila izvršena, se torej pred ZIRS vodi nedokončan upravni postopek, v katerem je bilo odločeno o njihovih pravicah. IRSOP v isti zadevi ne more začeti novega postopka glede istih emisij, zato bi moral s strani ZIRS odstopljene pritožbe in prijave glede emisij vrniti nazaj ZIRS, ne pa jih spravljati oziroma jih zaklepati v svoje omare. Tožniki so svojo pritožbo z dne 4. 8. 2008 podali zaradi kršitev določil četrtega in petega odstavka 18. člena, prvega odstavka 21. člena in drugega odstavka 22. člena ZUP v zvezi s postopkom, ki se vodi že od leta 1991 dalje. Menijo, da je ZIRS dolžan to zadevo sam rešiti, ne pa jo odstopati IRSOP. Predlagajo, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in odločbo tožene stranke ter da zagotovi izvršitev neizvršene odločbe ZIRS z dne 24. 9. 1992. Prav tako predlagajo,da jih sodišče oprosti plačila sodnih taks, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih svoje odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov spisa je razvidno, da so tožniki dne 4. 8. 2008 na Inšpektorat RS za okolje in prostor vložili vlogo, ki so jo naslovili kot pritožbo zoper odločanje vpletenih inšpektoratov zaradi odstopanja njihovih vlog ter s tem onemogočanje izvršitve odločbe zdravstvenega inšpektorata z dne 24. 9. 1992. Tudi po mnenju sodišča je bila navedena vloga nepopolna, zato je inšpekcijski organ utemeljeno pozval tožnike, da vlogo dopolnijo z navedbo odločbe ter imenom organa, ki jo je izdal. V sistemu splošnega upravnega postopka je pritožba redno pravno sredstvo, s katerim je mogoče izpodbijati zakonitost na prvi stopnji izdanega konkretnega upravnega akta. Predmet pritožbe je tako lahko odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku na prvi stopnji, v kateri je bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika v konkretni upravni stvari (člen 229 Zakona o splošnem upravnem postopku, Ur. list RS, št. 22/2005-UPB1, ZUP). Po določbi 258. člena ZUP je dovoljena tudi pritožba zoper sklep, vendar samo takrat, kadar je z zakonom izrecno tako določeno. V skladu z navedenima določbama je torej mogoče vložiti pritožbo kot pravno sredstvo le zoper odločbo ali sklep, torej zoper konkretni upravni akt. Po določbi 238. člena ZUP pa mora stranka v pritožbi navesti odločbo, ki jo izpodbija, njeno številko in datum, ter ime organa, ki jo je izdal. Na podlagi navedenega je torej zaključiti, da zoper ravnanje organa oziroma pooblaščene osebe organa pritožbe kot pravnega sredstva po določbah ZUP ni mogoče vložiti. V zvezi s postopanjem organa tekom upravnega postopka imajo namreč stranke druga pravna sredstva oziroma lahko nezakonitosti pri delu organa izpodbijajo v pritožbi zoper končno odločbo izdano v konkretni upravni stvari.

Formalni pogoj za obravnavanje pritožbe je njena dovoljenost oziroma dopustnost po pravilih upravnega postopka. Če ta pogoj ni izpolnjen, pritožbeni organ ne more meritorno reševati zadeve in odločati o utemeljenosti pritožbe, temveč mora pritožbo zavreči. Na dovoljenost pritožbe pa mora po uradni dolžnosti paziti že organ prve stopnje (prvi odstavek 240. člena ZUP). Če pritožba ni dovoljena, jo mora organ prve stopnje zavreči, ne da bi se sploh spuščal v presojo njene opravičenosti oziroma utemeljenosti (drugi odstavek 240. člena ZUP). Glede na navedeno, je tudi po presoji sodišča prvostopni organ ravnal pravilno, ko je pritožbo tožnikov kot nedovoljeno zavrgel. Za odločitev v tem upravnem sporu pa so brezpredmetni ugovori tožnikov, ki se nanašajo na njihovo nestrinjanje z odstopanjem njihovih vlog s strani zdravstvenega inšpektorata inšpektoratu za okolje in prostor, ker menijo, da je za reševanje njihovih prijav glede emisij pristojen zdravstveni inšpektorat. Navedeno problematiko je v več zadevah že obravnavalo to sodišče (med drugim v zadevah opr. št. U 178/2008, U 362/2007), v katerih je tožbe tožnikov glede nepristojnosti inšpektorata za okolje in prostor v zvezi s spornimi emisijami zavrnilo. O vprašanju odstopanja vlog med zdravstvenim inšpektorjem in inšpektorjem za okolje in prostor je torej bilo že upravnem postopku, kakor tudi v upravnem sporu presojano in tudi pravnomočno odločeno.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je tožba tožnika B.B. neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1).

K 2. točki izreka: Tožbo v tem upravnem sporu sta vložila tudi tožnika C.C. in D.D. Vsi tožniki so ob vložitvi tožbe zaprosili za oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče je s sklepom opr. št. II U 20/2009-3 z dne 20. 2. 2009, ki je postal pravnomočen dne 11. 5. 2009, tožnika B.B. oprostilo plačila taks, predlogu tožnikov C.C. in D.D. pa ni ugodilo. Imenovana sta zato bila dolžna v skladu z določbo 14. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/2008, ZST-1) plačati sodno takso, saj taksna oprostitev, ki se nanaša na B.B., ne velja za njiju. Sodišče je zato v skladu s 34. členom ZST-1 izdano plačilni nalog, ki sta ga tožnika prejela dne 21. 5. 2009. V plačilnem nalogu ju je pozvalo, da v roku 15 dni od prejema naloga nerazdelno plačata sodno takso v znesku 148,00 EUR, sicer bo štelo, da sta tožbo umaknila. Zoper plačilni nalog sta tožnika vložila ugovor, ki pa ga je sodišče s sklepom opr. št. II U 20/2009-16 z dne 22. 7.2009 zavrnilo. Navedeni sklep je bil tožnikoma vročen dne 18. 8. 2009. Tretji odstavek 105. a člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – UPB, ZPP), ki se v zvezi z 22. členom ZUS-1 smiselno uporablja v upravnem sporu, določa, da se v primeru, če sodna taksa v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo, šteje, da je vloga umaknjena. Plačilo sodne takse za tožbo je torej procesna predpostavka za obravnavanje tožbe. Ker tožnika v postavljenem roku, niti v roku določenem v sklepu o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog, sodne takse za tožbo nista plačala, prav tako niso podani pogoji za njuno oprostitev, je sodišče štelo, da sta tožbo umaknila, zato je postopek po njunih tožbah na podlagi prvega odstavka 34. člena ZUS-1 s sklepom ustavilo.

K 3. točki izreka: Tožniki so v tožbi tudi zahtevali povrnitev stroškov postopka v skladu s Pravilnikom, ki določa povrnitev stroškov tožnikov v upravnem sporu. Po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 v primeru, ko sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, zato je sodišče njihov predlog za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.

O vlogi tožnikov za taksno oprostitev pa je sodišče že odločilo s posebnim sklepom opr. št. II U 20/2009-3 z dne 20. 2. 2009, ki je postal pravnomočen dne 11. 5. 2009.