Jedro

Morebiten posel oziroma dogovor, s katerim bi stečajni upravitelj stečajnega dolžnika toženki dovolil uporabo stvari v stečajni masi, bi namreč moralo odobriti stečajno sodišče z izdajo sklepa o upravljanju stečajne mase.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v roku 8 dni od prejema sodbe nepremičnine, natančneje opredeljene v izreku sodbe, izprazniti in jih proste oseb ter lastnih stvari z vsemi sestavinami te nepremičnine, ki so podrobno opredeljene v izreku sodbe, izročiti tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici). Sklenilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 5.415,34 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje, od prvega dne po preteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do plačila.

Na podlagi predloga tožnice je sodišče prve stopnje dne 15. 9. 2023 izdalo sklep o popravi napake, saj je ugotovilo, da je v izreku sodbe prišlo do očitne pisne pomote v črkovanju firme tožnice (328. člen ZPP).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je predmetne nepremičnine že dlje časa uporabljala in da je imela s prejšnjim lastnikom nepremičnin družbo A. d.o.o. - v stečaju sklenjen dogovor, da lahko stavbo neodplačno uporablja, v zameno pa stavbo tekoče vzdržuje ter plačuje tekoče stroške, ki nastanejo z njeno uporabo. Z nakupom nepremičnin v stečajnem postopku je tožnica vstopila v veljavno pogodbeno razmerje, ki ga je imela toženka z družbo A. d.o.o. - v stečaju. Tožnica pri tem ni zahtevala izpraznitve nepremičnin v zakonskem določenem roku, zato se je najemno razmerje v skladu z zakonom spremenilo v razmerje za nedoločen čas. Navedeno bi lahko potrdili predlagani priči B. B. in C. C., čigar zaslišanje je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zatrjuje, da je lastnik kotlovnice s centralno pečjo kot tudi drugih premičnin, ki so navedene v izreku sodbe, tretja oseba. Opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je zmotno odločilo, da se morajo tožnici izročiti tudi premičnine, ki se nahajajo v predmetnih nepremičninah. Izpodbijana sodba v izreku tudi ni sklepčna, ker so premičnine, ki bi jih naj izročila toženka tožnici, navedene zgolj primeroma. Končno zatrjuje, da ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženki naložilo, da mora predmetne nepremičnine tožnici izročiti v 8 dneh, saj ni mogoče izvršiti sodbe pred njeno pravnomočnostjo. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo toženke. Pritožbena izvajanja prereka in predlaga zavrnitev pritožbe ter zahteva povrnitev stroškov, ki jih je z neutemeljeno pritožbo povzročila toženka. Skupaj z odgovorom na pritožbo je podala tudi predlog za izdajo sklepa o popravi s trditvami, da je v izreku sodbe pri črkovanju firme tožnice prišlo do očitne pisne pomote sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala izpraznitev in izročitev predmetnih nepremičnin, ki jih je kupila v stečajnem postopku nad družbo A. d.o.o. - v stečaju. Ugotovilo je, da toženka zaseda predmetne nepremičnine brez pravne podlage, zato jih je dolžna izročiti tožnici skupaj s sestavinami, ki jih je povzelo v izreku izpodbijane sodbe.

6. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona), tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje toženka in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje, ki zajema vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva, na tej podlagi pa sprejelo zaključke, ki temeljijo na pravilni uporabi materialnega prava. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se sodišče druge stopnje sklicuje na obširne in argumentirano podane razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa odgovarja zgolj na pritožbena izvajanja:

7. Toženka v predmetnem sporu neutemeljeno vztraja pri materialno pravnem stališču, da razpolaga s pravno podlago, na podlagi katere je upravičena do uporabe nepremičnin v lasti tožnice. Pravno podlago utemeljuje s trditvami, da naj bi s stečajnim upraviteljem družbe A. d.o.o. - v stečaju sklenila dogovor, da lahko nepremičnine neodplačno uporablja. Po prepričanju sodišča druge stopnje je takšno zatrjevanje toženke nesklepčno in nima podlage v materialnem pravu.1 Morebiten posel oziroma dogovor, s katerim bi stečajni upravitelj stečajnega dolžnika toženki dovolil uporabo stvari v stečajni masi, bi namreč moralo odobriti stečajno sodišče z izdajo sklepa o upravljanju stečajne mase (1. točka prvega odstavka 322. člena v zvezi z drugim odstavkom 322. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Ob dejstvu, da toženka v postopku ni niti trdila, da bi bil takšen sklep stečajnega sodišča izdan, zatrjevani dogovor toženke o uporabi nepremičnin v stečajnem postopku družbe A. d.o.o. - v stečaju ne bi imel pravnega učinka (četrti odstavek 322. člena ZFPPIPP). Posel, ki nima pravnega učinka, pa ne more ustvarjati nobene obveznosti za kupca premoženja stečajnega dolžnika, torej tožnico. Tožnica tako ni mogla vstopiti v pogodbeno (pravno) razmerje med toženko in družbo A. d.o.o. - v stečaju, saj zanj ni bilo nobene pravne podlage. Iz tega razloga tudi ni moglo pravno veljavno obstajati nobeno najemno razmerje za določen čas med toženko in družbo A. d.o.o. - v stečaju, na katerega se sklicuje toženka v pritožbi, zaradi česar je zmotno pravno naziranje pritožbe, da se je zaradi neaktivnosti tožnice po tem, ko je v stečajnem postopku kupila predmetne nepremičnine, le-to spremenilo v najemno razmerje za nedoločen čas. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje v tej zvezi tudi pravilno zavrnilo dokazna predloga toženka po zaslišanju priče B. B. in C. C. in pri tem utemeljeno pojasnilo, da glede na temelj tožbenega zahtevka, predložena listinska dokazila s strani tožnice nudijo zadostno podlago za izdajo predmetne sodbe, saj je bilo dejansko stanje v celoti in popolnoma ugotovljeno (4. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Zatrjevanja pritožbe, da premičnine, opredeljene v izreku sodbe, niso sestavine predmetnih nepremičnine in da so nekatere od teh sestavin celo v lasti tretje osebe, predstavljajo pritožbeno novoto. Toženka namreč te trditve v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala. Glede na to, da toženka v pritožbi niti ne utemeljuje, zakaj te trditve ni podala pravočasno v postopku na prvi stopnji, gre za tako imenovano nedovoljeno pritožbeno novoto, katere utemeljenosti pritožbeno sodišče ne sme presojati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pri tem je še dodati, da toženka v pritožbi tudi ni utemeljila zatrjevanega lastništva sestavin s strani tretje osebe, saj ni navedla, kdo naj bi bil domnevni lastnik, kdaj je pridobil lastninsko pravico nad sestavinami in na kakšni pravni podlagi.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bile sestavine, ki jih mora toženka izročiti tožnici, v izreku navedene zgolj primeroma, zaradi česar izpodbijane sodbe ni mogoče izvršiti. Ugotoviti je, da je v I. točki izreka izpodbijane sodbe točno opredeljeno, kje se vtoževane sestavine nahajajo, prav tako pa je v njem določno po seznamu opredeljeno, katere sestavine mora toženka izročiti tožnici. Sodišče druge stopnje zaključuje, da je obveznost toženke v izreku izpodbijane sodbe določno opredeljena, zaradi česar je neutemeljena pritožbena graja o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje graji 8-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti toženke, ki jo pritožba utemeljuje s trditvami, da znaša rok za pritožbo 30 dni, pri čemer pa sodbe ni mogoče izvršiti pred njeno pravnomočnostjo. Ne glede na v izreku sodbe določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, izpodbijana sodba ne more postati izvršljiva pred pravnomočnostjo, saj sodna odločba postane izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti (prvi odstavek 19. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju). Sklicevanje pritožbe na vprašanje izvršljivosti izpodbijane sodbe je zato neutemeljeno, pri čemer sodišče druge stopnje pojasnjuje še, da bi toženka morala dolžini roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti nasprotovati v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki je odločilo v okviru postavljenega zahtevka (2. člen ZPP).2

11. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženka je s pritožbo v celoti propadla, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP), tožnica pa s svojim odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve na drugi stopnji (155. člena ZPP), zato tudi ona sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Nesklepčnost pomeni, da iz dejstev, ki so v njej navedena, četudi bi se vsa izkazala za resnična, ne bi izhajala utemeljenost zahtevka. Sama resničnost zatrjevanih dejstev in njeno dokazovanje na sklepčnost nima vpliva - tako tudi VSL Sodba II Cpg 663/2017 2 Tožnica je v tožbi v okviru trditev postavila 8 dnevni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti.