Jedro

Denarna socialna pomoč in otroški dodatek predstavljata temeljni socialni pravici, katerih namen je zagotavljanje minimalnih pogojev za dostojno življenje posameznika in njegove družine. Njuno bistvo ni zgolj v nominalni višini priznanega prejemka, temveč tudi v tem, da upravičencu omogoča samostojno razpolaganje s sredstvi na način, ki najbolj ustreza dejanskim potrebam družinskega življenja. Sprememba iz denarne oblike v izplačevanje v naravi pomeni vsebinsko omejitev te pravice, saj bistveno posega v možnost samoodločanja o porabi sredstev, namenjenih preživetju. Takšen poseg je lahko dopusten le pod pogoji, določenimi z zakonom, na podlagi zakonitega postopka in z izdajo obrazložene meritorne odločbe.

To, kar tožnik uveljavlja kot sodno varstvo njegovih pravic v tem postopku na podlagi 4. člena ZUS-1, je mogoče opredeliti kot "pravico", ki ima "civilni" značaj v smislu člena 6(1) EKČP. Gre namreč za spor, ki je resen in pristen in rezultat tega postopka je odločilen za pravico, glede katere tožnik uveljavlja določen zahtevek, ki tudi ni očitno neutemeljen glede na domače pravo, in pri tem ni treba, da gre za neko materialno pravico iz EKČP.

Zaradi pomanjkljive obrazložitve v obvestilih tožene stranke je bilo poseženo v pravico tožnika do učinkovitega pravnega sredstva, saj tožnik ni bil obveščen o vseh zakonitih razlogih za spremenjen način izplačevanja denarne socialne pomoči in otroškega dodatka, da bi se lahko učinkovito branil v upravnem sporu morebiti tudi po vsebinskih razlogih in ne samo zaradi kršitve poštenega postopka.

Izrek

I.Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je tožena stranka s tem, ko je tožniku izdala obvestili št. 1231-9684/2025-31909/7 in št. 1231-222/2025-31909/ z dne 24. 12. 2025, ne da bi obvestiloma sledili tudi izdaji upravnih odločb o spremembi načina izplačevanja denarne socialne pomoči in otroškega dodatka, kršila pravico tožnika do poštenega postopka iz prve alineje petega odstavka in šestega odstavka 14. člena in prve alineje prvega odstavka in drugega odstavka 15. člena Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti v zvezi z določilom prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

II.Tožena stranka je dolžna v roku 30 dni od prejema te sodbe tožniku izdati upravni odločbi, v katerih naj ugotovi obstoj ali neobstoj zakonskih pogojev za izplačevanje denarne socialne pomoči in otroškega dodatka v naravi oziroma v materialni obliki na podlagi pravnih določil iz prve točke izreka te sodbe.

III.Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi in se začasno uredi stanje tako, da mora tožena stranka do pravnomočnosti sodbe v tem upravnem sporu tožniku izplačevati denarno socialno pomoč in otroški dodatek na način, kot je to veljalo pred izdajo obvestil iz prve točke izreka te sodbe.

IV.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.V tožbi tožnik pravi, da vlaga tožbo zaradi ugotovitve posega v človekove pravice. Pravi, da je tožena stranka z obvestiloma z dne 24. 12. 2025 tožnika zgolj "obvestila", da se do ustrezne ureditve v zakonu, ki ureja socialno varstvene prejemke, ne glede na 38. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarP), upravičencu denarna socialna pomoč in otroški dodatek tri mesece izplačujeta v naravi pod pogoji, ki so določeni v petem odstavku 14. člena Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (ZNUZJV). Omenja še 39. člen ZSVarP in prvi odstavek 15. člena ZNUZJV. Izplačevanje v naravi se nanaša na obdobje od 1. 1. 2026 do 31. 3. 2026.

2.Pod točko II. tožbe tožnik pravi, da na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 odloča v upravnem sporu sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po prepričanju tožnika mu je bilo z ravnanjem tožene stranke poseženo v človekove pravice.

3.Denarna socialna pomoč in otroški dodatek predstavljata temeljni socialni pravici, katerih namen je zagotavljanje minimalnih pogojev za dostojno življenje posameznika in njegove družine. Njuno bistvo ni zgolj v nominalni višini priznanega prejemka, temveč tudi v tem, da upravičencu omogoča samostojno razpolaganje s sredstvi na način, ki najbolj ustreza dejanskim potrebam družinskega življenja. Sprememba iz denarne oblike v izplačevanje v naravi pomeni vsebinsko omejitev te pravice, saj bistveno posega v možnost samoodločanja o porabi sredstev, namenjenih preživetju. Takšen poseg je lahko dopusten le pod pogoji, določenimi z zakonom, na podlagi zakonitega postopka in z izdajo obrazložene meritorne odločbe.

4.Obvestili, ki ju je izdala toženka, nista upravna akta, in zato ne moreta imeti pravnih učinkov, ki jih ima upravna odločba. O pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika na področju upravnega prava se lahko odloča le v upravnem postopku, katerega rezultat je meritorna odločba, izdana v zakonitem postopku. Najmanj, kar mora biti upravičencu zagotovljeno, je odločanje v poštenem postopku, v katerem ima možnost izjave, pravico do pravnega sredstva in kasneje tudi sodno varstvo. V konkretnem primeru je tožena stranka posegla v pravico tožnika izplačevanja denarne socialne pomoči in otroškega dodatka v denarju zgolj z obvestilom. Pred spremembo načina izplačevanja denarne socialne pomoči in otroškega dodatka ni bil voden nikakršen ugotovitveni postopek. Posledično je z dejanjem tožene stranke prišlo do kršitve pravice tožnika do odločanja v poštenem postopku in kršitve načela zakonitosti. Ker gre za poseg v že priznano socialno pravico, bi morala tožena stranka presoditi relevantna dejstva, nato pa izdati odločbo, s katero bi se ugotovil obstoj zakonskih pogojev za spremembo narave denarne socialne pomoči in otroškega dodatka ter tožniku po izdaji odločbe omogočiti učinkovito pravno varstvo še pred njeno izvršitvijo.

5.Ravnanje tožene stranke je nezakonito tudi zato, ker temelji izključno na dejstvu uvedbe prekrškovnega postopka, pri čemer ta v času izdaje obvestila sploh še ni bil pravnomočno zaključen. Tožena stranka je s tem prejudicirala zadevo, torej v naprej sklepala o pravnomočnem obstoju kršitve, tožnika pa obravnavala, kot da je odgovoren za očitano ravnanje, ne da bi se ta imel možnost sploh uspešno braniti. Takšno arbitrarno, prejudicialno ravnanje v celoti krši tožnikovo domnevo nedolžnosti, saj se ga sankcionira še pred pravnomočno ugotovitvijo njegove odgovornosti in posledično pomeni hudo kršitev te temeljne pravice na področju kaznovalnega prava.

6.Uporaba petega odstavka 14. člena ZNUZJV oziroma prvega odstavka 15. člena ZNUZJV na način, da se denarna socialna pomoč in otroški dodatek ob določenih pogojih avtomatično izplačujeta v naravi, brez predhodnega zakonitega postopka, ki bi se zaključil z izdajo odločbe, je nesorazmerna in nezakonita. Takšno ravnanje državnih organov nasprotuje vsem postulatom pravne države, saj se o bistvenih socialnih pravicah posameznikov in njihovih družin odloča

ad hoc , brez individualizirane presoje in zagotovljenih procesnih jamstev.

7.Pri tem je posebej problematično, da zakon ne bi zahteval presoje sorazmernosti posega glede na konkretne življenjske okoliščine upravičenca. Ukrep izplačevanja denarne socialne pomoči in otroškega dodatka v naravi, ki se uporablja avtomatično in brez kakršnega koli zakonitega postopka, pomeni, da bi izvršilni organi opustili ustavno zahtevano tehtanje med javnim interesom in varstvom temeljnih pravic posameznika. Socialne pravice, ki bi morale zagotavljati stabilnost in varnost posameznika v socialno ranljivem položaju, se s tem spreminjajo v pogojne in nestabilne pravice, odvisne od arbitrarnih ravnanj organov oblasti.

8.Posebej je treba poudariti, da gre pri denarni socialni pomoči in otroškem dodatku za pravici, ki sta neposredno povezani z zagotavljanjem eksistence in človekovega dostojanstva. Zato mora biti vsak poseg vanju predmet stroge presoje skozi prizmo zakonskih norm. Zakonodajna ureditev, ki dopušča tako intenziven poseg brez izdaje zakonite odločbe, zoper katero je zagotovljeno pravno varstvo, presega dopustne meje zakonodajalčevega polja proste presoje in ustvarja protiustavno stanje, ki krši temeljna načela zakonitosti, sorazmernosti in varstva človekovega dostojanstva.

9.Pod točko III. tožbe se tožnik sklicuje na 32. člen ZUS-1, ki določa, da sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz navedenih razlogov predlaga tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

10.Tožnik na podlagi citiranih določb ZUS-1 predlaga, da sodišče do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu z začasno odredbo začasno uredi stanje glede spornega pravnega razmerja tako, da se toženi stranki prepove izvajanje izplačevanja denarne socialne pomoči in otroškega dodatka tožniku v naravi ter se ji naloži, da se denarna socialna pomoč in otroški dodatek tožniku do pravnomočne odločitve v tem postopku izplačujeta v denarni obliki, kot je bila tožniku priznana pred izdajo spornih obvestil.

11.Tožniku bi z nadaljnjim izvajanjem opisanega dejanja nastala težko popravljiva škoda. Denarna socialna pomoč in otroški dodatek predstavljata temeljni instrument zagotavljanja socialnega minimuma, zato poseg v način njunega izplačevanja neposredno vpliva na zmožnost tožnika, da po lastni volji zagotovi osnovne življenjske potrebe sebi in svoji družini. Izplačevanje socialne pomoči in otroškega dodatka v naravi bistveno omejuje razpolaganje s sredstvi, ki so namenjena preživetju, kar bi imelo za tožnika in njegovo družino neposredne posledice, saj bi mu onemogočalo, da bi samostojno in fleksibilno razpolagal s sredstvi za kritje osnovnih življenjskih potreb. Socialni minimum se v realnem življenju ne uresničuje zgolj z zagotavljanjem prehrane ali posameznih materialnih dobrin, temveč tudi s plačilom tekočih stroškov, kot so stroški bivanja, električne energije, ogrevanja, vode, komunalnih storitev, prevoza, šolskih in drugih dejavnosti otrok ter ostalih nujnih izdatkov, ki jih ni mogoče pokriti z materialno pomočjo v naravi.

12.Ker gre za trajajoče pravno razmerje, bi predviden režim predstavljal večmesečen poseg v tožnikove pravice. Tudi v primeru, če bi sodišče tej tožbi ugodilo in ugotovilo nezakonitost ravnanja tožene stranke, takšna odločitev ne bi mogla v celoti sanirati že nastalih posledic posega, saj izgubljene možnosti razpolaganja s sredstvi za preživetje ni mogoče retroaktivno učinkovito nadomestiti. Prav zaradi tega je začasna ureditev stanja nujna, da se prepreči nadaljnje nastajanje težko popravljive škode.

13.Tožnik hkrati verjetno izkazuje tudi utemeljenost tožbe. Sporno ravnanje tožene stranke temelji zgolj na obvestilu, ki ni upravni akt in ni bilo izdano v zakonitem postopku. Prav tako ni bilo predhodno ugotovljeno dejansko stanje, ki bi lahko utemeljevalo poseg v že priznano socialno pravico. Tožena stranka je brez izdaje meritorne odločbe in brez zagotovljenega pravnega sredstva enostransko spremenila način izplačevanja denarne socialne pomoči, kar predstavlja očiten poseg v pravico do socialne varnosti in pravico do poštenega postopka.

14.Predlagana začasna ureditev stanja je sorazmerna in ne posega v javno korist niti v pravice tožene stranke. Z izdajo predlagane začasne odredbe bi se zgolj zavaroval tožnikov pravni položaj, torej začasno ohranilo stanje, kakršno je obstajalo pred izdajo spornega obvestila, torej izplačevanje denarne socialne pomoči in otroškega dodatka v denarni obliki. V primeru, če bi se v nadaljnjem postopku izkazalo, da so zakonski pogoji za izplačevanje pomoči v naravi izpolnjeni, bo tožena stranka lahko po pravnomočni odločitvi sodišča ravnala skladno z obema obvestiloma, brez kakršnih koli nepopravljivih posledic za toženo stranko. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

15.Tožeča stranka predlaga, da naslovno sodišče izda naslednjo sodbo:

Republika Slovenija, ki jo zastopa Center za socialno delo A., Enota B., je z izdajo Obvestila o izplačevanju denarne socialne pomoči tri mesece v naravi, št. 1231-9684/2025-31909/7 z dne 24. 12. 2025, in Obvestila o izplačevanju otroškega dodatka tri mesece v materialni obliki, št. 1231-222/2025-31909/2, z dne 24. 12. 2025, posegla v človekovo pravico oziroma temeljno svoboščino, zlasti v pravico do socialne varnosti, domnevo nedolžnosti in pravico do poštenega postopka tožnika.

Republika Slovenija, ki jo zastopa Center za socialno delo A., Enota B., je v zvezi s spremembo načina izplačevanja denarne socialne pomoči in otroškega dodatka tožniku, dolžna v zakonitem postopku izdati upravno odločbo, v kateri ugotovi obstoj ali neobstoj zakonskih pogojev za izplačevanje denarne socialne pomoči in otroškega dodatka v naravi.

Tožena na stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku, ki ga določi sodišče.

16.V spornem obvestilu tožene stranke o spremembi izplačevanja denarne socialne pomoči tri mesece v naravi je navedeno, da se do ustrezne ureditve v zakonu, ki ureja socialno varstvene prejemke, ne glede na 38. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Uradni list RS, št. 61/10, 40/11, 14/13, 99/13, 90/15, 88/16, 31/18, 73/18, 196/21 -ZDOsk, 84/23-ZDOsk-1, 28/25 - odi. US, 36/25 in 90/25; v nadaljnjem besedilu: ZSVarP), v skladu s petim odstavkom 14. člena Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (Uradni list RS, št. 93/25; v nadaljnjem besedilu: ZNUZJV) upravičencu denarna socialna pomoč tri mesece izplačuje v naravi. Obvestilo omenja še šesti, osmi odstavek 14. člena ZNUZJV ter 39. člen ZSVarP. V nadaljevanju tega akta je navedeno: "Obveščamo vas, da je bil Center za socialno delo A. dne 8. 12. 2025 s strani Inšpektorata Republike Slovenije za šolstvo, Ministrstva za vzgojo in izobraževanje obveščen o uvedbi prekrškovnega postopka zoper upravičenca oziroma prejemnika denarne socialne pomoči C. C., ter D. D., ... po prvi alineji petega odstavka 14. člena ZNUZJV. Zaradi zgoraj navedenega bo Center za socialno delo A. v skladu z petim odstavkom 14. člena ZNJUZJV denarno socialno pomoč mesece izplačeval v naravi za obdobje od 01.01.2026 do 31.03.2026."

17.V spornem obvestilu tožene stranke o izplačevanju otroškega dodatka tri mesece v materialni obliki je navedeno, da ZNUZJV v prvem odstavku 15. člena določa, da se do ustrezne ureditve v zakonu, ki ureja družinske prejemke, ne glede na tretji odstavek 99. člena ZSDP-1 enemu od staršev ali drugi osebi, ki prejema prejemke v skladu z zakonom, ki ureja družinske prejemke, otroški dodatek tri mesece izplačuje v materialni obliki, v skladu z zakonom, ki ureja družinske prejemke. V obvestilu je omenjen tudi drugi odstavek 15. člena ZNUZJ. V zadnjih dveh odstavkih tega obvestila je navedeno naslednje: "Obveščamo vas, da je bil Center za socialno delo A. dne 08.12.2025 s strani Inšpektorata Republike Slovenije za šolstvo, Ministrstva za vzgojo in izobraževanje obveščen o uvedbi prekrškovnega postopka zoper prejemnika otroškega dodatka D. D., po prvi alineji drugega odstavka 15. člena ZNUZJV. Zaradi zgoraj navedenega bo Center za socialno delo A. skladno s prvim odstavkom 15. člena ZNJUZJV otroški dodatek tri mesece izplačeval v materialni obliki (izplačilo v obdobju od 01.01.2026 do 31.03.2026)."

18.V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da deluje na podlagi 14. in 15. člena ZNUZJV, katera sta zakonska podlaga za spremembo izplačila otroškega dodatka in denarne socialne pomoči v naravi za obdobje treh mesecev.

19.Predmetna tožba je po vnaprej določenem razporedu dodeljevanja zadev sodnikom na Upravnem sodišču dodeljena na tretji oddelek za varstvo ustavnih pravic,

kamor pa se dodeljujejo tudi vse tožbe, vložene v Republiki Sloveniji, zoper odločitve upravnih organov v zvezi z mednarodno zaščito (azila), ki po številu izrazito prevladujejo nad vsemi ostalimi zadevami, ki so dodeljene temu oddelku. Za azilne zadeve so določeni kratki zakonski roki za odločanje, kot so 3 dni, 7 dni in 30 dni, med tem ko za druge zadeve zaradi varstva ustavnih pravic zakonsko določenih zakonskih rokov ni. Zaradi tega upravni spori s področja varstva ustavnih pravic, ki niso spori s področja mednarodne zaščite, zelo težko pridejo na vrsto v času, ko bi bilo sodno varstvo lahko še učinkovito. V tem okoliščinah je sodišče tudi v tej zadevi, kot v vseh ostalih zadevah, ki so dodeljene sodniku, tehtalo in primerjalo stopnjo nujnosti med vsemi omenjenimi nujnimi zadevami, za katere so zakonski roki točno določeni, in tiste nujne zadeve, za katere točno določenih zakonskih rokov ni. V predmetni zadevi je specifičnost spora v tem, da se nanaša na povsem novo zakonodajo (ZNUZJV), ki že v naslovu samega zakona vsebuje besedno zvezo "nujni ukrepi", in ki naj bi se po oceni izvršilne in zakonodajne veje oblasti nanašali na zagotavljanje javne varnosti v Sloveniji. Varnost vseh ljudi v Sloveniji pa je ustavna pravica iz 34. člena Ustave. Poleg tega iz podatkov v spisu izhaja, da ravnanje tožene stranke, zoper katero je tožnik dne 21. 1. 2026 vložil tožbo, že učinkuje, in sicer od 1. 1. 2026, a se bo zaključilo dne 31. 3. 2026, nanaša pa se na način uresničevanja pravice do denarne socialne pomoči in do otroškega dodatka in gre torej z vidika predpisov za socialno ogroženo družino z dvema mladoletnima otrokoma. Po določbi člena 3(1) Konvencije ZN o otrokovih pravicah, ki je obvezujoča mednarodna pogodba v Republiki Sloveniji, morajo biti pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo. Poleg tega je pri tehtanju in primerjanju stopnje nujnosti zadeve v tem primeru sodišče upoštevalo, da sta zahteva za izdajo začasne odredbe, o kateri mora sodišče po zakonskem roku odločitvi 7 dneh, ter tožbeni zahtevek, medsebojno povezana glede opredelitve težko popravljive škode. Zato je sodišče pristopilo k odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe hkrati s presojo (ne)utemeljenosti tožbe.

20.Na glavni obravnavi, ki sta se jo udelečila tožnik in njegova pooblaščenka, je sodišče podalo poročilo v zadevi, ki je priloga v spisi. Vpogledalo je v upravne spise in seznanilo tožečo stranko z uradnim zaznamkom (listovna št. 11). Pojasnilo je, da je spor osredotočen skoraj izključno na pravna vprašanja procesne narave, a da bo preverilo nekaj dejstev, ki sicer izhajajo že iz upravnega spisa. Sodišče je pojasnilo tudi, da je razpisalo glavno obravnavo zaradi pomena javnosti sojenja v tej zadevi in da bi se tožnik, če želi, lahko ustno izrekel o zadevi pred sodiščem. Tožeča stranka ni podala nobenih dokaznih predlogov.

Obrazložitev k prvi in drugi točki izreka:

Tožba je utemeljena.

21.Sodišče obravnava tožbo v tem upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, ki (v prvem odstavku tega člena) pravi, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, "če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo".

Po ustaljeni interpretaciji Ustavnega sodišča ta pogoj bolj konkretno pomeni, da Upravno sodišče ne sme vzeti v obravnavo tožbe (celo pred presojo obstoja procesnih predpostavk za tožbo v upravnem sporu iz 36. člena ZUS-1), če sta izpolnjen dva pogoja: če ima tožnik zagotovljeno drugo "primarno sodno varstvo" za njegov zahtevek pred drugim sodiščem v Republiki Sloveniji, "ki izključuje upravni spor", in pod naslednjim pogojem da je to pravno sredstvo učinkovito.

Ob tem mora Upravno sodišče narediti konkretno in ne zgolj "navidezno" presojo o tem, pred katerim sodiščem ima stranka zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo glede na tožbeni zahtevek, ki ga uveljavlja.

22.Vendar pa mora Upravno sodišče preden se spusti v presojo prvega omenjenega pogoja v zvezi z subsidiarnostjo upravnega spora najprej preveriti, ali predmetni spor spada na področje, ki ga ureja pravo EU. Kajti, če predmetni spor ali njegov del spada na področje prava EU, potem mora Upravno sodišče tako pri presoji procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo po 4. členu (in po 36. členu) ZUS-1, kot tudi pri morebitni vsebinski obravnavi tožbe, to narediti na podlagi metod razlage in načel uporabe prava EU, ki jih je v svoji sodni praksi razvilo Sodišče EU. Te pa niso v vsem identične z metodami razlage in načeli uporabe prava, ki veljajo v zadevah, ko ne gre za spor s področja prava EU.

a.) Ali gre v predmetni zadevi za izvajanje prava EU?

23.V tem razdelku sodbe sodišče ugotavlja, ali tožena stranka z obema obvestiloma izvaja pravo EU v smislu člena 51(1) Listine EU o temeljih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

Za to bi med drugim lahko šlo, če predmetni spor spada na področje, ki ga pokriva in ureja Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti.

24.Metodo presoje o tem, ali neka zadeva spada na področje, ki ga ureja Uredba 883/2004, je določilo Sodišče EU. Sodišče EU je namreč razvilo interpretacijo, da je treba pri vprašanju, ali določena zadeva spada na področje uporabe Uredbe 883/2004, ali ne, upoštevati konstitutivne elemente vsake dajatve, zlasti njene cilje in njene pogoje dodelitve in ni pomembno, ali je dajatev z nacionalno zakonodajo opredeljena za dajatev socialne varnosti. Pri tem je treba upoštevati, da morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja za to, da zadeva spada na področje Uredbe 833/2024. Po sodbi Sodišča EU v zadevi A je dajatev mogoče šteti za dajatev socialne varnosti v smislu Uredbe 883/2004, če je upravičencem dodeljena na podlagi "zakonsko opredeljenega položaja, brez vsakršne posamične ali diskrecijske presoje osebnih potreb", in če se "nanaša na eno od tveganj, izrecno naštetih v členu 3(1) Uredbe št. 883/2004."

25.Del predmetne tožbe tožnika, ki se nanaša na obvestilo o načinu izplačevanja denarne socialne pomoči, brez dvoma ne zadeva področja, ki ga ureja pravo EU, ker je zakonodajalec EU v določbi člena 3(5) Uredbe 883/2004 izrecno določil, da se ta uredba ne uporablja za socialno pomoč.

26.Del tožbe, ki se nanaša na način izplačevanja otroškega dodatka, ki je družinska dajatev (tudi po 3. točki 62. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih; v nadaljevanju: ZSDP-1), pa se nanaša na pravno področje, ki je zajeto z določbo člena 3(1)(j) Uredbe 883/2004.

S tem je drugi pogoj za uporabo prava EU izpolnjen. Kar pa zadeva prvi pogoj glede morebitnega izvajanja prava EU, sodišče ugotavlja, da je način uresničevanja pravice do otroškega dodatka v nacionalni zakonodaji urejen tako, da gre za iztožljivo pravico v tem smislu, da ima pristojni organ obveznost oziroma dolžnost, da način izplačevanja zagotovi v skladu z zakonom, to pomeni, da so tudi pogoji, kdaj je možno spremeniti način izplačevanja denarne socialne pomoči in otroškega dodatka iz plačevanja v denarju v plačevanje v naravi oziroma v materialni obliki, predpisani v prvi alineji petega odstavka in v šestem odstavku 14. člena in v prvi alineji prvega odstavka in v drugem odstavku 15. člena ZNUZJV.

27.Tudi prvi pogoj je torej izpolnjen za uporabo Uredbe 883/2004 v zvezi z delom tožbe, ki se nanaša na način izplačevanja otroškega dodatka. Vendar pa je treba pri tem upoštevati, da je bil v zadevi A, v kateri je Sodišče EU postavilo omenjena dva pogoja, izkazan čezmejni element (med dvema državama članicama EU) oziroma da je šlo v zadevi A za pravico do svobode gibanja in prebivanja državljana EU. V konkretni zadevi pa tega čezmejnega elementa ni in tudi ni izkazana nobena okoliščina, ki bi se nanašala na izvajanje katere izmed direktiv, ki so omenjene v 2. členu ZSDP-1. V tem okviru tudi glede otroškega dodatka tožena stranka (in sodišče) ne izvaja(ta) prava EU.

28.Vendar pa tožeča stranka s tožbo uveljavlja tudi varstvo pravice do domneve nedolžnosti. V zvezi s to pravico pa je zakonodajalec EU sprejel posebno direktivo, in sicer Direktivo (EU) 2016/343 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku.

Iz te direktive pa ne izhaja, da bi pravica do domneve nedolžnosti veljala samo v situaciji, ko je podan nek čezmejni element, sicer pa ne, kajti Direktiva 2016/343 je bila sprejeta zaradi vzpostavitve skupnih minimalnih standardov z nadaljnjim namenom večjega zaupanja, sodelovanje med državami članicami na področju kazenskega prava in vzajemnega priznavanja odločb v kazenskih zadevah.

Tega pa ni mogoče doseči s selektivno uporabo pravice do domneve nedolžnosti oziroma v odvisnosti od tega, ali je oziroma bi lahko bil v določenih zadevi v kasnejši fazi vpleten čezmejni element. Tudi sam naslov tega sekundarnega pravnega vira ter določbi 1. in 2. člena Direktive 2016/343 ne pomenijo, da se Direktiva 2016/343 uporablja samo v zvezi z kazenskim postopkom, in ne tudi z drugimi kaznovalnimi postopki (prekrški). Določilo člena 7(6) Direktive 2016/343 namreč pravi, da ta člen ne preprečuje državam članicam, da se odločijo, da lahko "pri manjših kršitvah" postopek ali nekatere njegove faze potekajo v pisni obliki ali brez zaslišanja osumljene ali obdolžene osebe s strani pristojnih organov v zvezi z zadevno kršitvijo, pod pogojem, da je to skladno s pravico do poštenega sojenja.

29.Iz tega izhaja, da bi morda lahko v okvir "manjših kršitev" spadali tudi prekrški in upravne sankcije. Vendar uvodna izjava št. 11, ki sicer ne more spreminjati vsebine določbe člena 7(6) Direktive 2016/343, pravi, da se ta direktiva ne bi smela uporabljati za civilne in upravne postopke, vključno kadar se lahko v slednjih izrečejo sankcije. Poleg tega se določba člena 7(6) Direktive 2016/343 nanaša zgolj na "pravico do molka" in pravico, da "posameznik ne izpove zoper sebe", kar sta dve komponenti, a ne edini komponenti v okviru pravice do domneve nedolžnosti. Ti dve komponenti domneve nedolžnosti pa za obravnavani tožbeni zahtevek nista relevantni. Zato sodišče v nadaljevanju, razen v že navedenem okviru, ne bo uporabilo metod razlage in načela uporabe prava, ki veljajo v pravu EU, ampak bo upoštevalo metode razlage in zakonodajo Republike Slovenije, Ustavo in Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), slednjo v skladu za načelom subsidiarnosti v navezavi na Protokol št. 15 k EKČP.

30.Zgolj s primerjalnega vidika pa ni povsem brez pomena za razumevanje pravne podlage, na kateri bo sodišče naredilo presojo zakonitosti ravnanja tožene stranke, da se določilo člena 7(6) Direktive 2016/343, ko gre za prekrškovni postopek, uporablja na tak način, da se omenjeni dve komponenti pravice do domneve nedolžnosti upoštevata (zgolj) preko standardov pravice do poštenega postopka. Pravica do poštenega postopka iz člena 47(2) Listine EU o temeljnih pravicah pa naj bi ustrezala pravici iz člena 6(1) EKČP.

Upravno sodišče bo namreč tožbeni ugovor tožeče stranke glede domneve nedolžnosti presojalo z vidika standardov poštenega postopka iz člena 6(1) EKČP in sicer v razdelku e.) te sodbe.

b.) Presoja procesne predpostavke subsidiarnosti upravnega spora na podlagi 4. člena ZUS-1.

31.Z vidika obstoja procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo je prvo vprašanje, ki ga mora Upravno sodišče rešiti v tej zadevi, vprašanje, ali ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo za zahtevek, ki ga uveljavlja s tožbo, pred nekim drugim sodiščem. Upravno sodišče, kot že rečeno, namreč ne sme vzeti v obravnavo tožbe niti za presojo procesnih predpostavk za tožbo v upravnem sporu iz 36. člena ZUS-1, če ima tožnik zagotovljeno drugo "primarno sodno varstvo" za njegov zahtevek pred drugim sodiščem, "ki izključuje upravni spor", in pod naslednjim pogojem da je to pravno sredstvo učinkovito.

32.V predmetni zadevi se je to vprašanje postavilo Upravnemu sodišču, ker po določbi 1. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) ta zakon določa med drugim tudi pristojnost socialnih sodišč kot specializiranih sodišč ter pravila postopka, po katerih to sodišče odloča v socialnih sporih.

Po določbi prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 je socialno sodišče pristojno za odločanje v socialnih sporih, med katerimi je med starševskimi in družinskimi prejemki omenjena tudi pravica do družinskega prejemka (točka 4.b), ki je sicer urejena v ZSDP-1; poleg tega je socialno sodišče pristojno na področju socialnih prejemkov tudi o socialno varstvenih dajatvah in o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, "<em>če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca</em>" in "<em>če je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus</em>" (točka 5a in b); to pa je urejeno v ZSVarP. Po določbi tretjega odstavka 7. člena ZDSS-1 je socialno sodišče pristojno odločati "<em>tudi v socialnih sporih, za katere tako določa zakon</em>".

33.Problem je v tem, da ZNUZJV v določbah 14. in 15. člena in tudi v nobenem drugem določilu tega zakona ne določa nič glede sodnega varstva katerih koli pravic, ki jih zadeva ZNUZJV. To bistveno otežuje pravno varnost potencialnih žrtev posegov v pravice, tudi upravičencev do denarne socialne pomoči in otroškega dodatka in možnosti za učinkovito sodno varstvo (človekovih) pravic. Zato mora Upravno sodišče preko specifične interpretacije natančneje presoditi, ali je za tožbeni zahtevek v konkretnem primeru predpisano primarno sodno varstvo pred socialnim sodiščem na tak način, da to izključuje upravni spor za ta konkretni zahtevek, ki ga tožnik uveljavlja v tem sodnem postopku.

34.Po določbi 58. člena ZDSS-1 so socialni spori spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so ti lahko nosilci pravic in obveznosti "<em>iz sistema socialne varnosti</em>", in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V socialnem sporu se zagotavlja sodno varstvo proti "<em>odločitvam in dejanjem</em>" državnih organov in nosilcev javnih pooblastil v zadevah iz prejšnjega odstavka na način in po postopku, ki ga določa ta zakon.

35.To pomeni, da dejstvo, da tožnik vlaga pravno sredstvo zoper "<em>obvestilo</em>" in ne zoper upravni akt oziroma upravno odločbo, ni razlog za to, da Upravno sodišče mora vzeti tožbo v presojo, saj tudi socialno sodišče zagotavlja sodno varstvo zoper dejanja državnih organov in nosilcev javnih pooblastil - če gre za varstvo pravic iz sistema socialne varnosti pod pogoji iz že citiranega prvega odstavka 7. člena ZDSS-1. Tudi po določbi prvega odstavka 63. člena ZDSS-1, kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi "<em>iz sistema socialne varnosti</em>" v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta "<em>ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku</em>". ZNUZJV sicer ne določa izrecno, da se o spremembi načina izplačevanja denarne socialne pomoči in otroškega dodatka zaradi neizvrševanja starševske obveznosti glede šolanja otroka odloči z upravnim aktom, vendar to je ena od spornih stvari v tej zadevi. Tožnik namreč v tožbi med drugim uveljavlja, da bi mu morala biti izdana odločba, ne pa da ga je tožena stranka zgolj obvestila o spremembi načina izplačevanja denarne socialne pomoči in otroškega dodatka. Iz takšne ureditve zato še ni mogoče izpeljati, da je zakonodajalec primarno sodno varstvo predmetnih pravic predpisal pred socialnim sodiščem tako, da to izključuje upravni spor.

36.Sodišče mora zato v nadaljevanju, upoštevajoč pogoje iz že citiranega prvega odstavka 7. člena ZDSS-1, ugotoviti, kakšna je pravna narava in namen aktov, ki jih tožeča stranka napada v upravnem sporu. Tožena stranka je tožnika obvestila, da mu bo v obdobju od 1. 1. 2026 do 31. 3. 2026 namesto izplačil v denarju za socialno pomoč in otroški dodatek, socialno pomoč in otroški dodatek izplačevala v naravi oziroma v materialni obliki. To pomeni, da v predmetni zadevi ne gre za odločanje o tem, ali je tožnik upravičen oziroma ali izpolnjuje pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči, glede na njegov premoženjski položaj po ZSVarP¹⁷ in za pridobitev pravice do otroškega dodatka iz ZSDP-1, ampak gre za odločanje o zakonitosti izrečene upravne sankcije.

37.Upravna sankcija je v konkretni zadevi vezana na to, da tožnik, ki ima po Ustavi starševske obveznosti,¹⁸ naj ne bi poskrbel, da njegov šoloobvezni otrok nima 35 neopravičenih ur izostanka iz pouka ali iz drugih dejavnosti v okviru obveznega programa osnovne šole.¹⁹ S spremembo načina izplačevanja denarne socialne pomoči in otroškega dodatka iz plačila v denarju v plačilo v naravi oziroma v materialni obliki pristojni organ torej ne odloča o upravičenosti ali neupravičenosti do denarne socialne pomoči in otroškega dodatka iz sistema socialne varnosti na podlagi premoženjskega položaja, ampak odloča o upravni sankciji v zvezi z načinom uresničevanja teh dveh pravic, katere namen je doseči spremembo v izvajanju starševske obveznosti tožnika v razmerju do izpolnjevanja šolskih obveznosti s strani tožnikovega otroka v navezavi na določilo prvega odstavka 54. člena Ustave.

38.Tudi v samem Zakonu o prekrških (ZP-1) je v določilu 4. člena, ki ureja "sankcije" za prekršek, v sedmi alineji drugega odstavka med sankcijami predvidena izguba ali omejitev pravice do sredstev iz proračuna Republike Slovenije in proračunov samoupravnih lokalnih skupnosti. Center za socialno delo oziroma tožena stranka z obravnavanima obvestiloma sicer ni deloval kot prekrškovni organ, kajti prekrškovni organ je pristojna šolska inšpekcija. Vendar pa je opredelitev omejitve pravice do sredstev iz proračuna Republike Slovenije kot "sankcije" za prekršek uporabljiva za opredelitev, da gre pri izdaji omenjenih dveh obvestil za t.i. upravno sankcijo, ki jo izreče center za socialno delo. V okvir "<em>omejitev pravice</em>" do sredstev iz proračuna Republike Slovenije po mnenju sodišča spada tudi omejitev avtonomije upravičenca, da odgovorno razpolaga s sredstvi, ki jih pridobi iz državnega proračuna, kar predstavlja sama sprememba izplačila v denarju v izplačilo v naravi. Zato gre v predmetni zadevi za posebno obliko upravne sankcije.

39.Poleg tega obravnavani dejavnik, ki kaže na to, da gre v predmetni zadevi bolj za presojo zakonitosti upravne sankcije zaradi domnevnega neizvrševanja starševske obveznosti, kot pa za odločitev o pravici iz sistema socialne varnosti z namenom reševati socialno varnost upoštevajoč njegov premoženjski položaj, sodišče napeljuje tudi na to, da mora v presoji subsidiarnosti upravnega spora upoštevati zelo specifičen kontekst in namen zakonodajalca, ki je predpisal sporno ravnanje tožene stranke. Ta specifičen namen zakonodajalca je izražen tudi v zakonodajnem gradivu. Iz tega namreč izhaja, da je namen ZNUZJV v reagiranju na poslabšane varnostne razmere v Sloveniji in v vzpostavljanju javnega reda in miru v lokalnem okolju,²⁰ ker obstoječa zakonodaja na različnih področjih, vključno s socialno politiko, ne omogoča dovolj hitrega in učinkovitega odziva na sodobne varnostne izzive.²¹ Predlagatelj zakona je ugotovil, da na varnostno stanje vpliva med drugim tudi neizpolnjevanje starševskih dolžnosti in nizka raven integracije ranljivih skupin²² in je zato predvidel ukrep drugačnega izplačila socialnih in družinskih prejemkov, če prejemnik ponavljajoče krši zakonske obveznosti²³ z namenom prisiljenja, da bi starši spremenili oziroma izboljšali starševsko odgovornost glede udeležbe njihovih otrok pri pouku. Predlagatelj zakona celo pravi, da bodo po prenehanju izrednih razmer prenehali veljati predvideni ukrepi oziroma se bodo ponovno uporabljale določbe matičnih zakonov.²⁴

40.Zgoraj navedena dva dejavnika - izpodbijani dejanji kot upravni sankciji ter specifičen namen zakonodajalca - Upravno sodišče vodita proti sklepu, da za predmetni zahtevek tožnika zakonodajalec ni predpisal primarnega sodnega varstva pred socialnim sodiščem po ZDSS-1, ki bi izključevalo upravni spor.

41.Poleg navedenih dveh dejavnikov je Upravno sodišče upoštevalo še en dejavnik, ki ima določen vpliv na presojo, ali je oziroma ni zakonodajalec primarnega sodnega varstva za obravnavani zahtevek predpisal pred socialnim sodiščem prve stopnje. Čeprav je zakonodajalec v določilih 14. in 15. člena ZNUZJV dal centrom za socialno delo "novo" in drugačno nalogo - glede na siceršnjo naravo strokovnega dela centrov za socialno delo, ki je predvsem v pomoči, zaščiti in svetovanju posameznikom in družinam, ki so morebiti v socialni stiski - in sicer, da po ZNUZJV odločajo o obravnavanih upravnih sankcijah, kar je del represivnega aparata v lokalni skupnosti, je v postopku odločanja o teh upravnih sankcijah aktivno udeležena tudi inšpekcija, pristojna za šolstvo, ki deluje kot prekrškovni organ. Brez aktivnega ravnanja oblastvenega organa inšpekcije do odločitve centra za socialno delo ne more priti.²⁵ Zaradi tega se predmetni spor dodatno odmika od področja sistema varstva pravic z namenom reševanja socialne varnosti na podlagi premoženjskega položaja.

42.Vendar pa je moralo sodišče hkrati ob tem upoštevati tudi dejstvo, da je podobna ureditev, glede odločanja centrov za socialno delo o upravnih sankcijah, obstajala že pred uveljavitvijo ZNUZJV. Razlika med 14. členom ZNUZJV in ZSVarP je samo v tem, da tretji odstavek 38. člena ZSVarP določa, da šele če se z "<em>dokončnostjo</em>" odločbe v prekrškovnem postopku ugotovi, da otrok upravičenca iz neopravičljivih razlogov ne obiskuje pouka ali drugih dejavnosti v okviru obveznega programa osnovne šole, center za socialno delo odloči, da se takšnemu upravičencu denarna socialna pomoč tri mesece izplačuje v denarju. Po ZNUZJV pa je to možno že "<em>ob uvedbi</em>" prekrškovega postopka, ker otrok upravičenca iz neopravičljivih razlogov 35 ur ne obiskuje pouka. Istovrstna razlika obstaja tudi med tretjim odstavkom 99. člena ZSDP-1 in 15. členom ZNUZJV. To razliko pa zakonodajalec ravno tako ni uvedel zaradi razlogov zagotavljanja socialne varnosti, ampak ker naj bi upravičenci do otroškega dodatka in denarne socialne pomoči zlorabljali institut pritožbe v prekrškovnem postopku, ker naj bi se v mesecu maju 2025 enormno povečale zahteve za sodno varstvo na odločbe o prekršku in so s tem upravičenci zavlekli dokončnost odločb o prekrških v mesece ali leta.²⁶ Tudi to govori za to, da zakonodajalec ni predpisal primarnega sodnega varstva za predmetno zadevo pred socialnim sodiščem. Zakonodajalec niti za same situacije iz tretjega odstavka 99. člena ZSDP-1 iz tretjega odstavka 38. člena ZSVarP, ko še ni veljal ZNUZJV, ni izrecno predvidel sodnega varstva pred socialnim sodiščem in tudi v bazi sodb <em>Tax-Fin-Lex</em> ni nobene sodbe socialnega sodišča navedene ob določbah tretjega odstavka 99. člena ZSDP-1 iz tretjega odstavka 38. člena ZSVarP.

43.Sodišče je nadalje upoštevalo tudi, da je zakonodajalec v primeru Zakona o dolgotrajni oskrbi v določilu 41. člena izrecno predpisal za sodno varstvo pravic po tem zakonu pristojnost socialnega sodišča. Med tem ko v Zakonu o osebni asistenci zakonodajalec ni predpisal, katero konkretno sodišče je pristojno za sodno varstvo pravic po tem zakonu (deveti odstavek 20. člena), in je glede na sodno prakso očitno Upravno sodišče (pre)vzelo pristojnost za sojenje v teh zadevah.²⁷

44.Pomembna razlika med ureditvijo sodnega varstva pred socialnim sodiščem in Upravnim sodiščem je namreč v tem, da ureditev pristojnosti za sojenje pred socialnim sodiščem nima določbe, ki bi bila primerljiva z določbo drugega odstavka 157. člena Ustave oziroma s 4. členom ZUS-1, po katerih, če ni v določeni zadevi zagotovljeno sodno varstvo temeljnih pravic pred drugim sodiščem, je pristojno za sojenje Upravno sodišče. Gre za t.i. rezervni upravni spor.

45.Da gre za takšno specifičnost spora na podlagi 14. in 15. člena ZNUZJV, da Upravno sodišče v tej zadevi ni prišlo do zaključka, da bi bilo primarno sodno varstvo pravic tožnika predpisano pred socialnim sodiščem tako, da bi to izključevalo pristojnost Upravnega sodišča, je Upravno sodišče poleg vsega navedenega upoštevalo tudi, da iz prvega odstavka 1. člena ZNUZJV - tudi ob upoštevanju že omenjenega zakonodajnega gradiva - povsem nedvoumno izhaja, da se s tem zakonom določajo in urejajo "<em>nujni ukrepi za vzpostavljanje in zagotavljanje javne varnosti</em>" in torej ne gre morebiti za ukrepe socialne varnosti in da se z ZNUZJV za namen iz prvega odstavka 1. člena ZNUZJV "<em>spreminjajo in dopolnjujejo</em>" zakoni, med drugim tudi ZSVarP in ZSDP-1.

46.Na tej podlagi je sodišče prišlo do sklepa, da zakonodajalec za predmetno zadevo ni predpisal sodnega varstva pred socialnim sodiščem kot primarno sodno varstvo, ki bi izključevalo upravni spor. Zato se sodišče ni izreklo za stvarno nepristojno in ni zadeve odstopilo v reševanje socialnemu sodišču, ki bi lahko sprožilo tudi spor o pristojnosti, o katerem bi odločalo Vrhovno sodišče.

47.Dejstvo, da ima Upravno sodišče status višjega sodišča v Republiki Sloveniji in da zoper sodno odločbo Upravnega sodišča stranka lahko vloži pravno sredstvo že na Vrhovno sodišče RS, ki je najvišje sodišče v državi, med tem ko je za spor iz sistema socialne varnosti pristojno socialno sodišče na prvi stopnji sodnega postopka, stranka pa lahko pride do Vrhovnega sodišča šele po tem, ko izčrpa pravno sredstvo pred Višjim delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, tako da Vrhovno sodišče odloča šele na tretji stopnji sodnega postopka,²⁸ pri tej odločitvi ni imelo nobenega vpliva. Kajti odgovornost in pristojnosti glede presoje zakonitosti in učinkovitega sodnega varstva (človekovih) pravic so enake v postopku pred Upravnim sodiščem kot tudi pred socialnim sodiščem prve stopnje.

c.) Presoja procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo na podlagi 5. in 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1

48.V postopku presoje obstoja procesnih predpostavk za sprejem tožbe v vsebinsko obravnavo je treba upoštevati, če akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja (5. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Poleg tega mora biti za sprejem tožbe v vsebinsko obravnavo izkazano tudi, da za dejanje, ki ga stranka izpodbija s tožbo ni mogoče ugotoviti, da očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

49.Okoliščine iz 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 niso izkazane, ker ni očitno, da obvestili z dne 24. 12. 2025 sploh ne bi posegli v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. V obvestilu o denarni socialni pomoči tožena stranka sicer v zadnjem odstavku tožnika (nekako samo) obvešča, da "<em>bo</em>" CSD denarno socialno pomoč izplačeval v naravi za obdobje od 1. 1. 2026 do 31. 3. 2026, med tem ko v prvem odstavku na splošno navaja, da "<em>se upravičencu denarna socialna pomoč tri mesece izplačuje v naravi</em>"

" /.../ in temu potem sledi navedba treh pogojev iz petega odstavka 14. člena ZNUZJV. Podobno velja tudi za obvestilo o otroškem dodatku, kjer je v zadnjem odstavku navedeno, da "<em>bo</em>" CSD otroški dodatek tri mesece izplačeval v materialni obliki v že omenjenem obdobju, v prvem odstavku tega obvestila pa je na splošno navedeno, da se otroški dodatek izplačuje v materialni obliki, če je izpolnjen eden od treh pogojev.

50.Vendar pa iz odgovora na tožbo ne izhaja, da sta predmetni obvestili zgolj "obvestili" stranki pred izdajo upravnih odločb. Iz odgovora na tožbo ne izhaja, da ima tožena stranka namen izdati upravni odločbi poleg omenjenih dveh obvestil. Poleg tega tudi iz listin v spisu in sicer "<em>Računvodstvo CSD A.</em>" št. 1231-9684/2025-31909 z dne 23. 1. 2026 in "<em>Računovodstvo CSD A.</em>" št. 1231-9684/2025-31909 z dne 20. 1. 2026, izhaja, da sta že bili izdani odredbi za izplačilo funkcionalne oblike pomoči. Sodišče je to okoliščino preverilo na glavni obravnavi in tožnik ter njegova pooblaščenka sta potrdila, da tožnik že od januarja prejema denarno socialno pomoč in otroški dodatek v naravi. S tega - ožjega vidika - ravnanje tožene stranke "posega" vsaj v procesni vidik pravice tožnika iz prve alineje petega odstavka v zvezi s šestim odstavkom 14. člena in iz prve alineje prvega odstavka in drugega odstavka 15. člena ZNUZJV.²⁹ To pomeni, da ni pogojev za uporabo šeste točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

51.Kar pa zadeva procesno predpostavko iz 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, torej ali ima izpodbijano ravnanje tožene stranke zanemarljive posledice za tožnika, predmetno dejanje tožene stranke glede na to, kar navaja tožeča stranka v tožbi, ima lahko nezanemarljive posledic za tožnika. V predhodnem preizkusu tožbe sodišče ni moglo sprejeti stališča, da so posledice zanemarljive, ker je prišlo samo do spremembe načina zagotavljanja socialne pomoči in otroškega dodatka, saj gre v tem za določeno omejevanje avtonomije posameznika, da si odgovorno ureja svoje zasebno življenje oziroma življenje družinskih članov. Izplačilo v naravi namreč pomeni neposredno plačilo položnic oziroma računov dobavitelju blaga oziroma storitve, izdajo naročilnic za nakup blaga oziroma storitev, ali bonov (prva in druga alineja drugega odstavka 14. člena ZNUZJV; prvi odstavek 99. člena ZSDP-1; drugi odstavek 38. člena ZSVarP). Razlika med uresničevanjem pravic do denarne socialne pomoči in otroškega dodatka v denarju ali v naravi je torej z vidika avtonomije posameznika lahko pomembna, pri čemer je sodišče upoštevalo ustavno načelo socialne države iz 2. člena Ustave, ki izhaja iz vrednostne opredelitve, da je zakonodajalec zavezan, da sprejema take predpise, ki bodo zagotavljali socialno varnost posamezniku v primerih, ko iz razlogov, na katere posameznik ni imel nobenega vpliva, ne more v enaki meri uresničevati določenih pravic, na primer ne more pridobivati dohodka na trgu dela, nima dostopa do javnih storitev, ali je prikrajšan za eksistenčni minimum.³⁰

52.Tožnik je na posebno vprašanje sodišča na glavni obravnavi, ali del socialne pomoči in otroškega dodatka zdaj dobiva v naravi, del pa v denarju, pojasnil, da je dobil otroški dodatek v višini 150.00 EUR, vendar pa ga ukrep prizadeva iz razloga, ker mora denarno pomoč v naravi porabiti naenkrat, pri čemer pa ne more pokvarljive hrane vzeti za več dni oziroma za cel mesec vnaprej; poleg tega lahko denarno pomoč v naravi (z bonom) koristi samo na določeni lokaciji v centru ..., kar mu povzroča določene stroške, čeprav ima sicer trgovino blizu svojega doma. V omenjeni trgovini ne more kupiti kakšnih oblačil za otroke, ker tam tega nimajo. Pravi, da sosedu plačuje elektriko in da mu je dolžan 140.00 EUR, kar mu ni mogel plačati. Žena je imela prometno nesrečo s starim avtom (E.) in avto ni bil več vozen. Kupil je starega F. na obroke, plačeval je 200.00 EUR na mesec, zdaj pa mu nastaja dolg. Brez avta bodo otroci šli težko v šolo. Tožnik je s svojo udeležbo na obravnadi in s temi pojasnili izkazal, da ne gre za zanemarljivo spremembo zaradi obravnavanega ravnanja tožene stranke.

53.Poleg tega sta zahtevnost in število odprtih pravnih vprašanj, ki jih mora sodišče razreševati v tem sporu, precej več kot neznatni, upoštevajoč širši kontekst sprejemanja nujnih zakonodajnih ukrepov za zagotavljanje javne varnosti. Ne gre torej za nepomembna pravna vprašanja. Upoštevajoč navedeno je sodišče sprejelo tožbo v vsebinsko presojo tudi na podlagi 36. člena ZUS-1.

d.) Presoja tožbenega ugovora o tem, da bi tožena stranka morala spremeniti način izplačevanja denarne socialne pomoči in otroškega dodatka z upravnima aktoma (odločbama) in ne zgolj z obvestiloma upravičencu

54.Zakonodajalec je dokaj nekonsistentno v osmem in šestem odstavku 14. člena ZNUZJV določil, da pristojni center za socialno delo "<em>po seznanitvi z odločbo</em>" iz petega odstavka istega člena obvesti "vlagatelja" o izplačevanju denarne socialne pomoči tri mesece v naravi, pri čemer ni povsem jasno, kdo naj bi bil "vlagatelj" in po seznanitvi s katero odločbo, čeprav po šestem odstavku istega člena o izplačilu denarne socialne pomoči v naravi "odloči" ta isti center za socialno delo.

55.Vendar pa je za presojo obravnavanega tožbenega ugovora bistveno, da iz šestega odstavka 14. člena ZNUZJV izhaja, da center socialno delo o izplačilu denarne socialne pomoči v naravi "odloči". Kadar zakonodajalec na področju upravnih sankcij uporablja izraz "odloči", to pomeni, da mora odločiti z upravnim aktom oziroma odločbo in da ni dovolj, če stranko obvesti s sporočilom, da je prišlo oziroma da bo prišlo do spremembe načina uresničevanja določene pravice. To še toliko bolj velja, ker je za spremembo načina uresničevanja pravice potrebno, da je izpolnjen določen zakonski pogoji (na primer iz prve alineje petega odstavka 14. člena ZNUZJV), ki ga je treba predhodno (pred odločitvijo) v postopku ugotoviti. To pomeni, da tudi sistemska metoda razlage pripelje do istega sklepa kot jezikovna metoda razlage. Po prvem in drugem odstavku 207. člena ZUP na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku, izda organ, ki je pristojen za odločanje, "<em>odločbo</em>" o zadevi, ki je predmet postopka. Z odločbo se odloči tudi, če je postopek začet po uradni dolžnosti. Tožena stranka je torej z obvestiloma, ki jima ni sledila izdaja upravnih aktov, kršila določbi šestega odstavka 14. člena in drugega odstavka 15. člena ZNUZJV v navezavi na prvi in drugi odstavek 207. člena ZUP. Ker ta poseg v pravico do poštenega postopka ni predpisan z zakonom, je to hkrati tudi prvi element, ki je pomemben z vidika celostne presoje kršitve pravice do poštenega postopka iz člena 6(1) EKČP, ki jo sodišče obravnava tudi v nadaljevanju te sodbe.³¹ Pri pravici do poštenega postopka iz člena 6(1) EKČP je bistven tiste del te določbe, ki pomeni obveznost, da je o pravici, ki ima civilni značaj, treba odločiti "pravično" oziroma v pravičnem postopku.

e.) Presoja tožbenega zahtevka v zvezi s pravico domneve nedolžnosti iz 6. člena EKČP kot drugim elementom pravice do poštenega postopka

56.Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da bi materialna pravica do domneve nedolžnosti iz člena 6(2) EKČP v tem primeru lahko prišla v poštev v treh situacijah.³² Materialna pravica do domneve nedolžnosti in člena 6(2) EKČP bi lahko prišla v poštev: (prvič) če je mogoče upravno sankcijo o spremembi načina uresničevanja pravice do denarne socialne pomoči in otroškega dodatka kvalificirati kot "kazensko obtožbo" v smislu sodne prakse ESČP na podlagi člena 6(1) EKČP, ki vzpostavlja minimalne in obvezujoče standarde glede pravice do poštenega postopka; (drugič) če omenjena upravna sankcija ni kazenska obtožba v smislu člena 6(1) EKČP, potem bi materialna pravica do domneve nedolžnosti iz člena 6(2) EKČP lahko prišla v poštev, če bi obstajala zveza med izrečeno upravno sankcijo s strani tožene stranke in odprtim (pred)kazenskim postopkom zoper tožnika;³³ kot tretja možna situacija, ko lahko po praksi ESČP pride v poštev domneva nedolžnosti, pa so posebne pravne situacije oziroma pravni postopki, kot na primer: denarna kazen delodajalcu zaradi zaposlitve tujcev brez dovoljenj za bivanje;³⁴ odpoved delovnega razmerja policistu po predhodno izrečeni disciplinski sankciji,³⁵ kazen za prekršek v prometu,³⁶ davčni spori,³⁷ odločitev o kazni v carinskem postopku.³⁸ Vendar v slednji (tretji) situaciji po ugotovitvi Upravnega sodišča domneva nedolžnosti pride v poštev bolj v smislu poštenega (pravičnega) postopka iz člena 6(1) EKČP³⁹, kot pa v smislu posebne materialne pravice iz člena 6(2) EKČP.⁴⁰

e./1) Ali pride v konkretni zadevi v poštev pravica do domneve nedolžnosti iz člena 6(2) EKČP, ker je treba predmetno upravno sankcijo okvalificirati kot kazensko obtožbo v smislu člena 6(1) EKČP?

57.Pri presoji o tem, ali je treba odločitev o spremenjenem načinu izplačila denarne socialne pomoči in otroškega dodatka šteti za "kazensko obtožbo" v smislu člena 6(1) EKČP, je potrebno uporabiti t.i. Engelov test.⁴¹ Če tega sodišče države podpisnice EKČP (v tem primeru Upravno sodišče) ne naredi, gre lahko za kršitev 6. člena EKČP.⁴²

58.Prvi kriterij na podlagi Engelovega testa zadeva pravno opredelitev dejanja po nacionalni zakonodaji; drugi kriterij je sama narava dejanja, tretji kriterij pa je stopnja strogosti kazni oziroma sankcije. Drugi in tretji kriterij sta lahko uporabljena alternativno in ne nujno kumulativno. Kumulativna obravnava pride v poštev, če ločena analiza vsakega kriterija ne omogoča jasne ugotovitve o obstoju kazenske obtožbe. Relativna blagost zadevne kazni ne more dejanju odvzeti njegove inherentno kaznovalne narave.⁴³

59.Upravno sodišče je pri uporabi Engelovega testa v konkretnem primeru upoštevalo načelo subsidiarnosti varstva pravic pred ESČP, kot to načelo uporablja ESČP in v navezavi na Protokol št. 15 k EKČP, in to, da je ESČP sčasoma razvilo bolj restriktivno uporabo Engelovega testa.⁴⁴ Po prvem kriteriju iz Engelovega testa je sprememba načina izplačila denarne socialne pomoči in otroškega dodatka kot omejitev pravice do sredstev iz proračuna Republike Slovenije (7 alineja drugega odstavka 4. člen ZP-1) sicer lahko tudi kaznovalna sankcija, vendar pri spornih obvestilih tožene stranke ni šlo za uporabo ZP-1 niti ni o omenjeni spremembi odločal prekrškovni organ, ampak gre za upravno sankcijo, ki jo izreče center za socialno delo brez uporabe ZP-1 in po pravilih, ki veljajo za upravni postopek. Po praksi ESČP celo smiselna uporaba določb kazenskega postopka še ne daje kazenske narave obtožbi.⁴⁵ Po presoji Upravnega sodišča zato prvi kriterij Engelovega testa ne izkaže narave kazenske obtožbe pri spremembi načina izplačila denarne socialne pomoči in otroškega dodatka,⁴⁶ čeprav gre za upravno sankcijo. Tudi drugi kriterij govori proti naravi kazenske obtožbe, kajti določba o spremembi načina uresničevanja omenjenih dveh pravic ni splošna določba, ki bi veljala za kogarkoli, ampak velja samo za prejemnike socialne denarne pomoči in otroškega dodatka.⁴⁷ Odločitev o spremenjenem načinu uresničevanja omenjenih dveh pravic meri na spodbujanje obveznosti staršev, da ne bi prihajalo do neopravičenih izostankov iz pouka pri otroku upravičenca do denarnih sredstev iz proračuna Republike Slovenije. Primarni in tudi izključni namen takšne odločitve vsekakor ni kaznovalen.⁴⁸ Zato tako kot prvi in drugi tudi tretji kriterij govori za to, da sporna odločitev nima narave kazenske obtožbe; ne gre za odvzem niti znižanje zneska denarne socialne pomoči in otroškega dodatka, ampak zgolj za spremembo načina izplačevanja v denarju v izplačilo v naravi. Na tej podlagi je Upravno sodišče prišlo do sklepa, da v konkretni zadevi ne pride v poštev materialna pravica do domneve nedolžnosti iz člena 6(2) EKČP.

e./2) Ali pride v konkretni zadevi v poštev pravica do domneve nedolžnosti iz člena 6(2) EKČP, ker obstaja povezava med predmetno upravno sankcijo in določenim (pred)kazenskim postopkom zoper upravičenca, ali pa je treba domnevo nedolžnosti upoštevati zgolj v okviru širše pravice do poštenega postopka iz člena 6(1) EKČP?

60.V tem koraku presoje mora sodišče preveriti glede domneve nedolžnosti, če je to pravico treba upoštevati zaradi povezave med spornim ravnanjem tožene stranke in določenim kazenskim postopkom oziroma če sporno ravnanje tožene stranke pomeni izražanje odgovornosti tožnika za storitev določenega prekrška oziroma kaznivega dejanja.

61.Samo dejstvo, da je tožena stranka začela upravni postopek oziroma je obvestila tožnika, da mu bo denarno socialno pomoč v obdobju treh mesecev izplačala v naravi, otroški dodatek pa v materialni obliki, še ne pomeni izrekanja o krivdi tožnika za prekršek. Prekrškovni postopek naj bi bil sicer uveden, tako da neka zveza z drugim kaznovalnim postopkom obstaja, vendar po mnenju Upravnega sodišča ta zveza v konkretnih okoliščinah primera ni takšna, da bi zahtevala uporabo določila člena 6(2) EKČP v postopku izreka upravne sankcije. Tožena stranka se namreč ni izrecno opredelila do krivde tožnika za prekršek po ZP-1 in tudi sodišče se o tem ne izreka v tej sodbi. V zvezi s pravico do domneve nedolžnosti je namreč pomembno, da ta pravica niti na podlagi člena 6(2) EKČP v kaznovalnih postopkih ni absolutna⁴⁹ - in še toliko manj je absolutna v upravnem postopku, kjer gre za za izrek upravne sankcije. Zato zgolj dejstvo, da je tožena stranka postopek izdaje obvestil in odločitve o spremembi načina izplačevanja pravic začela že ob uvedbi prekrškovnega postopka, ne pomeni posega v pravico do domneve nedolžnosti iz člena 6(2) EKČP oziroma ta pravica <em>ratione materiae</em> ne pride v poštev.

62.Ali gre za poseg, ki pomeni tudi kršitev pravice do domneve nedolžnosti, je odvisno od tega, kako je tožena stranka izvedla in končala postopek spremembe načina izplačila pravic - torej, ali je to storila po poštenem (pravičnem) postopku. Zato po mnenju sodišča v obravnavani zadevi pride v poštev domneva nedolžnosti v okviru splošnih standardov poštenega postopka v situaciji, ko sodišče lahko ugotovi, da tožnik uveljavlja zahtevek, ki ga je mogoče opredeliti kot "pravico" v smislu člena 6(1) EKČP, in če ima ta pravica "civilno" naravo v smislu člena 6(1) EKČP.⁵⁰ Na to metodologijo, s katero je treba preizkusiti, ali v zadevi pridejo v poštev standardi ESČP o pravici do poštenega postopka iz člena 6(1) EKČP, je bila Slovenija izrecno opozorjena v sodbi ESČP v zadevi Q in R proti Sloveniji.⁵¹

63.Upoštevajoč sodno prakso ESČP sodišče ugotavlja, da to, kar tožnik uveljavlja kot sodno varstvo njegovih pravic v tem postopku na podlagi 4. člena ZUS-1, je mogoče opredeliti kot "pravico", ki ima "civilni" značaj v smislu člena 6(1) EKČP. Gre namreč za spor, ki je resen in pristen in rezultat tega postopka je odločilen za pravico, glede katere tožnik uveljavlja določen zahtevek, ki tudi ni očitno neutemeljen glede na domače pravo, in pri tem ni treba, da gre za neko materialno pravico iz EKČP.⁵² V konkretnem primeru gre torej za "pravico" v smislu člena 6(1) EKČP. Kar pa zadeva "civilni" značaj zahtevka tožnika v konkretnem primeru, je tudi ta pravni pojem avtonomen v praksi ESČP. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da imajo tudi upravičenja, ki se navezujejo na načelo socialne države oziroma na različne oblike socialnih pomoči "civilni" značaj, čeprav ESČP v teh primerih večinoma uporablja bodisi 1. člen Protokola št. 1 k EKČP, ko gre za spore, ki imajo premoženjske posledice, ali določilo 14. člena EKČP, ker gre za neenako obravnavo oziroma ker ukrep diskriminatorno prizadane samo določene posameznike ali skupino, ali člen 8 EKČP, ker gre za poseg v zasebno življenje.⁵³ Civilni značaj konkretnega zahtevka tožnika je izkazan z omejitvijo avtonomije tožnika pri razpolaganju s socialno pomočjo in v tem smislu se zahtevek nanaša na zasebno življenje družine z dvema mladoletnima otrokoma.

64.Zaradi tega, ker se tožnikov zahtevek nanaša na varstvo "pravice", ki ima značaj "civilne" pravice v smislu člena 6(1) EKČP, v obravnavani zadevi pridejo v poštev tudi standardi poštenega postopka iz člena 6(1) EKČP in v tem okviru pride v poštev tudi ugovor tožeče stranke glede domneve nedolžnosti z vidika EKČP v smislu vprašanja, ali je tožnik imel možnost, da se učinkovito brani v postopku in če je tožen stranka uravnoteženo vzela v presojo tako pravno relevantna dejstva, ki morebiti govorijo v prid spremembi načina uresničevanja pravic, kot tudi pravno relevantna dejstva, ki govorijo v prid tožniku. To sodišče obravnava v naslednjih razdelkih te sodbe, v okviru česar bo upoštevalo tudi domnevo nedolžnosti iz 7. člena ZP-1.

f.) Presoja tožbenega ugovora o kršitvi preostalih elementov pravice do poštenega postopka

65.Poleg elementa nezakonitosti postopka, ker tožena stranka ni izdala upravnih aktov, ampak je tožnika zgolj obvestila o spremembi njegovih pravic oziroma o upravnih sankcijah, tožeča stranka v petem odstavku na strani 3 tožbe in do konca II. točke na strani 4 tožbe uveljavlja tudi (drugi element v okviru pravice do poštenega postopka), da ni bil voden nikakršen ugotovitveni postopek, v katerem bi bila opravljena individualizirana presoja in upoštevano načelo sorazmernosti in da v zvezi s tem obvestili nimata obrazložitve; (tretji element v okviru pravice do poštenega postopka, da tožnik ni imel možnosti, da se izjavi v postopku pred izdajo obvestil oziroma odločitvijo tožene stranke; (četrti element v okviru pravice do poštenega postopka) ker mu ni bila izdana odločba, mu tudi ni bilo omogočeno učinkovito pravno varstvo in to še pred izvršitvijo odločitve.

66.V tožbenem zahtevku pod točko 1 tožeča stranka te ugovore združi v zahtevek, naj sodišče ugotovi, da mu je bilo "poseženo" v pravico do socialne varnosti, domnevo nedolžnosti in poštenega postopka, kar bo sodišče v nadaljevanju obravnavalo združeno kot zahtevek za ugotovitev kršitve pravice do poštenega postopka v zvezi z odločanjem o pravici do denarne socialne pomoči iz prve alineje petega odstavka v zvezi z šestim odstavkom 14. člena ZNUZJV in do otroškega dodatka iz prve alineje prvega odstavka in drugega odstavka 15. člena ZNUZJV.

f./1) Vprašanje (ne)zadostne obrazložitve obeh obvestil in (ne)uporabe načela sorazmernosti

67.Glede obveznih sestavin obrazložitve in (ne)uporabe načela sorazmernosti je potrebna določena ustavi skladna interpretacija določil prve alineje petega odstavka in šestega odstavka 14. člena in prve alineje prvega odstavka in drugega odstavka 15. člena ZNUZJV.

68.Zakonodajalec je v 14. člena ZNUZJV sicer predpisal, da se denarna socialna pomoč praviloma izplača upravičencu v denarju, "<em>kadar pa okoliščine to zahtevajo</em>" (prvi odstavek tega člena) oziroma "<em>kadar je ogrožena socialno ekonomska varnost posameznika ali družine</em>" (drugi odstavek 14. člena ZNZJV) in "<em>iz utemeljenih primerov</em>", ki so zgolj prioritetno in ne taksativno navedeni v četrtem odstavku istega člena, pa se lahko izplača tudi v naravi.⁵⁴ To pomeni, da že na podlagi jezikovne metode razlage izhaja, da mora pristojni organ v teh primerih narediti individualizirano presojo, upoštevati mora določena pravno relevantna dejstva in uporabiti načelo sorazmernosti iz tretjega odstavka 15. člena Ustave.⁵⁵

69.Določilo petega odstavka 14. člena ZNUZJV, ki ga je potrebno uporabiti v konkretnem primeru (njegovo prvo alinejo) pa ima drugačno besedilo, saj izrecno ne omenja utemeljenih razlogov oziroma utemeljenih primerov, ampak določa, da "<em>se upravičencu denarna socialna pomoč tri mesece izplačuje v denarju, če otrok upravičenca</em>" iz neopravičljivih razlogov 35 ur ne obiskuje pouka ali drugih dejavnosti v okviru obveznega programa osnovne šole. Vendar pa zgolj jezikovna metoda razlage prve alineje petega odstavka in šestega odstavka 14. člena ZNZJV ni zadošča oziroma je ne gre uporabiti izolirano od ustavnih določil prvega odstavka 50. člena in tretjega odstavka 15. člena Ustave, 34. člena Ustave,⁵⁶ 155. člena Ustave in določila člena 7. člena ZP-1. Po določbi 7. člena ZP-1, kdor je obdolžen prekrška, velja za nedolžnega, dokler njegova odgovornost ni ugotovljena s pravnomočno odločbo; za nedolžnega v smislu, da ni kriv za prekršek, pa velja (dokler ni njegova krivda dokazana s pravnomočno odločbo v prekrškovnem postopku), tudi v postopku izrekanja upravnih sankcij in ne samo v prekrškovnem postopku.

70.Zato mora po določbi petega odstavka 14. člena ZNUZJV pristojni organ narediti individualizirano presojo, ob upoštevanju načela sorazmernosti, kar pomeni, da "<em>ob uvedbi prekrškovnega postopka</em>", potem ko je pristojni center za socialno delo s strani šolske inšpekcije obveščen o uvedbi prekrškovnega postopka, začne postopek odločanja. Za izdajo upravne odločbe o izplačilu denarne socialne pomoči in otroškega dodatka v naravi na podlagi prve alineje petega odstavka in šestega odstavka 14. člena in prve alineje prvega odstavka in drugega odstavka 15. člena ZNUZJV mora tako pristojni center za socialno delo ugotoviti, ali je bil upravičenec do denarne socialne pomoči na podlagi prvega odstavka 54. člena Ustave odgovoren za to, da njegov mladoletni otrok izpolni osnovnošolsko obveznost, ugotoviti mora, ali otrok iz neopravičljivih razlogov 35 ur ni obiskoval pouka (ali drugih dejavnosti v okviru obveznega programa osnovne šole) in v okviru tega mora upoštevati načelo sorazmernosti. V ugotovitvenem postopku mora pristojni center za socialno delo ugotoviti tudi, ali je otrok upravičenca dobil 35 neopravičenih ur od naslednjega dne, ko je zakon začel veljati, do dneva, ko je inšpektorat obvestil toženo stranko o uvedbi prekrškovnega postopka.⁵⁷ Po določbi 155. člena Ustave zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.

71.Nenazadnje tak ugotovitveni postopek dopušča celo zgolj jezikovna razlaga šestega odstavka 14. člena ZNUJZV, ki ne določa, da /.../ "<em>obvesti center za socialno delo, ki odloči, da se denarna socialna pomoč izplača v denarju</em>" /.../, ampak pravi, da /.../ "<em>obvesti center za socialno delo, ki odloči o izplačilu denarne socialne pomoči v naravi</em>" /.../. Kako o tem odloči, pa je odvisno od zgoraj navedenih pravno relevantnih okoliščin. Povsem enaka ustavi skladna interpretacija mora veljati tudi za prvo alinejo prvega odstavka 15. člena in 2. odstavek 15. člena ZNUZJV.

72.Iz konkretnih obrazložitev obvestil (z vidika materialnih pogojev za odločitev) pa niso razvidni nobeni pravno relevantni razlogi in nič drugega kot zgolj to, da je bil center za socialno delo s strani inšpektorata za šolstvo dne 8. 12. 2025 obveščen o uvedbi prekrškovnega postopka zoper prejemnika otroškega dodatka in denarno socialno pomoč. V tem omejenem delu je bil torej določen ugotovitveni postopek izpeljan in sporni obvestili imata določeno - sicer zelo omejeno obrazložitev. Vendar pa iz takšne obrazložitve obvestil niso razvidne vse zgoraj navedene pravno relevantne okoliščine in kako je bilo upoštevano načelo sorazmernosti, čeprav je tudi v pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave dopustno poseči, če je to v skladu z načelom sorazmernosti iz tretjega odstavka 15. člena Ustave. Pri tem ima načelo sorazmernosti določene posebnosti, ko gre za upravičenja s področja socialne države, ki jih bo tožena stranka morala upoštevati v ponovnem postopku.

73.V zvezi s to posebnostjo Ustavno sodišče namreč pravi, da vsebina pravice do socialne varnosti ni določena z Ustavo niti Ustava ne zagotavlja točno določenih socialnih pravic. Zato se posebne človekove pravice na področju socialne varnosti (socialne pravice) uresničujejo pod pogoji, določenimi z zakonom: torej na podlagi zakonov, ki določijo krog upravičencev, vrsto in obseg upravičenj, pogoje za pridobitev in način uresničevanja pravic. Ustavnosodna presoja zakonske ureditve ekonomskih in socialnih pravic je glede na njihovo naravo "<em>nujno zadržana in omejena na ugotavljanje, ali je zakonodajalčeva rešitev v skladu z javnim interesom</em>." Ustavno sodišče se osredotoča izključno na zakonsko določena sredstva in na razmerje med uporabljenimi sredstvi in namenom zakonodajalca. Ustava zakonodajalca ne zavezuje, da sprejme določene ukrepe, ampak mu daje možnost izbire. Zakonodajalec torej lahko sprejme vsak ukrep, ki bo pomenil izpolnitev njegove obveznosti. Pri tem je seveda vezan na ustavna načela in spoštovanje ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vendar mu to ne preprečuje, da v mejah svoje pristojnosti določa kriterije, po katerih bo določena podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in na njih vezal različne pravne posledice. "<em>Tovrstna diskrecija</em>", s katero zakonodajalec zasleduje ustavno dopustne cilje, je bistvena sestavina zakonodajne pristojnosti.⁵⁸ Te materialno-pravne vidike načela sorazmernosti, ko gre za pravice s področja načela socialne države, pa bo morala tožena stranka v ponovnem postopku upoštevati ob izvajanju vseh standardov poštenega postopka iz člena 6(1) EKČP, ki jih sodišče obravnava v tej sodbi.

74.Vendar pa je treba tej razlagi načela sorazmernosti v zvezi z upravičenji v okviru načela socialne države pridružiti še načelo varovanja otrokovih koristi, v zvezi s katerim sporni obvestili oziroma ravnanje tožene stranke tudi nima nikakršne utemeljitve niti pravno relevantnih dejstev.⁵⁹ Tožnik je na glavni obravnavi potrdil, da sta v njegovi družini dva mladoletna otroka in iz njegovih pojasnil na glavni obravnavi izhaja, da ju sporna ukrepa prizadevata. Po določbi prvega stavka 56. člena Ustave otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Po stališču Ustavnega sodišča to načelo zajema tudi načelo mednarodnega prava po varovanju največje koristi otroka.⁶⁰ To načelo ima svoj izvor v določbi prvega odstavka 3. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah (v nadaljevanju: MKOP), ki določa, da pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča upravni organi ali zakonodajna telesa, naj bodo otrokove koristi glavno vodilo.⁶¹ Upravno sodišče je načelo iz člena 3(1) MKOP že vneslo v sodno prakso na različnih področjih upravnega spora in večinoma v povezavi s pomanjkljivo obrazložitvijo odločitev javno-pravnih subjektov. V sodbi s področja mednarodne zaščite z dne 1. 6. 2017 je izpeljalo interpretacijo, da to načelo nima vpliva samo na posebne procesne garancije otrok, ki jih neka odločitev prizadeva, ampak tudi na uporabo materialnega prava in dokazne standarde.⁶² V kasnejših zadevah se je Upravno sodišče po zgledu na Sodišče EU pri razlagi načela varovanja otrokovih koristi sklicevalo na splošni komentar Odbora združenih narodov za otrokove pravice št. 14.⁶³ Po tem komentarju št. 14 ima "načelo" varovanja otrokovih koristi iz člena 3(1) MKOP trojno funkcijo. Gre za materialno pravico, interpretativno pravno načelo ter procesno določbo. V funkciji materialne pravice ta določba pomeni, da ima mladoletni otrok pravico, da se v pravnem postopku ugotavlja, kaj je v največjo otrokovo korist in da se to upošteva primarno. Ta določba je pred sodišči neposredno uporabljiva.⁶⁴ Kot interpretativno pravno načelo ta določba učinkuje tako, da ko ima neka druga pravna določba več možnih pomenov, je pravilna tista razlaga, ki na najbolj učinkovit način služi varovanju ugotovljenih otrokovih koristi.⁶⁵ V procesnem smislu pa ta določba zahteva, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije. V tem elementu gre lahko za določeno prekrivanje med prvo in tretjo funkcijo tega določila.⁶⁶

75.Da bi se načelo varovanja otrokovih koristi lahko upoštevalo tudi v njeni materialno-pravni komponenti, mora seveda organ, ki odloča o nečem, kar zadeva otroke, najprej narediti konkretno oceno otrokovih potreb.⁶⁷ S tem ta ustavi skladna in mednarodnemu pravu skladna razlaga ZNUZJV usmerja center za socialno delo na takšno izvedbo ugotovitvenega postopka, ki vključuje tudi tisto strokovno nalogo centrov za socialno delo, ki sicer izhaja iz sistemske zakonodaje o vlogi centrov za socialno delo v Sloveniji.

76.Tožena stranka je torej zaradi pomanjkljivega ugotovitvenega postopka, necelovite obrazložitve in v tej zvezi neupoštevanja načela sorazmernosti in načela varovanja otrokovih koristi kršila določbe 2., 3. in 5. točke prvega odstavka 214. člena ZUP. Po teh določbah mora obrazložitev upravnega akta obsegati ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov ter razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. To je poleg elementa, da tožniku nista bila izdana upravna akta, drugi element kršitve pravice tožnika do poštenega (pravičnega) postopka iz člena 6(1) EKČP.

f./2) Pravica do izjave v upravnem postopku in do učinkovitega pravnega sredstva kot tretji in četrti element pravice do poštenega postopka.

77.Zaradi pomanjkljive obrazložitve v obvestilih tožene stranke je bilo poseženo tudi v pravico tožnika do učinkovitega pravnega sredstva, saj tožnik ni bil obveščen o vseh zakonitih razlogih za spremenjen način izplačevanja denarne socialne pomoči in otroškega dodatka, da bi se lahko učinkovito branil v upravnem sporu morebiti tudi po vsebinskih razlogih in ne samo zaradi kršitve poštenega postopka. Poleg tega tožnik ni imel možnosti, da se izjavi oziroma brani v postopku v smislu prvega odstavka 138. člena ZUP, tako da bi organ tožniku omogočil, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi oziroma da bi se tožnik izjavil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden sta ukrepa začela učinkovati (prvi odstavek 9. člena ZUP). Iz podatkov v spisu izhaja, da je po prejemu obvestil dne 31. 12. 2025 pooblaščenka tožnika pisno opozorila toženo stranko, da sporni obvestili kažeta na nezakonito ravnanje iz razlogov, ki jih je tožnik kasneje navedel tudi v tožbi, in je pozvala toženo stranko, da do pravnomočne odločitve v prekrškovnem postopku stranki še naprej izplačuje upravičenji v denarju, sicer bo tožnik prisiljen uveljavljati sodno varstvo pravic. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka na to reagirala. Tožnik je tako šele na glavni obravnavi v postopku pred sodiščem dobil možnost, da se izreče tudi o okoliščinah opravičil za izostanek njegove hčere iz pouka. Omenjena pravica do izjave tožnika in do učinkovitega pravnega sredstva tudi v smislu vsebinskih razlogov za odločitev, je bila torej kršena, ker tak poseg ni predpisan z zakonom. To sta dodatna elementa kršitve pravice do poštenega postopka iz člena 6(1) EKČP.

78.Element zatrjevane nepoštenosti postopka, ker bi tožnik po njegovem mnenju moral imeti pravico do učinkovitega pravnega sredstva "<em>še pred izvršitvijo odločitve</em>"⁶⁸ pa ni izkazan, ker je v upravnih zadevah na splošno urejeno tako, da tožba v upravnem sporu ne zadrži izvršitve izpodbijanega akta, če zakonodajalec to izrecno ne predpiše in v konkretnem primeru to ni predpisano. Zato tožnik to pravico lahko zavaruje le s predlogom za izdajo začasne odredbe, kar je tudi storil. V tem okviru znotraj zatrjevanega četrtega elementa v zvezi s poštenim postopkom torej ne gre za kršitev pravice do poštenega postopka, ker je tožnik to možnost v skladu z zakonom izkoristil in sodišče je njegovemu predlogu ugodilo.

g.) Odločitev o tožbenem zahtevku

79.V omenjenih elementih, to je glede pravice do izjave, individualizirane odločitve, ob upoštevanju načela sorazmernosti in varovanja otrokovih koristi, glede celovite obrazložitve akta, da bi tožnik lahko učinkovito uveljavljal pravno sredstvo tudi po vsebini zoper obe odločitvi, poleg tega, da mu ni bila izdana upravna odločba in da ni dobil možnosti, da se izjavi in brani, preden sta bili odločitvi sprejeti, je bila torej kršena procesna pravica tožnika do poštenega postopka iz člena 6(1) EKČP v zvezi s spremembo načina izplačevanja denarne socialne pomoči in otroškega dodatka iz prve alineje petega odstavka in 6. odstavka 14. člena in prve alineje prvega odstavka in drugega odstavka 15. člena ZNUZJV.

80.V tem okviru, ker tožnik ni imel možnosti, da bi se branil in da bi tožena stranka uravnoteženo z ostalimi relevantnimi dejstvi, lahko upoštevala njegove morebitne ugovore in dejstva, ki jih ni mogel uveljavljati in zagovarjati v upravnem postopku, je sodišče presodilo tudi tožbeni ugovor glede domneve nedolžnosti, ki je bil v teh mejah tudi utemeljen. Gre za medsebojno povezane tožbene ugovore, ki jih je tožnik v prvi točki tožbenega zahtevka oblikoval kot "<em>poseg v človekovo pravico oziroma temeljno svoboščino zlasti v pravico do socialne varnosti, domnevo nedolžnosti in pravico do poštenega postopka</em>".

81.Sodišče je v upravnem sporu, kot je ta, vezano na tožbeni zahtevek in lahko odloča v mejah tožbenega predloga (prvi in drugi odstavek 40. člen ZUS-1). Vendar ima sodišče, ko gre za zahtevek za varstvo več človekovih pravic, tudi določeno avtonomijo glede pravne opredelitve mej in bistvene vsebine spora.

82.Zahtevek stranke za varstvo človekovih pravic je namreč načeloma sestavljen iz dveh elementov: iz dejanskih trditev, ki naj bi utemeljevale, da je tožnik žrtev določenega ravnanja ali akta, in iz pravnih argumentov, ki to podpirajo. Ta dva elementa se medsebojno in vzajemno prepletata.⁶⁹ Ker ima pravica do poštenega postopka številne specifične komponente, ki so lahko samostojno iztožljive pravice, nekateri elementi pa se lahko med seboj bolj ali manj prekrivajo, mora biti stranka določna v svojem zahtevk.,⁷⁰ Sodišče pa ima v kontekstu načela <em>iura novit curia</em> določeno avtonomijo,⁷¹ da opredeli bistvo spora tudi z vidika človekovih pravic, pri čemer pa ne sme v izreku sodne odločbe presoditi o kršitvi pravice, ki je tožnik ni uveljavljal,⁷² kakor tudi ne sme iz izreka sodne odločbe izpustiti varstvo pravice, če jo je stranka uveljavljala in se ta vsebinsko ne prekriva z nobeno drugo pravico, ki je bila zajeta z zahtevkom. To je še posebej relevantno v upravnem sporu, ker ne gre za pravdo, ampak je temeljni namen sodnega varstva pravic tudi sodni nadzor nad zakonitostjo odločanja javno-pravnih subjektov, preko česar sodišče prispeva svoj delež k načelu delitve, medsebojnega nadzora in uravnoteženja med tremi vejami oblasti, tako da se ob upoštevanju nujnih ukrepov na področju javne varnosti, ki so primarno v sferi odločanja izvršilne in zakonodajne veje oblasti, upoštevajo tudi pravice posameznika, ki ga nujni ukrepi konkretno zadevajo.

83.Ker je tožba v okvirih, ki jih je obravnavalo sodišče v razdelkih d.), e./2) , f./1) in f./2) utemeljena, je sodišče odločilo, kot izhaja iz prve in druge točke izreka te sodbe. Druga točka izreka sodbe pomeni, da je zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev k tretji točki izreka:

84.Sodba sodišča iz prve in druge točke izreka z njeno izdajo in vročitvijo strankama še ne postane pravnomočna, ker imata stranki pravico do pritožbe na Vrhovno sodišče na podlagi drugega dela prvega odstavka 73. člena ZUS-1.⁷³ Sporno ravnanje tožene stranke pa v času presoje sodišča že traja in naj bi trajalo do konca meseca marca 2026. Zato tožeča stranka ima pravni interes za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe.

85.V tretji točki izreka je sodišče s sklepom na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo predlogu tožeče stranke, da začasno uredi stanje glede na sporno razmerje, ker se je ureditev začasnega stanja izkazala za potrebno. Tožnik je namreč izkazal težko popravljivo škodo s tem, ko je sodišče na podlagi njegove tožbe ugodilo prvi točki tožbenega zahtevka in ugotovilo kršitev pravice tožnika do poštenega postopka iz člena 6(1) EKČP v zvezi z prvo alinejo 5. odstavka 14. člena in 6. odstavkom 14. člena in prvo alinejo prvega odstavka in drugim odstavkom 15. člena ZNUZJV. Pravica do poštenega postopka iz člena 6(1) EKČP je samostojna človekova pravica in če sodišče ugotovi njeno kršitev, je s tem izkazana tudi težko popravljiva škoda, saj je sodišče toženi stranki naložilo, da v ponovnem postopku odloča o spremembi izplačevanja denarne socialne pomoči in otroškega dodatka z upravno določbo. Poleg tega je tožnik v tožbi izpostavil problem odvzema avtonomije pri razpolaganju s pomočjo, kar je potrdil s praktičnimi primeri in pojasnili na glavni obravnavi in da ima to vpliv tudi na njegova otroka. S tem je izkazal obstoj težko popravljive škode, tožena stranka pa na predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila v smislu varovanja javnih koristi. Kršitev procesne pravice do poštenega postopka iz člena 6(1) EKČP v njenih štirih elementih predstavlja zato težko popravljivo škodo, ki odtehta morebiten javni interes (na drugi strani), da bi začeli ukrepi, ki jih je predvidel zakonodajalec, učinkovati brez da bi sodišče najprej podalo ustavi in mednarodnemu pravu skladno razlago predmetnih določil 14. in 15. člena ZNUZJV.

86.Na tej podlagi je sodišče odločilo, da so izpolnjeni pogoji iz tretjega v zvezi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1. Začasna odredba v tretji točki izreka (sklepa) učinkuje z izdajo tega sklepa in vročitvijo strankama. Zoper sklep o izdaji začasne odredbe je sicer dovoljena pritožba v roku 3 dni na Vrhovno sodišče, vendar pa pritožba na Vrhovno sodišče ne zadrži izvršitve izdane začasne odredbe (šesti odstavek 32. člena ZUS-1).

Obrazložitev k četrti točki izreka:

87.Sodišče v tej zadevi ni odločalo "<em>o pravici, obveznosti ali pravni koristi</em>" v polnem pomenu te besedne zveze, tako da bi moralo odločati o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku (prvi odstavek 25. člena ZUS), čeprav je odločalo na podlagi 4. člena in 66. člena ZUS-1. Upravno sodišče namreč posredno vedno odloča o neki pravici, obveznosti ali pravni koristi. Zato je sodišče pri obravnavi stroškovnega zahtevka uporabilo tretji odstavek 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača toženec. Sodišče je namreč v tej zadevi, čeprav je odločalo na podlagi 4. člena in 66. člena ZUS-1, primarno izvajalo sodni nadzor nad odločitvijo javno-pravnega subjekta in je ob ugotovitvi kršitve procesne pravice tožnika zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, da tožena stranka v ponovnem postopku z upravnim aktom odloči, ali obstajajo pogoji za spremembo načina izplačevanja denarne socialne pomoči in otroškega dodatka. V vsebinskem smislu (meritorno) sodišče torej ni odločilo oziroma presodilo o pravici tožnika do izplačila denarne socialne pomoči in otroškega dodatka v denarju.

88.Po določbi četrtega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 107/2013), če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 385.00 EUR. Tako obračunani stroški se povišajo za 22% DDV, torej za 84,70 EUR. Glede na navedeno je tožeča stranka upravičena do denarnega zneska v višini 469,70 EUR iz naslova stroškov postopka. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.

-------------------------------

21.Predlog zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti - nujni postopek, Vlada RS, EVA: 2025-1711-0026, št. 00704-332/2025/4, 6.11. 2025, str. 1.

22.Ibid. str. 1.

23.Ibid. str. 2

24.Ibid. str. 3, zadnji odstavek.

25.Glej šesti odstavek 14. člena in drugi odstavek 15. člena ZNUZJV.

26.Predlog zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti - nujni postopek, Vlada RS, EVA: 2025-1711-0026, št. 00704-332/2025/4, 6.11. 2025, obrazložitev k 18 in 19. členu predloga zakona, str. 44-45.

27.Glej na primer sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1211/2023 (z dne 28. 4. 2025) in zadeve omenjene v 95. odstavku te sodbe.

28.Glej 3. člen ZDSS-1.

29.Ob tem sodišče pripominja, da ima v določenih okoliščinah status "žrtve" glede spoštovanja pravic iz EKČP lahko tudi oseba, ki ji kršitev človekove pravice šele neposredno grozi zaradi ravnanja javno-pravnega subjekta. Več o tem glej na primer interpretacijo Upravnega sodišča v sodbi v zadevi I U 1805/2015 (dostop invalidov do volišča) z dne 18. 12. 2015 (odst. 23-32) in drugačno interpretacijo glede tega vprašanja z vidika Vrhovnega sodišča (I Up 7/2016, 5. 7. 2016, odst. 8-9), po kateri sodno varstvo na podlagi 4. člena ZUS-1 ni namenjeno varstvu pred bodočimi ravnanji nosilcev oblasti. O tem, kakšna je interpretacija Evropskega sodišča za človekove pravice o tem vprašanju, glej zadevo Toplak and Mrak v Slovenia (App. no. 34591/19 and 42545/19, 26. 10. 2021, odst. 90).

30.Natančneje o ustavno-pravnem konceptu načela socialne države in implikacijah tega načela na sodno presojo zakonitosti aktov javno-pravnih subjektov za različne pravne situacije glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1211/2023 z dne 28. 4. 2025 (odst. 42-64), ki se nanaša na področje osebne asistence.

31.Določilo prvega stavka člena 6(1) EKČP pravi: "Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnikoli kazenski obtožbi zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče."

32.Po tej določbi kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, doklerni v skladu z zakonom dokazana njegova krivda.

33.Glej sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) Ringvold v Norway, App. no. 34964/97, 11. 2. 2003, odst. 36; glej tudi: Barbera, Messegue, Jabardo v Spain, App. no. 10590/83; Salabiaku v France, App. no. 10519/83, Marziano v Italy, App. no. 45313/99, Lavents v Latvia, App. no. 58442/00.

34.Blum v Austria, App. no. 31655/02, 3. 2. 2005, odst. 29.

35.Kenal Coskun v Turkey, App. no. 45028/07, 26. 3. 2017, odst. 51-57.

36.Odločitev ESČP v zadevi Falk v the Netherlands, App. no. 66273/01, 19. 10. 2004, str. 7, četrti odstavek.

37.Västberga Taxi Aktiebolag and Vulic v Sweden, App. no. 36985/97, 23. 7. 2002, odst. 108-121.

38.Salabiaku v France, App. no. 10519/83, 7. 10. 1998, odst. 26-30.

39.Glej na primer odločitev ESČP v zadevi Larranaga Arando against Spain and three other applications, App. no. 73911/16, 25. 6. 2019, odst. 40.

40.Glej na primer: Västberga Taxi Aktiebolag and Vulic v Sweden, App. no. 36985/97, 23. 7. 2002, odst. 108-121.

41.Glej na primer uporabo tega testa v sodbi Upravnega sodišča v zadevi I U 428/2021 z dne 18. 2. 2025, kjer je šlo za razrešitev sodne tolmačke (odst. 31-37) in v sodbi v zadevi I U 168/2023 z dne 28. 11. 2024, ker je šlo za disciplinsko sankcijo zoper odvetnico (odst. 44-45).

42.Glej na primer sodbo ESČP v zadevi Rola v Slovenia, App. no. 12096/14 and 39335/16, 4. 6. 2019, odst. 83.

43.Ramos Nunes de Carvalho E sa v Portugal, App. no. 5591/13, 57728/13 and 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 122.

44.Upravno sodišče je do takšne ocene prišlo že v sodbi v zadevi I U 428/2021 z dne 18. 2. 2025 (odst. 33), kjer je šlo za razrešitev sodne tolmačke.

45.Rola v Slovenia, App. no. 12096/13 and 39335/16, 4. 6. 2019, odst. 62-66; Ramos Nunes de Carvalho E sa v Portugal, App. no. 5591/13, 57728/13 and 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 124; Grosam v the Czech Republic, App. no. 19750/13, 1. 6. 2023, odst. 117-118; Biagioli against San Marino, App. no. 64735/14, . 13. 9. 2016, odst. 53.

46.Glej mutatis mutandis Ramos Nunes de Carvalho E sa v Portugal, App. no. 5591/13, 57728/13 and 74041/13, 6. 11. 2018, ibid. odst. 124.

47.Mutatis mutandis ibid. odst. 125.

48.Mutatis mutandis ibid. odst. 125.

49.Odločitev ESČP v zadevi Falk v the Netherlands, App. no. 66273/01, 19. 10. 2004, str. 7, peti odstavek; Salabiaku v France, App. no. 10519/83, 7. 10. 1988, odst. 28; Janosevic v Sweden, App. no. 34619/97, 23. 7. 2002, odst. 101-102, 106-110.

50.Glej na primer odločitev ESČP v zadevi Larranaga Arando against Spain and three other applications, App. no. 73911/16, 25. 6. 2019, odst. 40 in sodbo ESČP v zadevi Janosevic v Sweden, App. no. 34619/97, 23. 7. 2002, odst. 101-110.

51.Glej: Q and R v. Slovenia, App. no. 19938/20, 8. 2. 2022 odst. 63. Za različne modalitete tega preizkusa relevantnosti standardov poštenega postopka iz člena 6(1) EKČP v odvisnosti od vrste spora glej na primer sodbe Upravnega sodišča v zadevah I U 168/2023 (disciplinska sankcija zoper odvetnico) z dne 28. 11. 2024 (odst. 39-56); I U 428/2021 (razrešitev sodne tolmačke) z dne 18. 2. 2025 (odst. 38-46); I U 58/2025 (razrešitev predstavnika mestne občine v svetu zavoda) z dne 5. 2. 2025 (odst. 45-52); I U 1794/2025 (zavrnitev zahteve za razpis referenduma v občini) z dne 25. 11. 2025 (odst. 132-134).

52.Glej: Loquifer c. Belgique, Req. Nos. 79089/13 et 2 autres, 20. 7. 2021, odst. 32-33; Denisov v. Ukraine, App. no. 76639/11, 25. 9. 2018, odst. 44-45; Peleki c. Grèce, , Req. no. 69291/12, 5. 3. 2020, odst. 38; Grosam v the Czech Republic, App. no. 19750/13, 1. 6. 2023, odst. 108.; Grzeda v Poland, App. no. 43572/18, 15. 3. 2022, odst. 257-259; Lorenzo Bragado and others v Spain, App. nos. 53193/21 and 5 others, 22. 6. 2023, odst. 78-79.

53.Glej na primer: Le Marrec c France, Req. no. 52319/22, 5. 11. 2024 (denarna socialna pomoč); Shylina v Ukraine, App. no. 24112/19, 15. 2. 2024 (mesečna denarna pomoč za družino); Yocheva and Ganeva v. Bulgaria, App. no. 18592/15 and 43863/15, 11. 5. 2021 (otroški dodatek).

54.Zakonodajalec namreč uporablja izraz "zlasti kadar" /.../.

55.Po tem določilu so človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. Po prvem odstavku 50. člena Ustave imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti.

56.Po tej določbi ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Glej tudi odločbi Ustavnega sodišča U-I-41/23 z dne 10. 4. 2025, odst. 22 in U-I-73/15, 7. 7. 2016, odst. 13-14.

57.Iz obvestila inšpektorata za šolstvo toženi stranki z dne 8. 12. 2025 (št. 7100-527/2025/4 in 7100-528/2025/4 izhaja, da je tožnikova hči neopravičeno manjkala v šoli v obdobju od 1. 9. 2025 do 28. 11. 2025.

58.Odločba Ustavnega sodišča U-I-36/00, 11. 12. 2003, odst. 14; glej tudi starejše odločbe Ustavnega sodišča: U-I-310/96, 5. 2. 1998, odst. 11, U-I-111/95, 5. 3. 1998, odst. 7; U-I-282/94, 18. 10. 1995, odst. 13.

59.Sodišče je v postopku . Sproženem na podlagi 4. člena ZUS-1 vezano na tožbeni zahtevek, ni pa vezano na tožbene razloge (prvi in drugi odstavek 40. člen ZUS-1).

60.Glej na primer: odločbi Ustavnega sodišča Up-748/16-18 z dne 25. 4. 2018, odst. 14; U-I-118/09, 10. 6. 2010, odst. 18.

61.Zakon o ratifikaciji Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, Uradni list SFRJ, št. 15 MP, 21. 12. 1990 Akt o notifikaciji nasledstva ...Uradni list RS, št. 9/92 z nadaljnjimi spremembami.

62.Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1875/2015, 1. 6. 2017, odst. 25-31. Pred tem glej uporabo načela varovanja otrokovih koristi v zadevah, kot so na primer: I U 337/2011, 28. 3. 2011; I U 42/2012, 15. 2. 2012; I U 1762/2015, 1. 4. 2016.

63.Glej na primer sodbe Upravnega sodišča v zadevah nenapredovanja učenca v osnovni šoli (I U 1374/2023, 23. 8. 2024, zlasti odst. 74, 91, 97-99); izključitve mladoletnika iz srednje šole (I U 288/2025, 28. 2. 2025, zlasti odst. 47, 52-66); usmeritve otroka v prilagojen izobraževalni program (sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe I U 1216/2023, 31. 8. 2023, odst. 66). Tudi Sodišče EU je sprejelo interpretacijo, da se izraz "koristi otroka" iz člena 24(2) Listine EU o temeljnih pravicah nanaša hkrati na materialno pravico, načelo razlage in postopkovno pravilo (K.L., C-646/21, 11. 6. 2024, odst. 73).

64.UNCRC, General Comment 14 on the Right of the Child to Have His or Her Best lnterests Taken as a Primary Consideration (Art. 3, Para. 1), CRC/C/GC/14, 2013, tč. 1A/6a, str. 4.

65.Ibid. tč. 1A/6b, str. 4.

66.Ibid. tč. 1A/6c, str. 4.

67.Glej sodbo Sodišča EU (mutatis mutandis) v zadevi: K.L., C-646/21, 11. 6. 2024, odst. 84.

68.Pet odstavek na strani 3 tožbe.

69.Glej mutatis mutandis: Grosam v the Czech Republic, App. no. 19750/13, 1. 6. 2023, odst. 88.

70.Ibid. mutatis mutandis, odst. 89-90.

71.ESČP v tej zvezi uporablja izraz, da je ESČP /.../ "a master of the characterisation to be given in law to the facts of the case" /.../ [Sodišče je tisto, ki poda pravne opredelitev dejstvom primera] (Radomilja and others v Croatia, App. nos. 37685/10 and 22768/12), 20. 3. 2018, odst. 114)

72.Mutatis mutandis Grosam v the Czech Republic, App. no. 19750/13, 1. 6. 2023, odst. 91-97. Primerjaj z sodbo ESČp v zadevi: Radomilja and others v Croatia, App. nos. 37685/10 and 22768/12), 20. 3. 2018 110-125.

73.Po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 je zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona. Sodišče je v tej zadevi odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1.Po tej določbi v upravnem sporu iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1 sme sodišče ugotoviti nezakonitost akta ali dejanja, prepovedati nadaljevanje posamičnega dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in določiti, kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavi zakonito stanje.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 15, 157

Zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (2025) - ZNUZJV - člen 14, 14/5, 14/5-1, 14/6, 15, 15/1, 15/1-1, 15/1-2

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 40, 40/1, 40/2, 32, 32/3

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6, 6/1, 6/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.