Jedro

Za to, da zavarovanec izgubi pravice iz zavarovanja glede na vsebino pogojev zavarovanja, ki so sestavni del pogodbe o zavarovanju, zadošča, da je vozilo vozil brez vozniškega dovoljenja, pri tem ni pomembno, ali obstaja med tem dejstvom in škodo vzročna zveza.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, naj tožeči stranki plača 690.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.11.1996 dalje ter ji povrne njene pravdne stroške v znesku 236.679,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.11.2000 dalje.

Proti takšni sodbi se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi, zlasti ni dokazan vzrok nesreče. Tožeča stranka bi bila upravičena do regresa samo v primeru, če bi obstajala vzročna zveza med nastankom škode in tem, da toženec v času prometne nesreče še ni imel vozniškega dovoljenja za traktor; tožeča stranka pa niti ni dokazovala, da je do nesreče prišlo, ker toženec ni imel vozniškega izpita. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da vzroka za nezgodo ni mogoče ugotoviti. Če izvedenec tega ne more ugotoviti, se sodba ne more opirati na domnevo, da je možna izjava drugega udeleženca v nesreči, da toženec svojega namena, da zavije v levo, ni nakazal s smerokazom. Dve priči, ki sta prišli na kraj nesreče takoj po njej, sta izpovedali, da je imel traktor vključen levi smerokaz. Tudi toženec je izpovedal, da je pravočasno vklopil smerokaz, tako da je do nesreče prišlo le zaradi nepazljivosti J. H., voznika osebnega avtomobila, udeleženega v nesreči. Ta bi na razdalji 60 metrov pred trkom tudi lahko ukrenil vse, da bi nesrečo preprečil, tako da bi prenehal z zaviranjem in se z zasukom volana izognil traktorju, ki je bil že skoraj povsem zunaj ceste. Voznik osebnega avtomobila je imel prosto pot in bi ob večji pazljivosti nesrečo lahko preprečil. Prav tako bi toženca lahko opozoril, da ga namerava prehitevati, z zvočnim signalom. V tem primeru bi toženec prenehal z zavijanjem, saj je izvedenec potrdil, da je bil voznik osebnega avtomobila od mesta trčenja oddaljen še 200 metrov, ko je sam že zavijal iz lokalne ceste na poljsko pot. Na tako razdaljo bi vsak voznik primerno reagiral. Sodišče se opira na izpovedbi prič J. H. in njegove žene in sopotnice v avtu M. H.. Priča je zainteresirana za uspeh tožbe, sama pa ni voznica, zato ji ni mogoče verjeti. Tudi zaključek sodišča, da je možno, da toženec ni imel vključenega smerokaza, ne pa dokazano, pomeni, da ni pravilen zaključek, da je vzrok nesreče prav v tem. Možnost pomeni le domnevo, na to pa ni mogoče opreti obsodilne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni kršilo nobene od določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Pravilno je uporabilo materialno pravo in pritožbeno sodišče v celoti sledi njegovim razlogom glede ugotovljenega dejanskega stanja.

Zmotno je toženčevo mnenje, da je za presojo utemeljenosti zahtevka zavarovalnice za povračilo zneska odškodnine, ki ga je oškodovancu J. H. izplačala iz naslova zavarovanja toženčeve odgovornosti, odločilno vprašanje, ali obstaja vzročna zveza med dejstvom, da toženec v času škodnega dogodka ni imel vozniškega dovoljenja za traktor in nastalo škodo. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja 2. točka 1. odstavka 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (priloga A6), ki so sestavni del zavarovalne pogodbe med pravdnima strankama. Na podlagi te določbe zavarovanec med drugim izgubi svoje zavarovalne pravice, če upravlja vozilo oseba brez vozniškega dovoljenja, ki je predpisano za to kategorijo vozila. Na podlagi določbe 1. točke 2. odstavka 3. člena Pogojev zavarovanec ne izgubi pravic le, če dokaže, da ni kriv za obstoj okoliščine iz prej citirane določbe. Glede na to da je vozil traktor sam toženec kot zavarovanec, takšnega ugovora niti ne bi mogel uveljavljati. Za utemeljenost tožbenega zahtevka torej zadoščata nesporno ugotovljeni dejstvi, da toženec ni imel ustreznega vozniškega dovoljenja in da je tožeča stranka plačala odškodnino v zahtevanem znesku, ter presoja vprašanja, ali je to storila utemeljeno - da je torej toženec odgovoren za škodo po splošnih pravilih odškodninskega prava.

Na podlagi določbe 1. odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Sodišče prve stopnje je tako moralo ugotoviti protipravno toženčevo ravnanje, škodo, vzročno zvezo med njima ter toženčevo odgovornost. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je toženec kršil Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP, Ur. l. SFRJ, št. 50/88 - 29/90, in RS, št. 10/91), saj se v nasprotju z določbo 4. točke 2. odstavka 227. člena tega zakona pred premikom na cesti ni prepričal, ali lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu. Sodišče prve stopnje je namreč tudi na podlagi izpovedbe samega toženca ugotovilo, da se, neposredno preden je pričel zavijati, ni prepričal, ali lahko to varno stori, temveč se je ozrl nazaj 20 ali 50 metrov pred odcepom, kasneje pa ne več. Ali bi ob takem ravnanju toženca voznik osebnega avtomobila (oškodovanec) mogel in moral preprečiti nesrečo, pa je odvisno od odgovora na vprašanje, kdaj je lahko zaznal tožencev namen, da zavije s ceste. Pritožbeno sodišče tudi glede tega sledi razlogom sodišča prve stopnje, da je toženec smerokaz prižgal šele po škodnem dogodku, kar sta izpovedala oškodovanec in njegova sopotnica. Priči, na izpovedbo katerih se sklicuje toženec, sta prišli na kraj nesreče kasneje in tako o dogajanju pred njo in o sami nesreči nista mogli izpovedati. Sodišče prve stopnje je še utemeljilo, da oškodovancu in njegovi sopotnici verjame tudi zato, ker je bila vidljivost v času nesreče dobra. Pri tem je zmotno pritožbeno mnenje, da je sodišče prve stopnje ugotovilo le, da je mogoče, da toženec ni imel vključenega kazalca, in da je iz izvedenskega mnenja razvidno, da vzroka za nezgodo ni mogoče ugotoviti. Pritožbeno sodišče v odgovor poudarja, da ni naloga izvedenca, da ugotovi dejansko stanje, temveč da sodišču pri tem le pomaga.

V konkretni zadevi tako, da pojasni, ali je določen potek dogodkov mogoč ali ne, medtem ko sodišče odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je tako štelo za dokazano, da toženec, preden je pričel zavijati v levo, ni vključil smernega kazalca, pritožbeno sodišče pa o pravilnosti takšnega zaključka ne dvomi. Oškodovanec je zato lahko reagiral šele po tem, ko je toženec pričel prehajati sredino vozišča (to je bilo po oceni izvedenca na medsebojni oddaljenosti vozil 60 metrov in ne 200 metrov, kot mnenje zmotno povzema pritožba). Glede na to oškodovancu ni mogoče očitati, da bi bil tudi sam kriv za nesrečo. S tem da je zaviral, namesto da bi traktor poskusil zaobiti, ni kršil predpisov o varnosti v cestnem prometu, tudi izvedenec pa je pojasnil, da vozniki na oviro z desne praviloma reagirajo z zavijanjem v levo. Pritožbeno sodišče nadalje sodi, da ni razlogov za to, da bi oškodovanec v okviru pravnega standarda skrbnega voznika moral toženca, preden ga je pričel prehitevati, na to opozoriti z zvočnim signalom. To bi pomenilo ravnanje s povečano skrbnostjo, ki je od oškodovanca ni mogoče zahtevati, zato tudi z opustitvijo tega ravnanja ni prispeval k nastanku škode, temveč je zanjo v celoti odgovoren toženec. Tožeča stranka je nadalje dokazala višino škode ter da jo je oškodovancu poravnala, tako da je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.