Jedro

Iz določbe 265. člena ZUP izhaja, da se zahteva po izkazanosti okoliščin na nivoju verjetnosti nanaša le na tiste okoliščine, na katere se predlog opira, ne pa tudi na tiste, ki se nanašajo na pravočasnost vloženega predloga za obnovo postopka. Pravočasnost vložene vloge je treba izkazati z gotovostjo, kar pomeni, da mora biti organ na podlagi vseh okoliščin primera prepričan, da je bil predlog vložen znotraj subjektivnega roka.

Če sta tožnika šele ob pregledu spisa zvedela, da je bila odločba o spremenjenem gradbenem dovoljenju že izdana, enačenje seznanjenosti s številko zadeve z védenjem, da je bila odločba izdana, ni utemeljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote A., Izpostave B., št. ... z dne 24. 12. 2008 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek.

Toženka je tožniku dolžna povrniti 350 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahteva prizadete stranke B.B.B. d. d. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnikov za obnovo postopka, ki se je končal z izdajo odločbe št. ... z dne 24. 9. 2008 o spremembi gradbenega dovoljenja. Z navedeno odločbo je bilo investitorju A.A.A. d.o.o. iz Ljubljane (oz. sedaj njegovemu pravnemu nasledniku B.B.B. d.d. iz C. kot prizadeti stranki v tem upravnem sporu) dovoljena sprememba pravnomočnega gradbenega dovoljenja z dne 30. 5. 2001 in spremenjenega z odločbo z dne 28. 2. 2006 za gradnjo poslovnega centra D. na zemljiščih v k.o. E..

Toženka v obrazložitvi navaja, da je na podlagi 4. točke zabeležke o sestanku z dne 21. 10. 2008, ki je potekal med investitorjem in direktorico ter pooblaščencem obeh tožnikov, ugotovila, da sta bila na njem oba seznanjena z izdano odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja z dne 24. 9. 2008 ter da je A.A., direktor gradnje za trg B.B.B. d.d., prisotnima omenjeni dokument tudi pokazal. Zato je napačna trditev tožnikov, da sta bila z vsebino izpodbijane odločbe seznanjena šele 27. 10. 2008 ob pregledu upravnega spisa na sedežu upravnega organa. Zaradi tega je bil z vložitvijo predloga za obnovo postopka 26. 11. 2008 zamujen enomesečni subjektivni rok iz 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar je razlog za zavrženje predloga za obnovo postopka.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da niti za tožnika ni sporno, da je bilo na sestanku 21. 10. 2008 govora o neki izdani odločbi, ki pa tudi po ugotovitvah pritožbenega organa ne more biti druga kot odločba o spremembi gradbenega dovoljenja. Njena številka je ..., prav to pa je pooblaščenec tožnikov 24. 10. 2008 navedel v prošnji za pregled spisa. Če tožnika in pooblaščenec na sestanku 21. 10. 2008 ne bi bila seznanjena z izdajo odločbe pod navedeno številko, pooblaščenec tožnikov ne bi mogel vložiti prošnje z natančno navedbo opravilne številke, pod katero se je izdala odločba o spremembi gradbenega dovoljenja. Osnovno gradbeno dovoljenje ima namreč povsem drugačno številko zadeve. Pritožbeni organ sicer ne dvomi v podatek, da sta bila udeleženca sestanka pri investitorju že 21. 10. 2008 seznanjena o izdani odločbi z dne 24. 9. 2008, za vednost o tem podatku pa glede na prošnjo pooblaščenca tožnikov od 24. 10. 2008 dalje ne more biti več dvoma. Predlog, vložen 26. 11. 2008, je zato prepozen. Pri tem ni odločilnega pomena, ali je bila oseba seznanjena tudi z vsebino upravnega akta. Upravni organ druge stopnje meni še, da je imel prvostopenjski organ za odločitev podlago v listinah spisne dokumentacije v zadevi in bi dokazovanje v smislu pritožbenih navedb vodilo v neekonomičnost postopka in neutemeljeno zavlačevanje.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je zabeležka sestanka z dne 21. 10. 2008 med drugim neresnična v tem, da naj bi predstavnika investitorja pokazala sporno odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja. Že v pritožbi sta pojasnila, da je investitor govoril, da je pridobil neko odločbo, pri čemer ni bilo jasno, ali gre za gradbeno dovoljenje, vzpostavitev etažne lastnine, uporabno dovoljenje, ali gre za kakšen akt v postopku spremembe zazidalnega načrta ali morda za katero drugo odločbo. Odločbe ni hotel pokazati niti na izrecno zahtevo direktorice tožnikov in njunega pooblaščenca. Zato sta preverila stanje v vseh omenjenih postopkih in ugotovila, da je investitor pridobil sklep geodetske uprave o vzpostavitvi etažne lastnine z dne 19. 11. 2008, da je zaprosil za izdajo upravnega dovoljenja, da je bil stalno v stiku z organi MOA. glede spremembe zazidalnega načrta in da je pridobil sporno odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja. Ker je investitor govoril o več postopkih, torej ni bilo mogoče ugotoviti, da je bila izdana prav sporna odločba. Tožnika v nadaljevanju navajata še druge okoliščine, s katerimi utemeljujeta, da je investitor, za katerega je na pogajanjih s tožnikoma nastopal A.A., neverodostojna stranka. Sodišče teh navedb ne povzema, saj za odločitev, kot bo razvidno iz nadaljevanja, niso relevantna. Tožnika v nadaljevanju opozarjata, da A.A. in B.B. nista imela pooblastila za zastopanje v postopku, zato so njuna procesna dejanja in izjave neveljavna. Tudi če bi bila upravičena dajati izjave kot stranka, pa v obravnavanem primeru nista bila opozorjena na kazensko in materialno odgovornost za krivo izjavo, kot to določa 3. odstavek 188. člena ZUP. Ker opozorila ni bilo, izjave ni mogoče uporabiti kot dokaz. Izjava tudi ni bila dana v obliki, kot jo določa zakon, to je kot zaslišanje priče. Tožnika pojasnjujeta tudi okoliščine, v katerih je bila dana prošnja za pregled spisa 24. 10. 2008, in sicer da se je tega dne pooblaščenec oglasil na upravni enoti in se pozanimal o morebitnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja. Izvedel je, da spis obstaja, zvedel je za opravilno številko, spisa pa ni mogel pregledati in je to lahko storil šele v ponedeljek 27. 10. 2008, o čemer obstaja zapisnik. Sklepanje, da je pooblaščenec s tem, ko je vedel za obstoj opravilne številke, vedel tudi za izdano odločbo, je nesmiselno. Spis dobi opravilno številko z vložitvijo vloge, sama številka pa ne pove ničesar o tem, ali je bila odločba izdana, niti o tem, kakšna odločba bi lahko bila izdana. Nadalje menita, da bi moral pritožbeni organ opraviti obravnavo, saj je ugotavljal dejstva, ki jih upravni organ prve stopnje ni in je svojo odločitev oprl na prošnjo za pregled spisa z dne 24. 10. 2008. S tem je bilo kršeno načelo kontradiktornosti postopka, ki je tudi ustavna pravica. Tožnika poudarjata, da mora predlagatelj obnove postopka v skladu z določbo 265. člena ZUP z verjetnostjo izkazati okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. To pa ne velja za izjavo investitorja, ki na podlagi prej navedenih okoliščin ne izkazuje verjetnosti obstoja tistih, ki jih zatrjuje. Ker se je upravni organ odločil, da bo raziskoval dejansko stanje mimo navedb in vloge tožnikov, ga pri tem zavezujejo vse splošne in posebne določbe ZUP, predvsem načelo materialne resnice in 188. člen ZUP glede izjave stranke. Kršeno je bilo tudi načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, saj je prvostopenjski organ izdal odločbo, ne da bi dal tožnikoma možnost, da se izrečeta o okoliščinah zadeve. Tako se nista imela možnost izreči o investitorjevih navedbah. Tožnika predlagata, da sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in dovoli obnovo postopka, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe o stroških do plačila.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Na tožbo je odgovoril tudi B.B.B. d.d. iz C. kot prizadeta stranka, ki uvodoma navaja, da je družba A.A.A. d.o.o. 17. 9. 2008 prenehala obstajati zaradi pripojitve k prevzemni družbi B.B.B. d.d., ki je zato njen pravni naslednik. Zatrjuje, da je bila tožnikoma na sestanku 21. 10. 2008 omogočena seznanitev z odločbo z dne 24. 9. 2008 o spremembi gradbenega dovoljenja, na podlagi česar sta tožnika prišla do opravilne številke odločbe in jo nato tudi napisala na prošnjo za pregled spisa 24. 10. 2008. Tožnika sicer nakazujeta, da naj bi za številko zvedela na drugi podlagi, pri čemer pa ne pojasnita, kje sta jo pridobila. Tako A.A. kot B.B. sta bila s strani direktorice prizadete stranke in njenega pravnega prednika pooblaščena za dejanja, kar po potrebi lahko potrdi tudi priča C.C.. Poudarja, da zapis sestanka z dne 21. 10. 2008 ne predstavlja izjave stranke ali izpovedbe prič. Nadalje opozarja na neskladja v navedbah tožnikov iz pritožbe, v kateri sta navedla, da se je pooblaščenec 27. 10. 2008 zglasil pri upravnem organu, da bi preveril, ali je upravni organ izdal kakšno odločbo investitorju, pri čemer v pritožbi nikjer ne omenja datuma 24. 10. 2008, tako kot to sedaj navaja v tožbi. Navedeno kaže, da tožnika skušata zavajati sodišče z namenom lovljenja roka za obnovo postopka. Prizadeta stranka se tudi ne strinja z zahtevo, da bi drugostopenjski organ opravil obravnavo, saj dejanskega stanja ni ugotovil drugače kot organ prve stopnje. Prav tako v tem primeru ne gre za izvajanje novih dokazov, saj gre za podatke, ki so že v upravnem spisu in ne predstavljajo novih dokazov. Po njenem mnenju tožnika nista z verjetnostjo izkazala okoliščin glede pravočasnosti predloga za obnovo postopka. Upravni organ je v skladu z določbo 9. člena ZUP dal stranki z interesom možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe ter nato na podlagi navedenega ugotovil, da tožnika nista z verjetnostjo izkazala okoliščin, da je predlog vložen v zakonskem roku. Poudarja, da v predhodnem postopku preizkusa predloga za obnovo postopka ne gre za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja in posledično ne za poseben ugotovitveni postopek, zato načelo zaslišanja stranke s tem, da naj bi tožnikoma ne bila dana možnost, da se udeležujeta postopka, ni bilo kršeno. V obravnavanem primeru je tako upravni organ na podlagi predloga za obnovo in izjave nasprotne stranke presodil, da pravočasnost predloga ni verjetno izkazana. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo, tožnikoma pa naloži povračilo njenih stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba je utemeljena.

V skladu z določbo 265. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku.

Iz te določbe izhaja, da se zahteva po izkazanosti okoliščin na nivoju verjetnosti nanaša le na tiste okoliščine, na katere se predlog opira, ne pa tudi na tiste, ki se nanašajo na pravočasnost vloženega predloga za obnovo postopka. To potrjuje tudi določba 1. odstavka 267. člena ZUP, ki pristojnemu organu nalaga, da po prejemu predloga preizkusi (med drugim), ali je predlog pravočasen in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Pravočasnost vložene vloge je zato treba izkazati z gotovostjo, kar pomeni, da mora biti organ na podlagi vseh okoliščin primera prepričan, da je bil predlog vložen znotraj subjektivnega roka. Zato ni pravilno stališče prizadete stranke, da v okviru preizkusa pravočasnosti predloga ne gre za ugotavljanje pravilnega dejanskega stanja. Prav tega je ugotavljal tudi upravni organ, ko je tehtal med različnimi trditvami na eni strani predlagateljev obnove postopka in na drugi strani investitorja. Čim je upravni organ v obravnavani zadevi pravočasnost predloga za obnovo postopka ugotavljal tako, da je dal tudi prizadeti stranki možnost, da se o tem izjavi in se pri odločitvi oprl na listino, ki jo je ta predložila (zabeležka sestanka z dne 21. 10. 2008), bi moral tudi tožnikoma omogočiti, da se skladno z načelom zaslišanja stranke izjavita o relevantnem dejstvu, in sicer da sta bila že 21. 10. 2008 seznanjena z obstojem odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja.

V obravnavanem primeru je udejanjanje te procesne pravice tožnikov pomembno tudi zato, ker zabeležka predstavlja listino, ki jo je sestavil investitor in ki ima brez dvoma nasprotni interes kot predlagatelja obnove postopka, to je, da do nje ne pride. Zato verodostojnost take izjave, zapisane v predloženi listini, sama po sebi ne more biti večja od trditve tožnikov v predlogu za obnovo, da sta za odločbo z dne 24. 9. 2008 izvedela šele 27. 10. 2008, ko sta pregledala upravni spis in je datum pregleda preverljiv v upravnih spisih (zapisnik o tem dejanju). V taki situaciji bi zato morala imeti tožnika možnost, da se seznanita z listino in se o njej izjavita. Kot sta nato navedla v pritožbi, ne drži, da bi bila na sestanku 21. 10. 2008 obveščena o izdani spremembi gradbenega dovoljenja in na njem seznanjena z odločbo, prav to pa sta okoliščini, na kateri je prvostopenjski upravni organ oprl svojo odločitev.

Upravni organ druge stopnje, ki potrjuje pravilnost ugotovitve o 21. 10. 2008 kot relevantnem datumu, pa, kot rečeno, svoje stališče opira na prošnjo tožnikov z dne 24. 10. 2008 za pregled spisa in na njegovi podlagi sklepa, da tožnika v nasprotnem primeru tega dne ne bi mogla vložiti prošnje z natančno navedbo opravilne številke. Kot ugotavlja sodišče po vpogledu v upravne spise obravnavane zadeve, pa je bil pritožbeni organ o tem dejstvu (vlogi z dne 24. 10. 2008) seznanjen na podlagi dopisa prvostopenjskega upravnega organa z dne 24. 2. 2009 in njemu priložene fotokopije omenjene vloge, povzete iz (druge) zadeve pod št. ... .

Drugostopenjski upravni organ je torej svojo odločitev oprl tudi na dejstvo, ki ga prvostopenjski upravni organ ni ugotovil, s čimer je dopolnil postopek, v katerem pa tožnikoma ni bila dana možnost, da se izjavita. Zato je sklep pritožbenega organa o nepravočasnosti predloga za obnovo postopka, vezano na prošnjo z dne 24. 10. 2008 za pregled spisa, v tem pogledu preuranjeno.

Sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je bilo v postopku kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Tožba je že na tej podlagi utemeljena.

V zvezi z ostalimi tožbenimi ugovori pa sodišče še dodaja: Tožnika v tožbi (stran 6) tudi z vsebinskega vidika izpodbijata pravilnost sklepanja pritožbenega organa, ko pojasnjujeta, da sta se 24. 10. 2008 na upravni enoti pozanimala o morebitnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja in izvedela, da spis obstaja ter njegovo opravilno številko (ne drži torej navedba prizadete stranke, da tožnika ne pojasnita, kje sta pridobila opravilno številko), medtem ko sta ga dejansko pregledala šele 27. 10. 2008. Če sta tožnika šele ob pregledu spisa zvedela, da je bila odločba o spremenjenem gradbenem dovoljenju že izdana - kar bo predmet ugotavljanja v ponovljenem postopku -, enačenje seznanjenosti s številko zadeve z v édenjem

, da je bila odločba izdana, ni utemeljeno.

Prizadeta stranka kot pravna oseba lahko v skladu z določbo 1. odstavka 48. člena ZUP opravlja dejanja v postopku le po zakonitem zastopniku, ki ga določa zakon oz. splošni akt pravne osebe v skladu z zakonom. V takem primeru lahko organ od osebe, ki nastopa ko zakoniti zastopnik, zahteva, da predloži dokazila, da je strankin zakoniti zastopnik (4. odstavek 47. člena ZUP). V primeru dvoma bo torej organ od osebe, ki nastopa kot zakoniti zastopnik, zahteval predložitev ustreznega dokazila o njenem statusu. Zakoniti zastopnik pa lahko določi pooblaščenca, ki ga zastopa v postopku, razen pri dejanjih, pri katerih mora stranka sama dajati izjave (1. odstavek 53. člena ZUP).

Navedene določbe za konkretni primer pomenijo, da morajo osebe, ki v upravnem postopku nastopajo v imenu prizadete stranke, biti njeni zakoniti zastopniki ali pa imeti pooblastilo takega zakonitega zastopnika. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je upravni organ 11. 12. 2008 D.D. in A.A. v imenu prizadete stranke izročil in omogočil seznanitev s predlogom za obnovo postopka, pri čemer je A.A. na zapisnik podal tudi izjavo. Drugostopenjski organ na trditev, da je A.A. v postopku nastopal brez pooblastila, ni odgovoril, zato bo treba morebitne nejasnosti glede pooblastil udeleženih oseb razčistiti v ponovljenem postopku. Kot ugotavlja sodišče na podlagi podatkov upravnih spisov, pa B.B. v upravnem postopku ni sodeloval. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1). V njem bo moral dati tožnikoma možnost, da se izjavita glede vsebine zapisa sestanka z dne 21. 10. 2008 in okoliščin, v katerih je 24. 10. 2008 zaprosil za pregled spisa pod št. ..., ter nato natančno ugotoviti: ali sta tožnika že na sestanku 21. 10. 2008 izvedela, da je bilo za objekt D. izdana sprememba gradbenega dovoljenja z dne 24. 9. 2008, od kje tožnikoma številka zadeve, zapisane na vlogi z dne 24. 10. 2008, ali je uradna oseba že ob vložitvi te prošnje tožnika seznanila, da je bila odločba izdana, ali pa sta dejansko zanjo izvedela 27. 10. 2008, ko sta videla, da se odločba nahaja v spisih zadeve.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, sta tožnika v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se jima priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od izdaje te sodbe dalje, kot sta to zahtevala tožnika.

Ker ima v skladu z omenjeno določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 pravico do povračila stroškov postopka le tožnik in ker je prizadeta stranka zastopala v postopku zastopala nasprotni interes, sodišče njenemu zahtevku za povrnitev stroškov postopka ni ugodilo.