Jedro

Z dopolnjeno pobudo se uveljavlja zahteva, da občinski svet sklep odpravi. Po prvem odstavku 48. člena ZLS se z ljudsko iniciativo lahko zahteva le razveljavitev, ne pa odprava že sprejete odločitve občinskega organa. To pomeni, da se s pobudo pod točko (a) zahteva odločanje, ki ga zakon ne omogoča; že iz tega razloga je torej pobuda v tem delu v nasprotju z zakonom in zato nedopustna. Razlika med institutoma odprave in razveljavitve odločitve ni nepomembna, saj razveljavitev učinkuje ex nunc, za naprej, odprava odločitve pa ima učinek za nazaj, kar pomeni, da se odpravijo tudi vse pravne posledice odločitve. In prav takšen učinek bi tožnik rad dosegel, kar jasno sledi tudi iz njegovih navedb v sodnem postopku, kot je bilo že navedeno pa tega ZLS ne dopušča. Tudi če bi tožnik s temi navedbami uveljavljal zahtevo za razpis občinskega referenduma, glede na ureditev iz ZLS ne bi mogel uspeti, saj v zadevi očitno ne gre za akt splošne pravne narave (46. člen ZLS) in ne za kakšno vprašanje, za katero bi poseben zakon določal možnost referenduma (46a. člen ZLS). Razpisa svetovalnega referenduma pa glede na določbe 46b. člena ZLS volivci ne morejo zahtevati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim (v nadaljevanju izpodbijanim) aktom je župan Občine Idrija (v nadaljevanju župan) odločil ter tožnika in Občinski svet Občine Idrija (v nadaljevanju občinski svet) obvestil, (1.) da se pobuda „Pobuda za vložitev zahteve za razpis občinskega referenduma v Občini Idrija - Akvarij je naš! Mi ga ne (pro)damo ter za razveljavitev pogodbe“ z dne 19. 5. 2016, z dopolnitvami z dne 30. 5. 2016, 22. 7. 2016 in 25. 7. 2016, pobudnika - volivca A.A. (tožnika v tem sporu) ne dopusti in (2.) da se zavrne njegova zahteva za plačilo stroškov.

2. V obrazložitvi župan povzame potek postopka s pobudo. Po tožnikovi dopolnitvi z dne 22. 7. 2016 je nesporno, da gre za pobudo za ljudsko iniciativo, vezano na pristojnost občinskega sveta, s tremi zahtevami. Tožnik je izkazal predpisano število podpisov volivcev, vendar je z zahtevami, kot izhajajo iz dopolnitve pobude, presegel vsebinski okvir t.i. referendumskega vprašanja iz obrazca, ki so ga podpisovali volivci. Kot prvo uveljavlja zahtevo, naj občinski svet odpravi svoj sklep z dne 7. 5. 2015. V referendumskem vprašanju na obrazcu s podpisi ni nikjer naveden noben sklep občinskega sveta, navedena je pogodba o prodaji akvarija, med odstopom od te pogodbe in odpravo omenjenega sklepa pa so pomembne razlike, v vsebini in pristojnosti. Podporniki pobude ob podpisovanju niso bili seznanjeni z zahtevo po odpravi sklepa z dne 7. 5. 2015 niti z njegovo vsebino. Vprašanje, ki so ga podpisovali, je tožnik tako predrugačil, da med voljo podpornikov in podano zahtevo ni skladnosti. Zato ni izpolnjen pogoj podpore volivcev po Zakonu o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) in Statutu Občine Idrija (v nadaljevanju Statut). Poleg tega se zahteva odprava sklepa, kar ima znatno širši obseg od razveljavitve in je v nasprotju z 48. členom ZLS.

3. Ker prvo postavljena zahteva ni dopustna, sta po presoji župana tudi druga in tretja zahteva iz dopolnjene pobude neuresničljivi. Druga zahteva je, da občinski svet odloči o dodelitvi upravljanja premoženja Javnega akvarija oziroma Občine Idrija k edinemu upravitelju Penzion B. s.p. na javnem razpisu z dne 25. 3. 2015. Javni akvarij niti na dan vložitve pobude niti v času zbiranja podpisov niti na dan odločitve ni več premoženje Občine Idrija, saj je bilo to premoženje prodano družbi C. d.o.o. s prodajno pogodbo z dne 19. 6. 2015. Navedena zahteva je zato v nasprotju z 51. členom ZLS in 33. členom Ustave RS. Takšna zahteva bi bila tudi sicer v nasprotju s 6. točko 3. člena Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS), po kateri je lahko upravljavec občinskega premoženja le uprava samoupravne lokalne skupnosti ali oseba javnega prava, medtem ko je Penzion B. s.p. poslovni subjekt v zasebni lasti. Postopek javnega razpisa z dne 25. 3. 2015 je bil pravnomočno razveljavljen s sklepom z dne 14. 4. 2015 ter je v pristojnosti Centra za idrijsko dediščino (v nadaljevanju CID), ki ni občinski organ, zato z ljudsko iniciativo v njegove odločitve ni mogoče posegati. Referendumsko vprašanje na obrazcu s podpisi ni vsebovalo imena upravljavca akvarija in ne datuma javnega razpisa, zato tudi v tem delu ni izkazana ustrezna podpora volivcev. Kot tretja iz dopolnjene pobude sledi zahteva, da občinski svet odloči o ustanovitvi javnega podjetja za upravljanje s stvarnim premoženjem javnega akvarija ali pa to premoženje priključi Č. d.o.o., pri čemer naj bo upravljavec premoženja izključno Penzion Rožica - B. s.p. Volivci ob podpisovanju niso bili seznanjeni, da naj bi v novo ustanovljenem javnem podjetju z akvarijem upravljal navedeni zasebni poslovni subjekt, in ne, da naj se premoženje priključi Č. d.o.o. Zadeva ne sodi med izvirne naloge občine. Zahteva ni uresničljiva že zato, ker Občina Idrija nima v lasti zadevnega premoženja. Poleg tega se zahteva ustanovitev javnega podjetja ali priključitev javnega akvarija Č. d.o.o in sočasno, da mora biti upravljavec premoženja B. s.p., kar ni združljivo.

4. Župan tožniku očita zlorabo pravice oziroma instituta ljudske iniciative. Zloraba pravice pomeni njeno uveljavljanje ali izvrševanje v nasprotju z namenom, zaradi katerega jo postavlja pravni red; kot taka ne more uživati pravnega varstva. Odločanje na podlagi ljudske iniciative je namenjeno varovanju javnega interesa oziroma interesa širokega kroga ljudi. Tožnik pa je aktivnosti s pobudo, glede na postavljene zahteve, vodil izključno z namenom zagotoviti premoženjsko korist zasebnemu poslovnemu subjektu Penzion B. s.p., ki je v lasti njegove matere, tožnik pa je prokurist. Ta zasebni interes je prikrival in zato v vprašanju na obrazcu, ki so ga podpisovali volivci, ni navedel imena poslovnega subjekta, ampak ga je v zahteve vključil šele po končanem zbiranju podpisov. Za to se je odločil, ker je omenjeni poslovni subjekt, prijavljen na javnem razpisu za izbiro oskrbnika javnega akvarija z dne 25. 3. 2015, ki je bil nato razveljavljen, in na ponovljenem javnem razpisu, objavljenem 15. 4. 2015, zamudil roke za vložitev pravnih sredstev oziroma propadel v postopkih sodnega varstva. Zlorabo potrjuje dejstvo, da je tožnik z zbiranjem podpisov pričel šele po izčrpanih pravnih sredstvih glede izbire oskrbnika akvarija.

5. Po povedanem župan zaključi, da pobuda ni ustrezno oblikovana in ne izpolnjuje pogojev po ZLS za obravnavo, zato je na podlagi tega zakona odločil, da pobuda ni bila vložena oziroma da se ne dopusti, s čimer je postopek zaključen. Tožnik je v prvi vlogi zahteval povrnitev stroškov v znesku 1.000,00 EUR, za kar ne obstaja pravna podlaga, zato je to zahtevo župan zavrnil. 6. Tožnik s tožbo zahteva sodni preizkus županove odločitve. Predlaga, da sodišče izpodbijano obvestilo razveljavi in županu naloži, da postopek nadaljuje s predložitvijo pobude občinskemu svetu.

7. Opozarja, da je obvestilo v nasprotju samo s seboj, saj župan enkrat šteje, da pobuda ni dopustna, drugič, da ni bila vložena. Po mnenju tožnika je pobuda sedaj popolna in vsebuje vse potrebno za vsebinsko obravnavo. V dopolnitvi je pojasnil, da se nanaša na institut ljudske iniciative in bolj jasno izrazil vprašanje, ki bi bilo predmet svetovalnega referenduma, če se občinski svet zanj odloči. Župan je presegel svoje proceduralne pristojnosti, kot je nezakonito posegal že v javni razpis za izbiro oskrbnika akvarija, vendar niti to sodišče niti Vrhovno sodišče za oškodovanca ni predvidelo pravnega sredstva. Kriteriji, ki jih je župan uporabil pri vsebinski presoji pobude - namesto za to pristojnega občinskega sveta, ki ima tudi možnost, da presojo prepusti Ustavnemu sodišču - presegajo zakonski okvir in pomenijo postavljanje previsokih ovir za sodelovanje občanov pri odločanju v občini. Bistven je namen zbiranja podpisov, sredstva za dosego cilja so lahko različna, zato pobuda vsebuje pooblastilo tožniku, da pravni boj oblikuje skladno z namenom, to je spremembo lokalne politike v ohranitev javnega akvarija namesto njegove namerne razprodaje. Ljudska iniciativa se uresničuje, da se prepreči zloraba oblasti, tožnik pa nastopa kot volivec in nikoli izključno za zasebni interes. Občinskemu svetu se je prikazovalo lažno stanje ter zamolčala županova nezakonita intervencija in posledično neupoštevanje izida javnega razpisa, ki ga je predrugačila direktorica CID. Na razpis je bilo s pravočasno in popolno vlogo prijavljeno edino podjetje B. s.p. Občinski svet sme popraviti nastale krivice. Izdaja nove odločitve pomeni hkrati razveljavitev ali odpravo prejšnje, to razlikovanje je pretiran formalizem. Ker za prejšnjo odločitev ni bilo razlogov, je pravno smiselno, da se odpravi in hkrati sprejme nova, saj se tako poseže tudi v vsa individualna razmerja, ki izvirajo iz odločitve, predvsem v odnos po pogodbi, sklenjeni med Občino Idrija in družbo C. d.o.o., ki sicer ni bila realizirana, saj prevzema akvarijev in rib in s tem prehoda lastninske pravice ni bilo. Odločitve CID ni bilo možno sodno preveriti, zato je kvečjemu dokončna, če je sploh veljavna, saj statut CID direktorici ne omogoča razveljavitve razpisa niti ni te možnosti določal sam razpis. Datum javnega razpisa in ime ponudnika je mogoče razbrati iz obrazložitve pobude, zato ni potrebe, da bi bila vključena v prvotno referendumsko vprašanje, ki je le predlog občinskemu svetu. Očitek izgube vezi z volivci ni upravičen, saj se niti eden ni premislil ali pritožil. Tožnik omenja možnost javno-zasebnega partnerstva pod pogoji iz javnega razpisa z dne 25. 3. 2015 ter opozarja, da se preverjanje pobude skuša zlorabiti za politične namene.

8. Toženka je sodišču predložila spise zadeve. V odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri sprejeti odločitvi in njeni obrazložitvi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka. Župan je pojasnil, v čem nazadnje postavljene zahteve pomenijo nedopusten odmik od vsebine, ki so jo podpisovali volivci. Pred odločitvijo je pobudniku dal še eno možnost, da zahteve uskladi z voljo volivcev, kar pa je ta razumel kot napako. Javna objava sklepa z dne 7. 5. 2015 ne zadostuje, akt bi moral biti naveden v pobudi, ki so ji volivci dajali podporo, v njej pa je omenjena le prodajna pogodba. Toženka vztraja pri očitku o zlorabi pravice, saj tožnikovo ravnaje vsebuje vse znake koruptivnega ravnanja ponudnika. Dodaja, da je obvestilo treba presojati kot celoto, bolj ali manj primeren izraz na zakonitost odločitve ne vpliva.

9. Tožnik vztraja pri tožbi in predlogu, da se obvestilo spozna za nezakonito. Navaja, da je stopnja nezadovoljstva z lokalno politiko daleč presegla zakonsko mejo za razpis obveznega referenduma v povezavi z ljudsko iniciativo, kaj šele svetovalnega. Pobuda ima zadostno število podpisov volivcev, ki presega 5 % volilnega telesa v občini. Ob smiselni uporabi drugega odstavka 46. člena ZLS občinski svet mora razpisati referendum, če to zahteva najmanj pet odstotkov volivcev v občini in če tako določa zakon ali statut občine. Župan je z zlorabo osebnih podatkov podpornikov pobude priznal utemeljenost zahtevka, ki omogoča uporabo svetovalnega referenduma. Odločanje o usodi idrijskega akvarija ne more biti rezervirano za ozek krog njegove ekipe. Župan se obnaša, kot bi se od njega in ne od občinskega sveta zahtevalo določeno ravnanje, čeprav je njegov preizkus omejen na formalne pogoje in bi pobuda že morala biti predložena občinskemu svetu. Županovo postopanje ni demokratično in pomeni posmehovanje konkretnemu prijavitelju na javni razpis, ki mu ni bilo zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo. Zakon ne določa, da bi pobudnik že v pobudi moral predvideti vse prepreke na poti do cilja in jih volivcu posebej pojasnjevati. Sicer pa toženka sama ne ve, ali pobuda ni dopustna ali ni bila vložena ter ali podpora volivcev je ali ni podana. Tožnik priglaša stroške PTT in nagrade.

K I. točki izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. V tem sporu se presoja utemeljenost odločitve župana, kot izhaja iz izpodbijanega obvestila, katerega vsebina je povzeta v 1. točki te obrazložitve.

12. Gre za tretjo županovo odločitev v zadevi. Najprej je z aktom, št. 040-0001/2016-5 z dne 2. 6. 2016, zavrnil pobudo tožnika in zahtevek za plačilo stroškov. Navedeni akt je to sodišče, na tožnikovo zahtevo za sodni preizkus, s sodbo, št. III U 182/2016-28 z dne 6. 7. 2016, razveljavilo in zadevo vrnilo županu v ponovni postopek, ker pred odločitvijo tožnika ni pozval k odpravi pomanjkljivosti pobude, kot to zahteva zakon. Po dopolnjenem postopku je župan z aktom, št. 040-001/2016-31 z dne 18. 8. 2016, odločil, da pobuda ni bila vložena. Ta akt je bil razveljavljen s sodbo, št. III U 272/2016-10 z dne 19. 10. 2016, in zadeva ponovno vrnjena županu, saj razlogi, ki jih je navedel v aktu, pa tudi razlogi, ki jih je navedel v sodnem postopku, sprejete odločitve niso utemeljevali.

13. V ponovnem postopku, v katerem je izdal sedaj izpodbijani akt, je župan upošteval stališča iz predhodnih sodb ter sprejel odločitev, ki je utemeljena na zakonu. V obvestilu uporabljene različne formulacije glede sprejete odločitve ne pomenijo pomanjkljivosti, zaradi katere bi bilo treba akt razveljaviti, saj ni dvoma, da gre za odločitev, da obravnavana pobuda ne izpolnjuje predpisanih pogojev za nadaljnji postopek. Razlogi, navedeni v obrazložitvi, pa dajejo ustrezno podlago za zaključek, da je sprejeta odločitev utemeljena.

14. Neposredne oblike sodelovanja občanov pri odločanju v občini, na kar se nanaša ta spor, ureja ZLS. Po 46. členu tega zakona lahko občani odločajo na referendumu o vprašanjih, ki so vsebina splošnih aktov občine (razen o proračunu in zaključnem računu občine ter o splošnih aktih, s katerimi se v skladu z zakonom predpisujejo občinski davki in druge dajatve); takšen referendum se opravi kot naknadni referendum, na katerem občani potrdijo ali zavrnejo sprejeti splošni akt občine ali njegove posamezne določbe, občinski svet pa ga mora razpisati, če to zahteva najmanj pet odstotkov volivcev v občini in če tako določa zakon ali statut občine. V skladu s 46a. členom ZLS lahko občani odločajo na referendumu tudi o drugih vprašanjih, vendar le, če tako določa zakon. Da ugotovi voljo občanov, lahko občinski svet pred odločanjem o posameznih vprašanjih iz svoje pristojnosti razpiše nezavezujoč svetovalni referendum (46b. člen ZLS).

15. Postopek v zvezi s pobudo volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma določa 47. člen ZLS. Po prvem odstavku tega člena mora pobuda vsebovati zahtevo za razpis referenduma, ki mora vsebovati jasno izraženo vprašanje, ki naj bo predmet referenduma, in obrazložitev. Statut občine lahko določi, da mora biti pobuda podprta s podpisi določenega števila volivcev. V skladu z drugim odstavkom 47. člena ZLS pobudnik o pobudi pisno seznani občinski svet in pobudo predloži županu. Če ta meni, da pobuda z zahtevo ni oblikovana v skladu s prejšnjim odstavkom ali je v nasprotju z zakonom in s statutom občine, o tem v predpisanem roku obvesti pobudnika in ga pozove, da ugotovljeno neskladnost odpravi v osmih dneh. Če pobudnik tega ne stori, se šteje, da pobuda ni bila vložena, o čemer župan obvesti občinski svet in pobudnika. Ta lahko v skladu s tretjim odstavkom 47. člena ZLS zahteva, da županovo odločitev preizkusi upravno sodišče. Če župan oceni, da pobuda izpolnjuje predpisane pogoje, s posebnim aktom določi način in rok za dajanje podpore volivcev zahtevi za razpis referenduma; kolikor takšno zahtevo na določen način in v določenem roku podpre zadostno število volivcev, se šteje, da je zahteva za razpis referenduma vložena (četrti in peti odstavek 47. člena ZLS). V tem primeru občinski svet v predpisanem roku razpiše referendum (prvi odstavek 47a. člena ZLS); če meni, da je vsebina zahteve v nasprotju z ustavo in zakonom, pa lahko zahteva, da o tem odloči ustavno sodišče (drugi odstavek 47a. člena ZLS).

16. Ljudsko iniciativo ZLS ureja v 48. členu. V skladu s prvim odstavkom tega člena lahko najmanj pet odstotkov volivcev v občini zahteva izdajo ali razveljavitev splošnega akta ali druge odločitve iz pristojnosti občinskega sveta oziroma drugih občinskih organov. Po drugem odstavku tega člena se glede pobude volivcem za vložitev zahteve v smislu ljudske iniciative in postopka s pobudo primerno uporabljajo določbe 47. člena ZLS.

17. Neposredne oblike sodelovanja občanov pri odločanju v občini ureja tudi Statut Občine Idrija (členi 74 do 91). Skladno z ZLS v drugem odstavku 83. členu določa, da mora biti pobuda za vložitev zahteve za razpis referenduma podprta s podpisi najmanj stotih volivcev v občini. Glede pobude volivcem za vložitev zahteve za odločanje na podlagi ljudske iniciative in postopka s to pobudo v drugem odstavku 90. člena napotuje na primerno uporabo določb zakona in tega statuta, s katerimi je urejen referendum o splošnem aktu občine.

18. Glede na opisano ureditev mora biti torej iz pobude jasno razvidno, na katero obliko neposrednega sodelovanja občanov pri odločanju v občini se nanaša. V pobudi za vložitev zahteve za razpis občinskega referenduma mora biti jasno izraženo vprašanje, ki naj bo predmet referenduma; v pobudi za vložitev zahteve za odločanje občinskega organa na podlagi ljudske iniciative pa jasno navedeno, izdaja ali razveljavitev katerega splošnega akta oziroma katere druge odločitve ter iz pristojnosti katerega občinskega organa se zahteva. Takšna pobuda mora biti podprta s podpisi najmanj stotih volivcev v občini. Župan je glede na drugi odstavek 47. člena ZLS pristojen (mora) preveriti, ali je pobuda z zahtevo ustrezno oblikovana ter ali je v nasprotju z zakonom in s statutom občine. Če pobuda ni ustrezno oblikovana oziroma je v nasprotju z zakonom in s statutom občine, pobudnik pa neskladnosti niti po pozivu v predpisanem roku ne odpravi, pobuda ne izpolnjuje pogojev za nadaljnji postopek, v tem smislu torej ni dopustna in se, kot določa ZLS, šteje, da ni bila vložena.

19. V obravnavanem primeru je tožnik županu in občinskemu svetu poslal vlogo, naslovljeno kot „Pobuda za vložitev zahteve za razpis občinskega referenduma v Občini Idrija - Akvarij je naš! Mi ga ne (pro)damo ter za razveljavitev prodaje“; priložil je obrazce z referendumskim vprašanjem, na katerih je zbiral s podpisi izraženo podporo volivcev. Zaradi nejasne vsebine pobude je župan, ob upoštevanju določb ZLS in stališč sodišča, tožnika z zahtevo z dne 14. 7. 2016 pozval, naj pobudo v danem roku dopolni, in ga poučil, kako naj to stori, oziroma obvestil, v čem je pobuda pomanjkljiva. Tožnik je v roku pobudo dopolnil z vlogama z dne 22. 7. 2016 in 25. 7. 2016. Po tem je župan tožnika z dopisom z dne 1. 8. 2016 seznanil z ugotovljenimi neskladji in ga ponovno pozval, da jih odpravi, na kar se tožnik ni odzval, saj je menil in pri tem vztraja, da je pobudo ustrezno dopolnil že z vlogama z dne 22. 7. 2016 in 25. 7. 2016 (med njima ni za odločitev bistvene vsebinske razlike; sodišče v nadaljevanju za obe navedeni vlogi uporablja izraz dopolnitev pobude).

20. V dopolnitvi se je tožnik izjasnil, da s pobudo uveljavlja ljudsko iniciativo, naslovljeno na občinski svet, ter navedel, da od tega organa zahteva, da: (a) odloči, da odpravi svoj sklep z dne 7. 5. 2015 (pisni odpravek z dne 8. 5. 2015) glede odobritve razpolaganja s stvarnim premoženjem Javnega akvarija preko pravnega posla prodaje Javnega akvarija; (b) odloči o dodelitvi upravljanja premoženja (Javni akvarij Idrija oziroma Občine Idrija) k edinemu prijavitelju Penzionu B. s.p. iz Idrije na javnem razpisu z dne 25. 3. 2015 za izbiro oskrbnika Javnega akvarija, saj izpolnjuje vse takratne pogoje in je tudi podal pravočasno vlogo na razpis; (c) odloči o tem, da naj se v ta namen ustanovi javno podjetje ali pa premoženje Javnega akvarija priključi Č. d.o.o., pri čemer naj bo upravljavec tega premoženja izključno Penzion B. s.p. najmanj pod takimi pogoji, kot jih je ponudila Občina Idrija v javnem razpisu z dne 25. 3. 2015. 21. Iz predloženih spisov je razvidno, da je občinski svet na 5. redni seji dne 7. 5. 2015 sprejel naslednji sklep: „CID je glede na sklep občinskega sveta izvedel javni razpis za izbiro oskrbnika Javnega akvarija, na katerega sta se prijavila dva ponudnika, vendar nobeden ne izpolnjuje razpisnih pogojev v celoti. Zato se postopek izbire oskrbnika akvarija ustavi in se v skladu s sklepom občinskega sveta prične s postopkom prodaje akvarijev in organizmov. Postopek prodaje izvede CID. Po zaključku postopka se prejeta sredstva nakažejo v proračun Občine Idrija.“ Pri omenjenem razpisu gre očitno za drugi, 15. 4. 2015 objavljeni javni razpis za izbiro oskrbnika Javnega akvarija Idrija.

22. Z dopolnjeno pobudo se uveljavlja zahteva, da občinski svet navedeni sklep odpravi. Po prvem odstavku 48. člena ZLS se z ljudsko iniciativo lahko zahteva le razveljavitev, ne pa odprava že sprejete odločitve občinskega organa. To pomeni, da se s pobudo pod točko (a) zahteva odločanje, ki ga zakon ne omogoča; že iz tega razloga je torej pobuda v tem delu v nasprotju z zakonom in zato nedopustna. Razlika med institutoma odprave in razveljavitve odločitve ni nepomembna, saj razveljavitev učinkuje ex nunc, za naprej, odprava odločitve pa ima učinek za nazaj, kar pomeni, da se odpravijo tudi vse pravne posledice odločitve. In prav takšen učinek bi tožnik rad dosegel, kar jasno sledi tudi iz njegovih navedb v sodnem postopku, kot je bilo že navedeno pa tega ZLS ne dopušča. V tem smislu je mogoče razumeti županovo obrazložitev, da sta, ker zahteva iz točke (a) ni dopustna, neuresničljivi tudi zahtevi, navedeni pod točkama (b) in (c). V zvezi s tema zahtevama tudi sicer niso podani pogoji za nadaljnji postopek s pobudo. Glede na vsebino zahteve iz točke (b) in tožnikove obrazložitve ni jasno, ali se od občinskega sveta zahteva tudi poseg v odločitev, sprejeto glede javnega razpisa z dne 25. 3. 2015. Na to nejasnost pobude nenazadnje kažejo razlogi, s katerimi župan svojo odločitev utemeljuje v vseh smereh. Pri čemer med drugim pravilno izpostavi, da je zahteva, kot jo je oblikoval tožnik, v nasprotju z določbami ZSPDSLS, ki urejajo ravnanje s stvarnim premoženjem samoupravnih lokalnih skupnosti (6. točka 3. člena, glej tudi tretji odstavek 9. člena in druge določbe tega zakona, ki urejajo razpolaganje in upravljanje s stvarnim premoženjem samoupravnih lokalnih skupnosti). Zahteva, navedena pod točko (c), da se ustanovi javno podjetje ali premoženje javnega akvarija priključi družbi Č. d.o.o., obenem pa odloči, da je upravljavec tega premoženja zasebni poslovni subjekt Penzion B. s.p., pa je poleg tega, kot ugotavlja že župan, tudi očitno notranje neskladna.

23. Po določbah ZLS je na pobudniku breme, da s pobudo uveljavlja dovolj natančno oblikovano zahtevo, pri čemer od občinskega organa ne more zahtevati odločanja, ki bi bilo v nasprotju z zakonom. Bremena oblikovanja takšne z zakonom skladne zahteve pobudnik ne more prenesti na občinski organ, ki da naj sam izbere ustrezno odločitev glede na pobudnikov končni cilj. Tožnik navedenim pogojem ni uspel zadostiti. Sodišče pa lahko sledi (v smislu drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) tudi argumentaciji, gledano kot celoto, s katero župan utemeljuje, da je tožnik z zahtevami iz dopolnitve pobude presegel vsebinski okvir, ki so ga podpisovali volivci. Zato kljub predloženim podpisom ni izkazana ustrezna podpora, ki jo mora imeti že pobuda (drugi odstavek 90. člena Statuta v zvezi z drugim odstavkom 83. člena Statuta in prvim odstavkom 47. člena ZLS). Ker že iz navedenih razlogov obravnavana pobuda ne izpolnjuje pogojev za nadaljnji postopek, se v presojo nadaljnjih razlogov, ki jih je navedel župan, sodišče ni spuščalo in tudi ne navajalo drugih razlogov, ki bi utemeljevali izpodbijano odločitev. Glede na tožnikove ugovore pa dodaja, da se po drugem odstavku 48. člena ZLS glede pobude volivcem za vložitev zahteve za odločanje na podlagi ljudske iniciative in postopka s to pobudo primerno uporabljajo le določbe 47. člena ZLS, ne pa tudi določbe o nadaljnjem referendumskem postopku iz (drugega odstavka) 47a. člena - sklicevanje na te določbe zato na odločitev ne more vplivati.

24. Pobuda, o kateri je odločeno z izpodbijanim aktom, je v njegovem izreku opredeljena tako, kot jo je naslovil sam tožnik v prvi vlogi. V dopolnitvi se je nato izjasnil, da s pobudo uveljavlja odločanje na podlagi ljudske iniciative, zato jo je župan pravilno presodil s tega vidika. V nadaljevanju dopolnitve je sicer tožnik prvotno postavljeno referendumsko vprašanje „Ali ste za to, da Občina Idrija odstopi od nikoli realizirane pogodbe, sklenjene 21. 5. 2015 o prodaji akvarija (še v času 6 mesečnega „resnega“ iskanja novega oskrbnika!) in naj se predmet prodaje istočasno domakne, dodeli edinemu domačemu prijavitelju na javni razpis v izključno upravljanje v obliki javnega podjetja v javnem interesu (milejša opcija reševanja akvarija od razpolaganja z njim) in s tem zagotovi nadaljnji obstoj edinega turističnega proizvoda Idrije zadnjih dvajset let?“ v več korakih poenostavljal do končne verzije „Ali ste za to, da naj se premoženje Javnega akvarija Idrija ohrani v obliki javnega podjetja v javnem interesu v Idriji?“. Iz vsebine dopolnitve pobude in tožbe dovolj jasno izhaja, da je te navedbe podal le pogojno, za primer, da bi občinski svet sam izkoristil možnost, da razpiše svetovalni referendum. Tudi če bi tožnik s temi navedbami uveljavljal zahtevo za razpis občinskega referenduma, glede na ureditev iz ZLS ne bi mogel uspeti, saj v zadevi očitno ne gre za akt splošne pravne narave (46. člen ZLS) in ne za kakšno vprašanje, za katero bi poseben zakon določal možnost referenduma (46a. člen ZLS). Razpisa svetovalnega referenduma pa glede na določbe 46b. člena ZLS volivci ne morejo zahtevati. Za ta referendum zato sploh ni mogoče vložiti zahteve in tudi ne podati pobude volivcem (glej sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 908/2004 z dne 2. 9. 2004).

25. V tem sporu se ne presoja zakonitost odločitev, sprejetih glede javnih razpisov, na katere se sklicuje tožnik; s tem povezane navedbe zato za ta spor niso relevantne. Presoja se izključno županova odločitev o obravnavani pobudi, ki je glede na povedano utemeljena na zakonu. V vprašanja, ki se nanašajo na primernost zakonske ureditve, se sodišče ne more spuščati. Prav tako na odločitev ne morejo vplivati politični vidiki oziroma politično stanje v občini, ki ga opisuje tožnik.

26. Po navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

27. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.