Jedro

Tudi študijski dopust se, razen dopusta na dan, ko delavec prvič opravlja izpit, in če v kolektivni pogodbi ali pogodbi o izobraževanju ni drugače določeno in v konkretnem primeru ni bilo, izrablja upoštevajoč potrebe delovnega procesa.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v 1. in 3. alineji I. tč. ter v II. in III. tč. izreka tako, da v celoti na novo glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožniku: - iz naslova razlike v plači za mesec junij 2009 obračunati bruto znesek 286,00 EUR in za mesec julij 2009 bruto znesek 382,99 EUR, od teh zneskov odvesti dohodnino in prispevke za socialno varnost, neto zneske pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto plače za mesec junij od 15. 7. 2009, od neto plače za mesec julij pa od 15. 8. 2009 do plačila; - iz naslova povračila stroškov izobraževanja – kilometrine plačati znesek 2.753,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2009 do plačila; - iz naslova nadomestila za neizrabljena 2 dneva študijskega dopusta obračunati bruto znesek 127,80 EUR, od tega zneska odvesti dohodnino in prispevke za socialno varnost, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2009 dalje do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo.

II. Kar tožnik zahteva več iz naslova plačila nadurnega dela v znesku 1.185,75 EUR, kilometrine v znesku 926,80 EUR in nadomestila za neizrabljen letni dopust v znesku 3.769,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, se zavrne.

III. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 238,54 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 123,60 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku iz naslova razlike v plači za mesec junij 2009 od bruto zneska 171,60 EUR obračuna in plača akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost, neto znesek pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 dalje; iz naslova povračila stroškov izobraževanja - kilometrine plača 2.753,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2009 dalje; iz naslova nadomestila za neizrabljenih 44 dni študijskega dopusta bruto 2.811,47 EUR obračuna davke in prispevke, neto znesek pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2009 dalje, vse v roku 15 dni in pod izvršbo (I. tč. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek po plačilu razlike v plači za julij 2009 v višini 382,99 EUR, po plačilu razlike v plači za junij 2009, ki presega znesek 171,60 EUR, po plačilu nadurnega dela v višini 1.185,75 EUR, po plačilu kilometrine, ki presega znesek 2.753,77 EUR in po nadomestilu za neizrabljeni letni dopust, ki presega znesek 2.811,47 EUR (II. tč. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 744,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (III. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico oz. sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ki se nanaša na razliko v plači. Tožnik je predložil razpredelnico prostih dni, ki so bile usklajene z delavko I.M. ter potrjene s strani tajnika N.B. in izkazal, da je bil doma na točno dogovorjene in odobrene dneve. Ž. je izpovedal, da na nobene njegove zahteve ni odgovarjal, ker jih je bilo ogromno in jih je smatral za „zajebancijo“. Glede na takšno izpoved bi moralo sodišče objektivno oceniti delovno okolje, v katerem je tožnik delal. Zaključek sodišča, da je tožnik brez odobritve dopusta ostal doma, je nelogičen, saj zaposleni ne ostajajo kar doma, ne da bi se pred tem pravočasno dogovorili za dopust. V kolikor bi dejansko obstajala evidenca ter posebna odobritev Ž. na obrazcu za dopust, bi tožena stranka te listine predložila, pa tega ni storila. Obrazec, ki ga je tožena stranka predložila, pa ni nikjer evidentiran ali oštevilčen. Takšen obrazec je mogoče brez težav izpolniti za nazaj. Tožnik je predložil evidenco odsotnosti, ki izkazuje, da je bila njegova odsotnost opravičena. V tej zvezi je tudi izkazal obseg vseh opravljenih nadur (93) in ni dvoma, da je bilo delo opravljeno v korist tožene stranke. Vseh ur, ki jih je opravil, nikakor ni bilo mogoče izrabiti znotraj drsečega delovnega časa. Iz trditev tožene stranke ter izpovedi prič je več kot očitno, da tožniku takšno koriščenje opravljenih ur ni bilo dovoljeno. Med drugim je bil dne 7. 4. 2009 na seji kolegija Ž. sprejet sklep, da se tožniku ne dovoli niti koriščenja dopusta, zato je protispisna ugotovitev, da naj bi imel možnost koriščenja ur. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da je bilo pri toženi stranki običajno, da se nadure koristijo v okviru drsečega urnika. Ž. je namreč izpovedal, da so se nadure delavcem izplačevale. Obrazložitev je sama s seboj v nasprotju, saj sodišče najprej ugotavlja, da naj bi se tožnik dogovoril za koriščenje ur v juniju in juliju 2009, s čimer naj bi bila dokazana možnost, da koristi ure, nato pa zahtevek za plačilo neizplačane plače zavrne, češ da tožnik ni dokazal, da bi imel odsotnost odobreno. Tožnik je imel že v juniju 2009 izpolnjene vse pogoje za pričetek priprave diplomske naloge, vendar pa mu tožena stranka ni hotela odobriti študijskega dopusta, s čimer je kršila pogodbene obveznosti. To je tudi razlog, da ni diplomiral še v času trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Sicer pa je pogodbo v celoti izpolnil, saj je diplomiral v za to predvidenem roku. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Iz sklepa št. 5 kolegija tožene stranke z dne 7. 4. 2009 je razvidno, da je možnost izrabe dopusta jasno pogojena z dolžnostjo tožnika, da predhodno dostavi potrdilo o prvi prijavi na posamični izpit. Če pravica do dopusta ni podrobneje določena, ima delavec v skladu z ZDR in s kolektivno pogodbo pravico do odsotnosti z dela ob dnevih, ko prvič opravlja izpite. Tožnik potrdil ni dostavil in tako ni izpolnjeval temeljnih dolžnosti (32. in 34. čl. ZDR), zato do nadomestila za neizrabljen letni dopust in potnih stroškov ni upravičen. Ker je opustil svojo dolžnost obveščanja, mu tožena stranka dopusta ni odobrila. Tožena stranka s tem ni storila nobenega protipravnega ravnanja, kar je pogoj za odškodninsko odgovornost. Zaključek sodišča, da tožnikova dolžnost obveščanja za odločitev ni pomembna, je nepravilen in temelji na zmotnem materialnopravnem izhodišču. Takšen zaključek je tudi protispisen, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Tožnik nadalje niti ni trdil, da je toženo stranko o „službenih poteh“ obveščal, niti ni predložil potnih nalogov, kar prav tako predstavlja kršitev dolžnostnega ravnanja. V zvezi z zahtevkom za povračilo potnih stroškov in nadomestila za neizrabljen dopust sodišče ni upoštevalo dejstva, da tožnik študija ni zaključil do prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Navedeno predstavlja odločilno okoliščino, glede katere ni izkazanih razlogov. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je vložila odgovor na tožnikovo pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede razlike v plači za junij in julij 2009 Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku iz naslova neopravičene odsotnosti z dela v juniju odtegnila od plače protivrednost 40 ur v višini bruto 286,00 EUR in v juliju iz istega naslova protivrednost 56 ur v višini bruto 382,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedeno terjatvijo ugotovilo, da je utemeljena zgolj do višine 171,60 EUR, kar je nadomestilo plače za 24 ur dela, saj je zaključilo, da je bil tožnik le 18. 6. 2009, 19. 6. 2009 in 22. 6. 2009 opravičeno odsoten z dela. Za dneve neupravičene odsotnosti z dela pa mu vtoževane plače ni priznalo. Utemeljena je tožnikova pritožba, da je v tem delu sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da delodajalec nima zakonske podlage, da delavcu ne izplača plače, četudi je ta neupravičeno odsoten. V skladu z določbo 136. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprememb.) delodajalec namreč lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih. Med te primere neupravičen izostanek z dela ne spada. Takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v sodbi opr. št. Pdp 1307/2008 z dne 11. 6. 2009. V primeru neupravičenega izostanka ima delodajalec možnost, da po določbah ZDR uvede postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter delavcu za čas postopka prepove opravljati delo. Do prepovedi opravljanja dela je delodajalec dolžan delavcu izplačati celotno plačo, ne da bi pri tem upošteval neupravičene izostanke, medtem ko mu je za čas trajanja prepovedi dolžan izplačati nadomestilo plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi. V skladu z ugotovljenimi razlogi v konkretnem primeru ni izkazan zakonsko določen primer, v katerem bi delodajalec lahko zadržal izplačilo plače. Zato je tožena stranka tožniku dolžna plačati celotno vtoževano terjatev iz tega naslova (382,00 EUR bruto za mesec julij 2009 ter 114,40 EUR bruto za mesec junij 2009, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila). Ker je sodišče prve stopnje glede tega zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. čl. ZPP v tem delu ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v II. tč. izreka v zvezi z 1. alinejo I. tč. izreka delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Glede stroškov izobraževanja (kilometrina) V skladu z 32. čl. Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPNG, Ur. l. RS št. 18/1991 s spremembami) delavcu, ki se izobražuje v interesu zavoda, pripada poleg plačanih delovnih dni še povračilo stroškov, povezanih z izobraževanjem. Med te stroške po kolektivni pogodbi spada tudi prevoz (1. alinea 7. odst. 32. čl. KPNG). Sodišče prve stopnje je ugotovilo in to dejstvo je ostalo neprerekano, da se je tožnik izobraževal v interesu tožene stranke, zato je pravilno zaključilo, da mu je slednja na podlagi 7. odst. 32. čl. KPNG dolžna povrniti stroške prevoza, povezane z izobraževanjem. Oblika in višina povračila stroškov prevoza, ki nastanejo v zvezi s takšnim izobraževanjem, v kolektivni pogodbi nista določeni, kot to velja za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. Tožnik je iz tega naslova vtoževal povračilo kilometrine, tožena stranka pa ni zatrjevala, da bi mu iz tega naslova (če že) pripadala kakšna druga oblika povračila stroškov (npr. povračilo stroškov v višini najcenejšega javnega prevoza). Zato je sodišče prve stopnje tožniku (v 2. alineji I. tč. izreka) pravilno prisodilo potne stroške v obliki kilometrine. Tožnik je vtoževal povračilo kilometrine za opravljene poti na predavanja za šolski leti 2007/08 in 2008/09 (do vključno junija 2009), torej za čas, ko je bil še v delovnem razmerju pri toženi stranki. Glede na navedeno v tej zvezi ni odločilno dejstvo, da študija ni zaključil do prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, zaradi česar tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka, ki jo zatrjuje tožena stranka. Tožena stranka višine priznane kilometrine ne prereka argumentirano, kot tudi ne prereka ugotovitve, da je te poti tožnik dejansko opravil, zato se pritožbeno sodišče z očitki, ki so brez razlogov, ni ukvarjalo. Na stranki namreč leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP). Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tožnik ni vtoževal povračila stroškov povezanih s službenim potovanjem, temveč povračilo stroškov, povezanih z izobraževanjem. Zato glede tega niso sprejemljive pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na tožnikovo dolžnost obveščanja o službenih poteh ter predložitve potnih nalogov.

Tožnik je v pritožbi v celoti izpodbijal del sodbe, s katero je bil njegov zahtevek zavrnjen. To velja tudi za odločitev v zvezi z zavrnjenim delom zahtevka iz naslova kilometrine (II. tč. izreka sodbe). Glede tega dela zahtevka je tožnikova pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je izpodbijana odločitev v celoti materialnopravno pravilna.

Glede nadomestila za neizrabljen študijski dopust Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožniku v skladu s 5. odst. 32. čl. KPNG pripadalo pet delovnih dni študijskega dopusta za vsak izpit in ne le trije dnevi, kot je bilo med strankama dogovorjeno v pogodbi o izobraževanju in aneksu k tej pogodbi (prilogi A10 in A12). Vendar pa iz tožnikove trditvene podlage ni razvidno, da je pred 13. 3. 2009 (poziv - A13) od tožene stranke zahteval več dni študijskega dopusta za posamezen izpit, kot so bili določeni v pogodbi o izobraževanju (trije dnevi), niti ni razvidno, da bi mu tožena stranka zavrnila pravico do koriščenja preostalih dni dopusta (še dveh dni od petih) za posamezen izpit, ki so tožniku pripadali na podlagi KPND. Ker tožnik dodatnega dopusta do 13. 3. 2009 ni zahteval, tožena stranka niti ni prišla v situacijo, ko bi z neutemeljeno zavrnitvijo njegove zahteve lahko ravnala protipravno. Po oceni pritožbenega sodišča tožniku ni mogoče priznati dodatnih dni dopusta za izpite, ki jih je opravil do dne 13. 3. 2009. Namen priznanja pravice do študijskega dopusta je namreč v tem, da se študent ustrezno pripravi na izpit. Tožniku je tožena stranka do 13. 3. 2009 za vsakega od izpitov priznala tri dni dopusta v skladu s pogodbo o izobraževanju. Tožnik se je na podlagi odobrenih dni dopusta na izpite pripravil in jih, kot izhaja iz dokaznega postopka, tudi opravil. Z opravo posameznega od izpitov, ki jih je opravil do 13. 3. 2009, je bil tako namen pogodbe izpolnjen. Tožnik bi moral pred vsakim od izpitov toženi stranki izjaviti, da zahteva odobritev petih dni dopusta v skladu s KPNG, vendar do 13. 3. 2009 tega ni storil, kar pomeni, da je v takšno prikrajšanje privolil (volenti non fit iniuria). Ker ni elementa protipravnosti, ki je eden od pogojev za odškodninsko odgovornost delodajalca, tožniku ne pripadajo dodatni dnevi dopusta za izpite, ki jih je opravil do 13. 3. 2009, niti kakršnokoli nadomestilo za te dneve.

Iz dokaznega postopka je razvidno, da je tožena stranka tožniku do 1. 7. 2009 omogočila koriščenje treh dni študijskega dopusta za vsak izpit, po 1. 7. 2009 pa mu študijskega dopusta sploh ni omogočala. Tožena stranka je namreč dne 7. 4. 2009 od tožnika zahtevala, da za vsako odobritev študijskega dopusta predloži potrdilo o prijavi za izpit. Tožnik je po njeni zahtevi opravil še 4 izpite, ne da bi ji predložil potrdilo o prijavi. V skladu z določbo 165. čl. ZDR se letni dopust izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti. Nobenega razloga ni, da bi študijski dopust tolmačili drugače. Tudi študijski dopust se zato, razen dopusta na dan, ko delavec prvič opravlja izpit (173/2 čl. ZDR), in če v kolektivni pogodbi ali pogodbi o izobraževanju ni drugače določeno in v konkretnem primeru ni bilo, izrablja upoštevajoč potrebe delovnega procesa. V skladu z določbo 34. čl. ZDR mora delavec delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Pod to dolžnost nedvomno spada tudi obvestilo delavca delodajalcu o prijavi na izpit, saj je slednje dokazilo o tem, da se je delavec dejansko prijavil na izpit ob točno določenem dnevu. Takšno obvestilo delodajalcu omogoča, da za dneve, ko delavca ne bo v službo zaradi priprave na izpit in oprave izpita, ustrezno organizira delovni proces. Zahteva, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 7. 4. 2009, je bila torej v smislu izpolnjevanja pogodbenih obveznosti popolnoma legitimna. Tožena stranka je bila namreč tožniku dolžna zagotoviti pravico do študijskega dopusta za pripravo na izpit in opravo izpita, zato je bil tožnik dolžan delodajalcu predložiti potrdilo o tem, da bo dopust dejansko izkoristil za študij in opravo izpita in ne za kaj drugega. Tožnik bi navedeno lahko dokazoval s potrdilom o prijavi na izpit ali drugim potrdilom fakultete, na kateri je študiral. Ker takšnega potrdila toženi stranki neutemeljeno ni predložil, mu tudi tožena stranka ni bila dolžna odobriti študijskega dopusta. Ker tožena stranka ni ravnala protipravno, tožnik do dodatnih dni dopusta in do nadomestila za te dneve po 7. 4. 2009 ni upravičen.

Tožnik je bil torej na podlagi KPND in poziva z dne 13. 3. 2009 upravičen do 5 dni študijskega dopusta za vsak izpit. Glede na zgoraj navedeno je bil do takšnega števila dni dopusta upravičen zgolj v obdobju med 13. 3. 2009 in 7. 4. 2009, saj tožena stranka do 7. 4. 2009 od njega, kot pogoj za odobritev študijskega dopusta, ni zahtevala potrdila o prijavi na izpit. Iz evidence o opravljenih izpitih (A17), ki jo je sodišče prve stopnje presojalo, je razvidno, da je tožnik med 13. 3. 2009 in 7. 4. 2009 opravil en izpit in sicer iz delovnega in socialnega prava (27. marec 2009). Tožena stranka mu je za ta izpit, namesto petih dni študijskega dopusta, neutemeljeno in kot izhaja iz dokaznega postopka, brez razloga priznala le tri dni dopusta. Tožena stranka ni spoštovala določb KPND, čeprav jo je tožnik k temu pozval, in ga je tako v tem času oškodovala za dva dni dopusta. Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni obveznosti (v kar spada tudi neizpolnitev obveznosti, ki stranke neposredno zavezujejo na podlagi kolektivne pogodbe), ima stranka, ki je oškodovana, pravico do odškodnine (103. čl. Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprememb.). Ker je tožena stranka tožnika oškodovala za dva dni dopusta, mu je dolžna plačati nadomestilo (odškodnino) v znesku 127,80 EUR, zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo v 3. alineji I. tč. izreka na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe, kar je tožnik iz tega naslova zahteval več (2.653,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), pa je zavrnilo.

Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnik ni upravičen do vtoževanega nadomestila za 15 dni študijskega dopusta za pripravo diplome. Tožnik je bil s toženo stranko v delovnem razmerju do 4. 10. 2009, zato po tem datumu tožena stranka niti ni mogla več izpolniti obveznosti po pogodbi o izobraževanju, torej tožniku odobriti študijskega dopusta (clausula rebus sic stantibus). Njena obveznost je zato ugasnila (117. čl. OZ). Ker iz dokaznega postopka ni razvidno, da bi tožnik od tožene stranke do tega dne izrecno zahteval študijski dopust za pripravo diplomske naloge (tožnik v skladu s trditvenim bremenom tega ni dokazal), tožena stranka ni prišla v situacijo, da bi mu ta dopust neutemeljeno zavrnila in bi torej ravnala protipravno. Ker ni elementa protipravnosti, je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna, zato jo je pritožbeno sodišče potrdilo (353. čl. ZPP).

Glede nadurnega dela Tožnik je vtoževal tudi plačilo nadur za obdobje od 1. 3. 2008 do 4. 10. 2009. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožena stranka drseč urnik, in da so zaposleni višek ur izrabljali kot proste ure. Na podlagi izpovedb prič N.B., I.M. in A.B. je zaključilo, da bi tudi tožnik vse nadure lahko koristil kot proste ure znotraj drsečega delovnega časa. Tožnikov zahtevek iz tega naslova je zato zavrnilo. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in argumentirano pojasnilo dejstvo, da bi tožnik vse nadure lahko koristil kot proste ure znotraj drsečega delovnega časa. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je glede tega v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče te argumentacije ne ponavlja in v zvezi z navedenim delom zahtevka pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako stranki ne navajata nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko dosegli drugačno odločitev, je pritožbeno sodišče v preostalem njuni pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, je moralo v skladu z 2. odst. 165. čl. ZPP ponovno odločati tudi o stroških postopka, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje. Ugotovilo je, da je tožnik v sporu uspel v višini 37,64 %, tožena stranka pa v višini 62,36 %. V tem razmerju morata druga drugi povrniti stroške postopka. Tako je pritožbeno sodišče tožniku upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi, po predloženem stroškovniku priznalo 965,00 EUR (tar. št. 3100- 409,50 EUR, tar. št. 3102 – 378,00 EUR, tar. št. 6002 – 20,00 EUR ter 20 % DDV – 157,50 EUR). Upoštevajoč 37,64 % uspeh znašajo njegovi stroški 363,23 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki po predloženem stroškovniku priznalo 965,00 EUR (tar. št. 3100- 409,50 EUR, tar. št. 3102 – 378,00 EUR, tar. št. 6002 – 20,00 EUR ter 20 % DDV – 157,50 EUR). Upoštevajoč 62,36 % uspeh znašajo njeni stroški 601,77 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik toženi stranki dolžan plačati 238,54 EUR stroškov postopka, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče je odločilo še o priglašenih pritožbenih stroških obeh strank. Ugotovilo je, da je tožena stranka s pritožbo uspela v višini 38 %, tožnik pa v višini 13,46 %. V tem razmerju morata stranki druga drugi povrniti stroške postopka. Pritožbeno sodišče je tožniku po priglašenem stroškovniku priznalo 325,20 EUR ( tar. št. 3210- 254,40 EUR, tar. št. 6002 – 20,00 EUR ter 20% DDV – 50,80 EUR), kar ob upoštevanju 13,46 % pritožbenega uspeha znaša 43,78 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki po predloženem stroškovniku priznalo EUR 624,80 EUR ( tar. št. 3210- 350,40 EUR, tar. št. 6002 – 20,00 EUR ter 20 % DDV – 70,08 EUR), kar ob upoštevanju 38 % uspeha znese 167,38 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik toženi stranki dolžan plačati 123,60 EUR stroškov postopka, kot je razvidno iz izreka te sodbe.