Jedro

Za presojo utemeljenosti obsega in višine tožnici naloženih stroškov rušitve ne zadošča, da je izvajalec zanje izstavil račun in da se ta sklada z zapisnikom o izvedbi izvršbe, ki tožniku niti ni bil vročen. V njem navedeni stroški morajo imeti podlago v pogodbi, sklenjeni z inšpektoratom.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Kranj, št. 06122-3637/2005-69 z dne 13. 4. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku naložila plačilo stroškov izvršilnega postopka v višini 4.218,62 EUR, nastalih pri odstranitvi počitniškega objekta navedenih dimenzij na zemljišču s parc. št. 1525 k.o. ... (1. točka izreka), ki jih je dolžan poravnati v 8 dneh po vročitvi tega sklepa na navedeni podračun (2. točka izreka) in odločila, da pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik kot inšpekcijski zavezanec kljub dodatnemu roku v sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 29. 5. 2012 ni odstranil spornega objekta. Zato je gradbeni inšpektor po predhodni najavi 4. 7. 2013 pričel z upravno izvršbo po drugi osebi, ki pa zaradi nepremostljivih težav pooblaščenega izvajalca tega dne ni bila opravljena, pač pa je bila opravljena 9. 7. 2013. Pogodbena izvajalka je po opravljenem delu dne 19. 7. 2013 predložila račun in z njim zaračunala opravljeno odstranitev nelegalno zgrajenega objekta. Te stroške je na podlagi 117. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dolžan poravnati tožnik kot inšpekcijski zavezanec.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da iz zapisnika z dne 4. 7. 2013, ki ga tožnik ni prejel, izhaja, da izvršba tega dne iz razlogov na strani izvajalca ni bila opravljena, hkrati pa tudi, da je tožnikova pooblaščenka na zapisnik podala zahtevo za ugotovitev ničnosti odločbe, ki naj bi se izvršila, saj obstaja očitno neskladje med opisom objekta v odločbi in med objektom v naravi. V zvezi z navedeno zahtevo pa je na zapisnik tudi predlagala odlog izvršbe. Glede na navedeno je tožnik utemeljeno pričakoval odločitev toženke o navedenih pravnih sredstvih pred nadaljevanjem izvršbe. Tožnikova pooblaščenka pa niti ni prejela zapisnika z dne 4. 7. 2013, niti odločitve o pravnih sredstvih, pač pa je 9. 7. 2013 iz medijev izvedela, da je bil objekt porušen. O datumu dejanske izvršbe torej niti tožnik, niti njegova pooblaščenka nista bila obveščena, kar pomeni, da nista mogla spremljati izvršbe, niti nista prejela zapisnika, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep. S tem je toženka kršila določbe ZUP in tožniku odvzela možnost seznanitve z vsemi pomembnimi dejstvi in okoliščinami glede potrebnih stroškov izvršbe. Drugostopenjski organ se vsebinsko do teh ugovorov ni opredelil, pač pa le pavšalno navedel, da kršitve niso vplivale na višino stroškov.

5. Tožnik meni, da je neoprava izvršbe v predvidenem času gotovo vplivala na število ur, ki jih je izvajalec izračunal za posamezno delo in mehanizacijo, pri čemer pa stroški niso pretirani le zaradi navedenega. Tožnik poudarja, da je bil za konkretno opravilo določen in obračunan nesorazmeren obseg prevoznih sredstev in mehanizacije ter odobren in izračunan nesorazmeren obseg časa, kar podrobneje pojasni. Toženka se pri odločanju ni spuščala v potrebnost posameznih strojev in opravil in ustreznost zaračunanja posameznih opravil, temveč je nekritično sledila zapisniku inšpektorja. Tožnik ne more pristati v uporabo prava, da izvajalcu v vsebinskem smislu v teh postopkih sploh ni mogoče ugovarjati. Tožnikova neaktivnost organa ne odvezuje od uporabe določbe 285. člena ZUP. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka po vsebini na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba je utemeljena.

8. Iz izpodbijanega sklepa in upravnih spisov izhaja, da je bila tožniku zaradi nelegalne gradnje počitniškega objekta 14. 3. 2011 izdana inšpekcijska odločba in v njej določen enomesečni rok za njegovo odstranitev, ki teče od prejema odločbe. Ta je bila tožniku vročena 19. 3. 2011 (pritožba zoper to odločbo ni zadržala njene izvršitve). Ker obveznosti ni izpolnil, je bil 29. 5. 2012 izdan sklep o dovolitvi izvršbe, v njem pa določen še dodatni 10 dnevni rok za izvršitev obveznosti po prejemu tega sklepa. Ta je bil tožniku vročen 31. 5. 2012. Ker tožnik v več kot dveh letih po izdani inšpekcijski odločbi in po dovoljeni izvršbi še vedno ni odstranil nelegalnega objekta, niti ni pridobil dovoljenja za gradnjo, ki bi imelo za posledico ustavitev inšpekcijskega postopka, kar ni sporno, ga je 9. 7. 2013 odstranilo pooblaščeno podjetje, kar ni sporno.

9. Ker torej inšpekcijski zavezanec vse do pričetka izvršbe po drugi osebi 4. 7. 2013 ni izpolnil obveznosti iz izvršilnega naslova, je bilo rušenje, ki ga je opravil pooblaščeni izvajalec, potrebno, posledično pa tudi stroški, nastali s tem dejanjem. Tožnik bi se jim lahko izognil le, če bi do datuma pričetka opravljanja izvršbe sam odstranil nelegalne objekte, kar sta mu nenazadnje nalagala inšpekcijska odločba z dne 14. 3. 2011 in sklep o dovolitvi izvršbe z dne 29. 5. 2012. 10. Na navedeno ne morejo vplivati tožbeni ugovori, da je tožnikova pooblaščenka 4. 7. 2013 na zapisnik podala predlog za izrek ničnosti odločbe z dne 14. 3. 2011 in posledično predlagala odlog izvršbe po tretjem odstavku 293. člena ZUP. Vložitev predloga za odlog izvršbe na navedeni pravni podlagi namreč nima odložilnega učinka na izvršbo (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 226/2013), enako tudi ne vložen predlog za ugotovitev ničnosti izvršilnega naslova. Morebitna kasnejša ugotovitev ničnosti izvršilnega naslova oziroma ugoditev predlogu za odlog izvršbe (po začetku izvršbe) bi eventualno lahko pomenila podlago za odškodninski zahtevek.

11. Neutemeljeno je tudi stališče o kršitvi prvega odstavka 285. člena ZUP, ki določa, da če je mogoče opraviti izvršbo na več načinov in z raznimi sredstvi, se opravi izvršba na tak način in s takimi sredstvi, ki sta za zavezanca najmilejša, če se z njima vendarle doseže namen izvršbe. To, na kakšen način in s katerim sredstvom se bo v obravnavanem primeru opravila izvršba, je bilo odločeno s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 29. 5. 2012 in v njem določeno, da bo po preteku dodatnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti izvršbo opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške (izvršba iz 297. člena ZUP). Odločitev o načinu in sredstvu izvršbe torej ni več stvar izpodbijanega sklepa.

12. Se pa sodišče strinja s tožbenim stališčem, da pomeni kršitev prvostopenjskega organa, ko tožnika ni seznanila z datumom nove izvršbe in mu pred izdajo odločbe ni bil posredovan zapisnik o izvedbi izvršbe, tako kršitev, ki bi lahko vplivala na odločitev.

13. Toženka izpodbijano odločitev utemeljuje na stališču, da je izvajalec obstoj in višino stroškov v računu ustrezno obrazložil in da se skladajo z njegovim cenikom in zapisnikom o izvedbi izvršbe z dne 9. 7. 3013. Navedeno pa še ne pomeni, da so bili vsi stroški utemeljeni, sploh pa ob dejstvu, da tožniku ni bila dana možnost, da dejansko spremlja izvršbo, niti mu ni bil posredovan zapisnik o izvedbi izvršbe. Ali drugače: za presojo utemeljenosti obsega in višine tožnici naloženih stroškov rušitve ne zadošča, da je izvajalec zanje izstavil račun in da se ta sklada z zapisnikom o izvedbi izvršbe, ki tožniku niti ni bil vročen. V njem navedeni stroški morajo imeti podlago v pogodbi, sklenjeni z inšpektoratom, kar je naslovno sodišče poudarilo že v sodbi I U 1932/2014. Po presoji sodišča obrazložitev izpodbijanega sklepa tega preizkusa ne omogoča. 14. Prvostopenjski organ se v obrazložitvi sicer sklicuje na pogodbo o rušenju objektov in izvedbi drugih del z dne 10. 9. 2012, ne pove pa, kakšna je vsebina te pogodbe oziroma cenika, na podlagi katerega je bil izstavljen računa. Preizkus zaračunanih stroškov glede obsega in višine zato ni mogoč. Tako pomanjkljiva obrazložitev pomeni kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

15. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Zaradi učinkovitejšega odločanja o stroških postopka bi bilo smiselno, da upravni organ tožnika seznani z zapisnikom o izvršbi, omenjeno pogodbo in cenikom ter mu da možnost, da se opredeli glede uveljavljenih stroškov, upravni organ pa njegova stališča upošteva ali pa jih zavrne že v obrazložitvi svojega akta.

16. Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku ni zastopal odvetnik, se mu na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 15,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavke 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).