Jedro

Pri dokaznem predlogu z vpogledom v drug spis mora stranka določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj se s tem dokazuje ter kako bi izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka. Toženec nedvomno ni zadostil standardu obrazloženosti dokaznega predloga glede vpogleda v drug spis, saj so njegove navedbe presplošne in nekonkretizirane. Toženec je namreč le naštel spise in listine, v katere naj sodišče vpogleda, navedel dejstva, ki jih je po njegovem prepričanju potrebno ugotoviti, ne da bi pri tem natančno navedel, katero dejstvo naj bi se z vpogledom v določeno listino posameznega spisa ugotavljalo in kako bi le-to vplivalo na končno odločitev.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je predpogodba, sklenjena 7. 9. 2000 med toženo stranko kot prodajalcem in tožečo stranko kot kupcem, za nakup parcel št. 608/2 in 608/3, obe vl. št. 251, k.o. ..., za ceno 60.000,00 DEM oziroma 6,453.600,00 SIT, razveljavljena. Tožencu je naložilo, da mora tožnici vrniti

21.364,78 EUR (prej 5,119.856,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2000 dalje do plačila, ter ji povrniti stroške pravdnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti tej odločitvi vlaga toženec revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo odločanje. Meni, da sta sodišči zagrešili absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker nista izvedli predlaganih dokazov, to je vpogleda v spise P 173/2004, P 178/2002, In 82/2004, In 140/2002 ter In 34/2006. Dokazne predloge je namreč ustrezno specificiral, navedel je, kaj želi s tem dokazati, in kakšen vpliv utegne imeti izvedba posameznega dokaza na končno odločitev. Z vpogledom v predlagane listine bi si po prepričanju toženca sodišče ustvarilo popolno sliko glede spornega posojila. Ugotovilo bi, za koliko denarja gre, da je bil toženec v celotno zgodbo pritegnjen le kot lastnik nepremičnin, s katerimi je bilo potrebno zavarovati posojilo, da gotovine od tožnice ni nikoli prejel, predvsem pa, da tožnica in njen partner v navedenih pravdah zahtevata trikrat vračilo istega posojila. Višje sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj je bil dokazni predlog neustrezno obrazložen. Meni tudi, da je sodišče s tem, ko ni zaslišalo predstavnika nepremičninske agencije, kršilo načelo kontradiktornosti postopka, saj mu ni dalo možnosti sodelovati v postopku in postaviti vprašanja predstavniku agencije.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Glede dejstev in dokazov je v ZPP uveljavljeno razpravno načelo (7. člen ZPP), po katerem sme sodišče izvesti le tiste dokaze, ki sta jih predlagali stranki. Ker v postopku na prvi stopnji dokazni predlog glede zaslišanja predstavnika agencije ni bil podan, sodišče s svojim postopanjem tožencu ni moglo odvzeti možnosti enakopravne obravnave in učinkovite obrambe svojih pravic. V reviziji očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana.

7. Neutemeljeni so tudi toženčevi očitki, da sta sodišči zagrešili absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker nista vpogledali v spise P 173/2004, P 178/2002, In 82/2004, In 140/2002 ter In 34/2006. Učinkovito sodno varstvo lahko zagotovi le takšna ureditev pravdnega postopka, pri kateri je zagotovljena tako aktivnost sodišča kot tudi ustrezna aktivnost strank. Po pravilnem stališču nižjih sodišč mora stranka pri dokaznem predlogu z vpogledom v drug spis določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj se s tem dokazuje ter kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka. Toženec je na naroku 7. 3. 2006 navedel opravilne številke spisov, v katere naj sodišče vpogleda, ter na kratko opisal vsebino posamezne pravdne oziroma izvršilne zadeve, ob tem pa pojasnil, da je vpogled v navedene spise predlagal, da bi sodišče dobilo pregled nad celovitostjo poslovnih odnosov med pravdnima strankama in njunima partnerjema in bi se lahko le tako prepričalo, da tožnica zahteva trikrat vračilo istega posojila. Na naroku 23. 5. 2006 je toženec navedel še dodatne okoliščine, ki po njegovem mnenju utemeljujejo vpogled v spise, in jih sedaj ponavlja v reviziji, po pozivu sodišča pa je dokazni predlog konkretiziral z navedbo listin, ki naj jih sodišče v vsakem od navedenih spisov prebere. Tudi po oceni revizijskega sodišča toženec nedvomno ni zadostil standardu obrazloženosti dokaznega predloga glede vpogleda v drug spis, saj so njegove navedbe presplošne in nekonkretizirane. Toženec je namreč le naštel spise in listine, v katere naj sodišče vpogleda, navedel dejstva, ki jih je po njegovem prepričanju potrebno ugotoviti, ne da bi pri tem natančno navedel, katero dejstvo naj bi se z vpogledom v določeno listino posameznega spisa ugotavljalo in kako bi le-to vplivalo na končno odločitev. Glede na to, da toženčev dokazni predlog ni bil ustrezno substanciran, njegove nezadostne aktivnosti ni moglo nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je tako imelo dopusten oziroma ustavno sprejemljiv razlog za zavrnitev toženčevega dokaznega predloga, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo.

8. Ob uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP) revizijsko sodišče ugotavlja, da je tudi materialnopravni zaključek nižjih sodišč pravilen. Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da sta pravdni stranki s Predpogodbo za nepremičnino sklenitev glavne prodajne pogodbe vezali na pogoj, da toženec kot prodajalec v roku enega leta pridobi vso potrebno dokumentacijo za nezazidano stavbno zemljišče. V predpogodbi sta se dogovorili tudi za kupnino v višini 6,453.600,00 SIT, tožnica pa je po podpisu predpogodbe tožencu izplačala del kupnine v znesku 5,119.856,00 SIT (sedaj 21.364,78 EUR). Pri predpogodbi načeloma še ne pride do premika premoženja ali do kakšnih drugih neposrednih učinkov, vendar v skladu z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij ni videti ovire za sočasen dogovor o delnem plačilu kupnine (10. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in 40/2007; v nadaljevanju ZOR). Glede na to, da toženec svoje obveznosti v roku ni izpolnil, do sklenitve prodajne pogodbe ni prišlo. To pomeni, da je znesek 21.364,78 EUR prejel glede na podlago, ki se ni uresničila, zaradi česar je dolžan prejeta denarna sredstva vrniti tožnici (210. člen ZOR).

9. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in ker niso podane očitane postopkovne kršitve, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo in s tem tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije.