Jedro

V konkretnem primeru tožena stranka, kljub nasprotnemu ugovoru tožnika v tožbi, ni prekoračila meje prostega preudarka. Ukrep začasne omejitve gibanja je po določilih ZMZ urejen iz razloga zavarovanja javnega reda, tožena stranka pa je v zadostni meri obrazložila, zakaj je uporabila ta ukrep v konkretnem primeru po tem, ko je pravilno ugotovila, da so podani razlogi za takšen ukrep in da so izpolnjeni tudi predpisani pogoji. Po presoji sodišča prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen z zakonom, saj je z izpodbijanim sklepom v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus izpodbijanega sklepa na način, ki je določen s 3. odstavkom 40. člena ZUS-1.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku začasno omejila gibanje na prostore Centra za tujce Postojna, do prenehanja razlogov oziroma do izvršljivosti odločitve v postopku mednarodne zaščite, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od 31. 5. 2008 do 31. 8. 2008. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik dne 31. 5. 2008 pri Sektorju za azil Ministrstva za notranje zadeve vložil ponovno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Po določbah 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07, dalje ZMZ), ki jih tožena stranka citira v nadaljevanju, lahko pristojni organ po prostem preudarku odloči o omejitvi gibanja v skladu z zakonskimi pooblastili. V konkretnem primeru je tožnik v prošnji navedel, da je iz matične države odšel leta 2006 in tedaj prvič podal prošnjo, konec marca 2006 pa je samovoljno zapustil Azilni dom v Ljubljani in odšel na Nizozemsko, kjer je podal prošnjo za mednarodno zaščito in je bil zaprt 4,5 mesecev, nato so ga deportirali v Slovenijo, kjer prošnje ni ponovno vložil. V Republiki Sloveniji je bil 2,5 meseca v Centru za tujce v Postojni, ko pa so mu dali prostost je zapustil Slovenijo in odšel ilegalno v Italijo. Tam je prebival osem mesecev pri svojem prijatelju, nato pa je dne 17. 3. 2008 v Trstu zaprosil za mednarodno zaščito. Po mesecu dni so ga policisti predali Republiki Sloveniji in tedaj je takoj na meji v Novi Gorici zaprosil za mednarodno zaščito, vendar ga niso hoteli poslušati, dali so mu le papir in ga odpeljali na sodišče, po tem pa dne 7. 5. 2008 v Center za tujce v Postojno, kjer je drugi dan napisal izjavo, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. V ponovni vlogi je tožnik navedel, da v matični državi ni bil nikoli kaznovan oziroma ni prestajal zaporne kazni, medtem ko je ob podaji prve prošnje izjavil, da je bil v Teheranu zaprt pet mesecev in pol in ko je bil soočen s to izjavo je navedel, da so ga ob njegovem prvem prihodu v Evropo dobili avstrijski policisti in ga takoj vrnili v Republiko Slovenijo, tu pa so ga slovenski policisti, ki so ga prevzeli, zelo močno udarili po obrazu. Tedaj se je tožnik zelo prestrašil in si ni upal povedati resničnega razloga za pobeg iz matične države. Tožnik je pri podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka dne 14. 5. 2008 izjavil, da ni služil vojaškega roka, ker je homoseksualec, medtem ko je pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je služil vojaški rok šest mesecev, nasprotje v izjavah pa je pojasnil z navedbo, da je s tem, ko je rekel, da ni služil vojaškega roka mislil, da ni dokončal predpisanega služenja vojaškega roka. Po podatkih upravnega spisa tožena stranka ugotavlja, da je bila tožnikova prva prošnja za azil v Republiki Sloveniji, ki jo je vložil dne 8. 12. 2006, z odločbo tožene stranke št. 2142-406/2006/6 (1352-08) zavrnjena kot očitno neutemeljena, tožnik pa je naslednjega dne po izdaji navedene odločbe samovoljno zapustil Azilni dom v Ljubljani. Nadalje na podlagi podatkov policijske depeše PP Nova Gorica z dne 7. 5. 2008 tožena stranka ugotavlja, da je tožnik 20. 9. 2007 na podlagi dovoljenja za izhod iz Centra za tujce Postojna odšel na avtobusno postajo v Postojni ter od tam odpotoval v Novo Gorico, od tam pa je pot nadaljeval v Trst, nato pa ga je italijanska policija na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 izročila slovenskim varnostnim organom dne 7. 5. 2008. Na podlagi izjav tožnika ob vložitvi prve vloge za priznanje azila 8. 12. 2006 in njegovih izjav ob ponovni vložitvi zahteve za uvedbo (ponovnega) postopka za priznanje mednarodne zaščite v letu 2008 tožena stranka ugotavlja razlike v njegovih izjavah glede podrobnosti v zvezi z razlogi za zapustitev matične države, saj je v prvi prošnji z dne 8. 12. 2006 tožnik izjavil, da je bil v Teheranu zaprt 5,5 meseca, pri ponovni vlogi dne 31. 5. 2008 pa je navedel, da ni bil nikoli zaprt oziroma kaznovan. Nadalje je v prvi prošnji tožnik navedel, da je služil vojaški rok v Teheranu šest mesecev, pri podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka pa je izjavil, da ni služil vojaškega roka, ker je homoseksualec. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da se tožnik tokrat v postopku za priznanje mednarodne zaščite sklicuje na obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini - zaradi istospolne usmerjenosti, vendar dvomi v resničnost tožnikovih izjav o tem, da je bil v matični državi iz tega razloga preganjan, saj meni, da bi to, če bi bilo resnično, tožnik brez dvoma navedel že pri podaji prve vloge za azil, česar pa ni storil. Tudi sicer je običajno v primeru, ko nekdo zaradi preganjanja v matični državi zaprosi za mednarodno zaščito, da to stori takoj, ko je to mogoče, medtem ko iz podatkov upravnega spisa pa izhaja, da v tožnikovem primeru temu ni tako, saj je tožnik po samovoljnem odhodu iz Azilnega doma v Ljubljani odšel na Nizozemsko, od koder je bil s strani nizozemskih varnostnih organov vrnjen 26. 6. 2007 slovenskim varnostnim organom in nastanjen v Centru za tujce v Postojni, kjer je po 2,5 mesecih bivanja pridobitvi dovolilnice za izhod zapustil Republiko Slovenijo in odšel v Italijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, vendar so ga italijanski varnostni organi predali slovenskim varnostnim organom. Ti so ga namestili v Center za tujce, kjer je naslednji dan po namestitvi ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka še navaja, da je z namenom omejevanja in preprečevanja zlorab postopka zakonsko dopuščena možnost, da se v primerih suma zavajanja in zlorabe postopka prosilcem za mednarodno zaščito izreče ukrep omejitve gibanja. Nadalje meni, da so v konkretnem primeru glede na ugotovitve tožene stranke podani zadostni razlogi za omejitev gibanja tožniku na podlagi 2. alinee 1. odstavka 51. člena v povezavi s 4. alineo 55. člena ZMZ. Upoštevaje 2. odstavek 51. člena ZMZ, ki ga tudi citira, tožena stranka meni, da je v tožnikovem primeru glede na njegove navedbe izkazana begosumnost, zato ocenjuje, da bo le z izrečeno omejitvijo mogoče preprečiti zlorabo postopka.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka pri izdaji izpodbijanega sklepa nepravilno uporabila določila ZMZ in nezakonito vodila postopek s tem, ko je takoj odločila, da se tožniku omeji gibanje zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka, s takšnim načinom odločanja pa je preuranjeno odločila o vsebini postopka v mednarodni zaščiti. Tožnik meni, da je tožena stranka nepravilno uporabila načelo prostega preudarka. Poudarja, da se nahaja v težki situaciji, saj se v Iranu izvaja pritisk nad ljudmi, kar je splošno znano dejstvo. Navaja še, da ljudi zapirajo ne da bi jim sodili ali jim vsaj izročili pisne razloge za zadrževanje v zaporih, zaradi takšnega ravnanja njegove matične države pa tožnik v postopku mednarodne zaščite nima dokazov. To ga spravlja še v dodatno stisko in tožnik ne ve kaj bi. Navaja še, da so razlogi za njegov odhod v tujino številnejši, njegova homoseksualnost pa je za tožnika intimen razlog, zato ga ni navajal že v prvem postopku, to pa je tudi razlog, o katerem tožnik teže govori, vendar zanj obstoji velika nevarnost, če bi se vrnil v Iran in tožnik bi naredil vse, samo da v Iran ne bi šel, vendar meni, da zato tožena stranka še ne more zaključiti, da tožnik zlorablja postopek za mednarodno zaščito. Nadalje tožnik meni, da se tožena stranka ni spuščala v ugotavljanje razlogov, ki bi utemeljevali tožnikov odhod iz matične države, čeprav bi jih po mnenju tožnika morala ugotoviti, saj bi le-ti utemeljevali njegov prihod v Slovenijo, kar se bo moralo izkazati v kasnejšem postopku mednarodne zaščite. Zato tožnik meni, da je odločba tožene stranke preuranjena. Sodišču predlaga, da razpiše glavno obravnavo, ker je tožena stranka izpoved tožeče stranke nepravilno ocenila in ni upoštevala dejanskega stanja o tožnikovi matični državi, niti tožnikove stiske. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati predlaga, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks, ker je brez dohodkov in brez premoženja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi, ki je bila razpisana prvotno za 10. 6. 2008 in na tožnikov predlog preložena zaradi postavitve drugega tolmača, ki ne bi bil iranskega rodu, ter nato po postavitvi drugega tolmača opravljena 11. 6. 2008, v dokaznem postopku vpogledalo upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo 4. odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika.

Tožnik je na zaslišanju med drugim izpovedal, da je iz matične države ? Islamske republike Iran odpotoval leta 2006, in sicer približno v mesecu juliju 2006. Po odhodu iz Irana je najprej odšel ilegalno preko meje v Turčijo in tam ostal približno dva do tri mesece, nato pa je nadaljeval svojo pot do Republike Makedonije, kjer je ostal približno dvanajst dni, potem pa preko Slovenije v Republiko Avstrijo, kjer so ga na meji prijeli avstrijski policisti in ga vrnili nazaj v Republiko Slovenijo. Na posebno vprašanje, kam je nameraval odpotovati, je tožnik odgovoril, da v Kanado, ta odločitev pa je pri njem dozorela medtem ko se je že nahajal v Turčiji. Na posebno vprašanje glede razlogov zaradi katerih je zaprosil za azil in ali lahko sodišču pove o teh razlogih, je tožnik odgovoril, da zato, ker se ne sme vrniti v svojo državo, ne da bi navedel kakršne koli podrobnosti v zvezi s temi razlogi. Prav tako ni nobenih podrobnosti glede razlogov za priznanje zaščite navedel niti na dodatno posebno vprašanje ali ima tožnik še sam kar koli za dodati v zvezi z izrečenim ukrepom omejitve gibanja.

Na podlagi izjave tožnika, ki ni na glavni obravnavi pred sodiščem (ki je bila na tožnikovo izrecno željo preložena zato, da je sodišče v tem postopku imenovalo drugega sodnega tolmača neiranskega rodu, kot je predlagal tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo 10. 6. 2008), z ničemer pojasnil razlogov zaradi katerih je dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, od tega prvič v letu 2006 in drugič v letu 2008, niti na posebno vprašanje, ali sodišču lahko kar koli pove o teh razlogih, sodišče lahko sledi zaključku tožene stranke, da je v konkretnem primeru podan sum zavajanja in zlorabe postopka iz razloga po 4. alinei 55. člena ZMZ v povezavi z 2. alineo 1. odstavka 51. člena ZMZ.

Sodišče namreč po ustnem zaslišanju tožnika lahko sledi zaključku tožene stranke, da je v konkretnem primeru podan sum zavajanja in zlorabe postopka iz 4. alinee 55. člena ZMZ (prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz 8. alinee 23. člena ZMZ), s tem pa je podana podlaga za omejitev gibanja tožniku po 2. alinei 1. odstavka 51. člena ZMZ. Z navedeno določbo je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri koli izmed alternativno določenih razlogov po določilih 1. do 4. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ.

Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu za katerega je določen. Iz te določbe pa tudi izhaja, da mora upravni akt, ki ga izda upravni organ po prostem preudarku, v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta.

V konkretnem primeru po presoji sodišča tožena stranka, kljub nasprotnemu ugovoru tožnika v tožbi, ni prekoračila meje prostega preudarka. Ukrep začasne omejitve gibanja je po določilih ZMZ urejen iz razloga zavarovanja javnega reda, tožena stranka pa je po presoji sodišča v zadostni meri obrazložila, zakaj je uporabila ta ukrep v konkretnem primeru po tem, ko je pravilno ugotovila, da so podani razlogi za takšen ukrep in da so izpolnjeni tudi predpisani pogoji. Po presoji sodišča prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen z zakonom, saj je po presoji sodišča tožena stranka z izpodbijanim sklepom v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus izpodbijanega sklepa na način, ki je določen s 3. odstavkom 40. člena ZUS-1. Po presoji sodišča je bil torej prosti preudarek v konkretnem primeru uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen z zakonom (51. člen ZMZ). Tožena stranka je v svoji obrazložitvi pojasnila, da je v tem primeru izkazan sum zavajanja in zlorabe postopka, sodišče pa se po zaslišanju tožnika z njenimi zaključki lahko strinja. Omejitev gibanja pa je določena z zakonom (51. člen ZMZ) iz razloga zavarovanja javnega reda, tak ukrep pa je utemeljeno izrečen, če so izpolnjeni predpisani pogoji in podani utemeljeni razlogi za ta ukrep, ki tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito omejujejo z Ustavo RS zagotovljene pravice in svoboščine, vendar ne nesorazmerno glede na javno dobrino, ki jo s tem varuje.

Tožena stranka je uporabo prostega preudarka torej v konkretnem primeru v zadostni meri obrazložila in pojasnila, zakaj je uporabila ta ukrep v konkretnem primeru po tem, ko je pravilno ugotovila, da so podani utemeljeni razlogi za ta ukrep in da so izpolnjeni tudi predpisani pogoji. Sodišče pa sprejema tudi njeno razlago, da je le s takšno omejitvijo gibanja mogoče doseči, da se prepreči zlorabo postopka v konkretnem primeru. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 4. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1. K točki 2: Sodišče je ugodilo predlogu za oprostitev plačila sodnih taks in na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 20/04 ? uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) tožnika oprostilo plačila sodnih taks ob upoštevanju njegovega statusa prosilca za mednarodno zaščito.