Jedro

Revizija pravdne stranke, ki jo je vložil odvetnik brez pooblastila, je odvetnikova revizija v imenu stranke, ki pa zaradi izostanka pooblastila (92. člen ZPP) ni dovoljena (389. člen ZPP).

Izrek

Revizija odvetnika B. K. v imenu drugega tožnika se zavrže. Revizija tožnika L. P., S., M., N. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika L. P., S., M. z ugotovitvijo, da obstoji njegova terjatev proti toženi stranki v znesku 306.792,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19.10.1996 dalje do plačila ter terjatev v znesku 15.792,00 SIT. V ostalem je tožbeni zahtevek omenjenega prvega tožnika, v celoti pa tožbeni zahtevek druge tožeče stranke zavrnilo.

Obe tožeči stranki sta vložili pritožbo po odvetniku B. K. iz K. Ker nobena od tožečih strank pritožbe ni podpisala, veljavno pravdno pooblastilo odvetniku B. K. pa velja le za prvo tožečo stranko, je sodišče druge stopnje pritožbo navedene druge tožeče stranke zavrglo. Pritožbo L. P. kot fizične osebe pa je obravnavalo, vendar je to pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Obe tožeči stranki sta proti odločitvi sodišča druge stopnje vložili revizijo. Tudi to izredno pravno sredstvo je v imenu obeh tožnikov podpisal odvetnik B. K. iz K. Uveljavlja revizijske razloge po določbi 385. člena ZPP s predlogom na razveljavitev odločitve nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v izpodbijanem delu v novo obravnavanje in odločanje. Pooblaščenec se je na poziv sodišča druge stopnje trudil predložiti pooblastilo L. P. kot podjetnika, vendar tega ni mogel, ker je tožnik hudo bolan in odsoten zaradi hospitalizacije. Če bi bilo potrebno zahtevano pooblastilo predložiti, naj se dovoli vrnitev v prejšnje stanje zaradi opisanih utemeljenih zadržkov. Sicer pa tožeča stranka vztraja pri svojem stališču, da sta pogodbeni stranki s kreditno pogodbo z dne 4.4.1990 posojeni znesek vrednostno zavarovali z valutno klavzulo. V postopku prisilne poravnave je tožeča stranka terjatev iz te pogodbe prijavila v tuji valuti, torej v znesku 50.000,00 DEM, vendar ji je bil s sklepom sodišča priznan le njen manjši del v protivrednosti v domači valuti. O presežku, torej o razliki med priznano formalno tolarsko protivrednostjo in očitno višjo realno vrednostjo posojila pa ni bilo sodno odločeno. Terjatev je v obračunski vrednosti v postopku prisilne poravnave zapadla v celoti v roku 3 let z 8% letnimi obrestmi, kar je dne 29.6.1994 zneslo 62.000,00 DEM, to pa predstavlja po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 29.6.1996 4,932.296,50 SIT. O "presežku" zahtevka še ni bilo pravnomočno odločeno. Posojilna pogodba je bila obravnavana kot pogodba med tožnikom kot fizično osebo in toženo stranko, čeprav je posojilodajalec bila tudi tožnikova firma iz M., torej pravna oseba. Ker pa gre za terjatev tuje pravne osebe iz kreditne pogodbe z valutno klavzulo, je ob upoštevanju realne vrednosti danega posojila treba uporabiti v skladu s kolizijskimi pravili nemško pravo, to pa privede do utemeljenosti vtoževanega zahtevka.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija prvega tožnika ni utemeljena, revizija odvetnika B. K., vložena v imenu drugega tožnika, pa - glede na razloge, ki bodo navedeni - ni dovoljena.

Pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila sama stranka (92. člen ZPP). Vendar pa je v podatkih spisa izkazano le pooblastilno razmerje med odvetnikom B. K. kot pooblaščencem in L. P. - fizično osebo - kot pooblastiteljem. V tem obsegu je revizijo kot dovoljeno mogoče obravnavati. To pa ne velja za revizijo L. P. kot pravne osebe. Slednja je bila že v pritožbenem postopku pozvana, naj za zastopanje odvetniku K. predloži veljavno pooblastilo. Tega pa tožeča stranka ni storila. Revizijsko sklicevanje na ovire, zaradi katerih si odvetnik ni mogel pridobiti pooblastila (niti za vložitev revizije), ni pravno upoštevno, predvsem pa ga ni mogoče obravnavati v okviru določbe 117. člena ZPP o vrnitvi v prejšnje stanje. Vrnitev v prejšnje stanje iz opravičenega vzroka sanira zamudo naroka ali roka za kakšno pravdno dejanje, ne pa roka, ki ga sodišče stranki postavi zaradi dopolnitve nepopolne vloge (106. člen ZPP). V imenu tožeče stranke L. P. kot pravne osebe je torej revizijo vložil odvetnik B. K., ki brez veljavnega pooblastila nima te pravice (drugi odstavek 389. člena ZPP). Njegovo revizijo je zato revizijsko sodišče po določbi 392. člena ZPP zavrglo.

V ostalem pa revizija ni utemeljena. Njeno pravno gledanje temelji na razlagi, po kateri bi z devizno klavzulo zavarovano posojilo ohranilo svojo realno vrednost, čeprav je s sklepom sodišča v postopku prisilne poravnave dne 12.6.1991 bilo prevedeno v vrednostno enak znesek domače valute - z odplačilnim rokom in obrestmi. V stečajnem postopku prijavljena terjatev tožnika proti toženi stranki naj bi zaradi ohranitve njene vrednosti morala biti priznana z upoštevanjem v kreditni pogodbi dogovorjene valutne klavzule. Navedena, v reviziji podana, pravna razlaga poleg tega temelji še na ugotovitvi, da sodišče (v postopku prisilne poravnave) ni zavrnilo razlike med priznano formalno tolarsko protivrednostjo in višjo realno vrednostjo posojila.

Opisani pogled na zadevo je tožnik podal že v postopku pred revizijo. Sodišči nižjih stopenj sta ga v razlogih svojih sodb utemeljeno zavrnili. Stališče tožeče stranke o tem, kakšna je vsebina sodne odločbe z dne 12.6.1991 (sklep je postal pravnomočen dne 29.6.1991), je notranje protislovno. Po eni strani namreč priznava, da je bila tedaj upoštevana njegova celotna terjatev iz kreditne pogodbe v protivrednosti 50.000,00 DEM, po drugi strani pa trdi, da je še vedno obstojala "višja realna vrednost posojila", o kateri ni bilo odločeno. Nelogičnost takega stališča je očitna. Plačilo dolgovanega zneska je bilo sicer odloženo v razmerah tedaj še znatne inflacije domače valute, vendar se je s tujo valuto zavarovano posojilo s sklepom sodišča z dne 12.6.1991 spremenilo v denarno terjatev v domači valuti, ki kasnejše valorizacije več ne omogoča. Pri tem je zaradi odložitve plačila bila ustrezno upoštevana tudi bodoča predvidena inflacija. Sodišču, ki je odločalo v postopku prisilne poravnave, torej v razmerju med pravdnima strankama ni ostalo ničesar, kar bi sicer moralo zavrniti, ali o čemer bi moralo kako drugače odločati. Navedeni sklep, ki je postal pravnomočen, je imel za vse upnike, torej tudi za tožnika, moč izvršilnega naslova. Po določbi 138. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS, št. 67/93) pa se za terjatve, ki so bile prijavljene na oklic za sklenitev prisilne poravnave tudi šteje, da so prijavljene v stečajnem postopku.

Revizija sicer izpodbijani sodni odločbi očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa jo obrazloži le glede tožene pravne osebe. V ostalem pa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) opravljeni preizkus pokaže, da takih kršitev ni.

Ker je revizija, ki jo je za tožečo pravno osebo vložil odvetnik B. K., nedovoljena, pa je odveč razlaga, ki se nanaša na problem kolizijskih pravil in eventualno uporabo nemškega prava pri presoji utemeljenosti zahtevka.