Jedro

Res je, da je zavarovanka toženke vozila avto, ki že zaradi večjega volumna, teže in hitrostnih zmogljivosti za druge udeležence v prometu predstavlja bistveno večjo nevarnost od motorja. Vozila je tudi brez vozniškega izpita in je ob prehitevanju peščev, kljub temu, da je videla tožnika, prešla sredinsko črto. Sodišče druge stopnje pa je upoštevalo tudi, da je zavarovanka toženke namišljeno sredinsko črto prešla le za 20 cm, da je bil toženec oddaljen 1,3 m od desnega roba vozišča, s čimer je ravnal v nasprotju s tretjim odstavkom 21. člena ZVCP, ki voznikom nalaga vožnjo čim bližje desnemu robu vozišča. Ob vseh teh okoliščinah in upoštevajoč, da je bilo cestišče pregledno, kar pomeni, da je tožnik videl prehitevalni manever zavarovanke tožene stranke, in da sta oba udeleženca vozila počasi, je pravilno ocenilo, da bi vse te okoliščine vendarle omogočale tožniku, da bi se umaknil na desno s čimer bi lahko preprečil trčenje. Upoštevajoč vse naštete okoliščine je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da je tudi tožnik sokriv za nesrečo in da njegova stopnja krivde znaša 25 %.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 24. 12. 2002 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica dolžna plačati odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je nastala v prometni nesreči dne 21. 2. 2001, v kateri se je poškodoval kot motorist. 2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnikov odškodninski zahtevek po podlagi v celoti utemeljen. Za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tožniku prisodilo 10.000 EUR, za strah 1.300 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 10.000 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 950 EUR, zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo pa je zavrnilo. Tako je odločilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 22.250 EUR, ker pa je toženka že plačala 4.172,93 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo (kar revalorizirano znaša 4.892,76 EUR), je tožniku prisodilo še 17.357,24 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Zoper takšno odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki in sodišče druge stopnje je obema pritožbama delno ugodilo. Odločilo je, da je tožnikov odškodninski zahtevek po podlagi utemeljen le do 75%. Prisojeno odškodnino za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je zvišalo na 12.000,00 EUR in prisodilo še 238,34 EUR odškodnine za premoženjsko škodo. Glede na tožnikov soprispevek je sodišče ugotovilo, da je tožnik upravičen do odškodnine v višini 18.187,50 EUR za nepremoženjsko škodo in 119,17 EUR za premoženjsko škodo, kar skupaj in zmanjšano za valorizirano delno plačilo znaša 13.413,91 EUR.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je napačna odločitev o njegovem 25 % soprispevku. Meni, da mu ne gre pripisati sokrivde, ker so bile njegove kršitve cestno prometnih predpisov minimalne v primerjavi z grobimi kršitvami zavarovanke tožene stranke. Poudarja, da je avtomobil nasproti vozniku motornega kolesa nevarna stvar, zato tožena stranka odgovarja po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti in njegov soprispevek ne pride v poštev. Navaja tudi, da sta mu sodišči odmerili prenizko odškodnino za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, strah in skaženost in vztraja pri postavljenem tožbenem zahtevku, kar pomeni, da želi, da se prisojena odškodnina zviša za 26.471,50 EUR. Glede odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem opozarja, da že sam obseg poškodb upravičuje višjo odškodnino. Meni, da sta sodišči prve in druge stopnje prenizko ovrednotili ugotovitve izvedenca, da nista dovolj upoštevali zdravstvene dokumentacije in tožnikove izpovedi, iz katerih izhaja, da se mu dnevno pojavljajo bolečine v nogi pri opravljanju hišnih opravil, kakor tudi ob spremembah vremena in dvigovanju, prenašanju bremen. Glede prisojene odškodnine za strah opozarja, da sodišči nista ustrezno upoštevali ugotovitev iz izvedenska mnenja, da je prestal intenziven primarni strah in da je dolgo, intenzivno prestajal sekundarni strah. Poudarja, da sta sodišči tudi prenizko ovrednotili njegovo izpoved, da ga brazgotine motijo. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa navaja, da sta sodišči neustrezno presodili njegovo izpoved, da se je pred škodnim dogodkom ukvarjal s športom - tekal, igral nogomet in košarko, česar ne more več početi. Meni, da bi sodišči morali dati večji poudarek dejstvu, da se ne more več ukvarjati s številnimi prostočasnimi aktivnostmi in da je zaradi dolgotrajnega zdravljenja izgubil letnik šole. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se prisojena odškodnina zviša za 26.471,50 EUR in obenem naloži toženi stranki v plačilo vse pravdne stroške.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

Glede temelja odškodninske odgovornosti

7. Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je tako vezano na naslednje pravno pomembne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje: - da sta bila v prometni nesreči udeležena tožnik kot motorist ter voznica osebnega avtomobila, ki je bila zavarovanka tožene stranke; - da je do trka prišlo na 4,2m širokem vozišču v naselju, kjer je omejitev hitrosti 50 km/h; - da se je voznica avtomobila kraju prometne nesreče približevala s hitrostjo 27,7 km/h, tožnik pa s hitrostjo 26,4 km/h; - da zavarovanka toženke ni imela vozniškega izpita; - da je zavarovanka toženke začela prehitevati pešce na svojem desnem robu ceste z zavijanjem v levo, čeprav je videla tožnika, ker je pričakovala, da jo bo počakal; - da je do trka prišlo, ko je voznica med prehitevanjem zapeljala na tožnikovo stran vozišča oziroma za 20 cm prešla namišljeno sredinsko črto; - da je bil tožnik ob trčenju 1,3 m oddaljen od desnega roba cestišča, čeprav na desnem robu ni imel ovir; - da se tožnik kljub temu, da je videl prehitevalni manever zavarovanke toženke, ni umaknil v desno; - da do trčenja ne bi prišlo, v kolikor bi se tožnik umaknil, saj je cesta dovolj široka, da omogoča varno srečanje osebnega avtomobila in motorja.

8. Glede na navedene dejanske ugotovitve je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je krivda obojestranska in da je zato treba uporabiti drugi odstavek 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(1), ki določa, da v primeru, če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Res je, da je zavarovanka toženke vozila avto, ki že zaradi večjega volumna, teže in hitrostnih zmogljivosti za druge udeležence v prometu predstavlja bistveno večjo nevarnost od motorja. Vozila je tudi brez vozniškega izpita in je ob prehitevanju peščev, kljub temu, da je videla tožnika, prešla sredinsko črto. Sodišče druge stopnje pa je upoštevalo tudi, da je zavarovanka toženke namišljeno sredinsko črto prešla le za 20 cm, da je bil toženec oddaljen 1,3 m od desnega roba vozišča, s čimer je ravnal v nasprotju s tretjim odstavkom 21. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur.l. RS, št. 30/1998, v nadaljevanju ZVCP), ki voznikom nalaga vožnjo čim bližje desnemu robu vozišča. Ob vseh teh okoliščinah in upoštevajoč, da je bilo cestišče pregledno, kar pomeni, da je tožnik videl prehitevalni manever zavarovanke tožene stranke, in da sta oba udeleženca vozila počasi, je pravilno ocenilo, da bi vse te okoliščine vendarle omogočale tožniku, da bi se umaknil na desno s čimer bi lahko preprečil trčenje. Upoštevajoč vse naštete okoliščine je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da je tudi tožnik sokriv za nesrečo in da njegova stopnja krivde znaša 25 %.

Glede višine odškodnine

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik ob nesreči dijak tretjega letnika srednje šole, star 17 let. V prometni nesreči je utrpel prelom leve skočne kosti z izpahom, prelom notranjega in zunanjega gležnja, kostno hrustančni prelom spodnjega dela leve golenice ter raztrganino v spodnjem delu levega stegna. Med ugotovitvami sodišča prve stopnje je treba izpostaviti, da je bil tožnik 19 dni hospitaliziran, deset tednov nosil mavec in štiri mesece hodil z berglami. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je utrpel intenziven primarni strah, ki je trajal nekaj sekund in sekundaren strah, ki je v zmerni obliki trajal 16 dni, v lažji pa tri mesece. Ugotovilo je, da ima tožnik brazgotine nad levo pogačico, na zunanji in notranji strani levega gležnja, ki sta opazni poleti ob nošenju kratkih hlač, pri čemer vidnost zmanjšuje poraščenost tožnika. Ugotovilo je tudi, da ima tožnik manjšo gibljivost levega skočnega sklepa. Posledično težje prenaša težka bremena, in daljši čas hodi po neravnem terenu, opustil je tudi občasno hojo v planine. Tudi športnih rekreativnih aktivnosti in opravil okoli hiše ne more več opravljati tako kot prej (opravlja jih lahko še naprej, vendar s povečanimi napori).

10. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da pri odškodnini za nepremoženjsko škodo ne moremo govoriti o pravi odškodnini, kot pri premoženjski škodi, pač pa le o zadoščenju, satisfakciji. Pravična denarna odškodnina je pravni standard in zakonodajalec je v 200. členu ZOR določil izhodišča za uporabo tega standarda. Sodišče mora upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine – zadoščenje, in da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

11. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duhovne biti in zato vsak človek specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Vendar je treba pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine upoštevati tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine in okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih.

12. Revident nima prav, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali, da bo bolečine trpel v bodoče ob spremembah vremena in večjih obremenitvah. Sodišči sta dokazno ocenili njegovo izpoved, da se mu dnevno pojavljajo bolečine pri hišnih opravilih, spremembah vremena in dviganju, prenašanju bremen in je tako neutemeljen očitek, da sta navedeno spregledali pri odmeri odškodnine. Sodišči prve in druge stopnje sta primerno ovrednotili tudi njegovo izpoved glede duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Upoštevali sta, da se je pred nesrečo rekreativno ukvarjal s športom, česar ni smel početi leto dni po dogodku. Ne drži, da se s športom sploh ne more več ukvarjati, temveč je pri teh aktivnostih le omejen.

13. Po oceni revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje tožniku iz vseh naslovov - glede na ugotovljen obseg in intenzivnost strahu, telesnih in duševnih bolečin - prisodilo pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 29,6 povprečnih plač. Na to kažejo tudi drugi primerljivi primeri, ki jih je obravnavalo Vrhovno sodišče, na primer zadeve II Ips 497/2007, II Ips 123/2009, II Ips 683/2003 in II Ips 117/2000. V teh zadevah so oškodovanci podobne starosti kot tožnik utrpeli zelo primerljive poškodbe in prejeli odškodnine v razponu od 20 do 29 povprečnih plač.

14. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Odločitev, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je treba po 1060. členu OZ uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).